Jedro

Ugotovitev, da je bil obdolženec v času obravnavanega dejanja neprišteven izključuje obstoj naklepa kot oblike krivde, ki se po prvem odstavku 34. člena KZ-1 zahteva za obstoj kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja. To pa istočasno ne pomeni nasprotja, ki ga zatrjuje zagovornik.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sklep o izrečenem varnostnem ukrepu potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 70a. člena KZ-1 obdolženemu D. S. zaradi v neprištevnem stanju storjenega protipravnega dejanja z zakonskimi znaki kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena in drugim odstavkom 29. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra v M. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov in mu odvzelo pri dejanju uporabljene hlevske vile z lesenim ročajem. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo še, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obtožencu postavljen po uradni dolžnosti za zagovarjanje na prvi stopnji, izplača iz proračuna.

2. Zoper sklep se pritožuje obdolženec in zagovornik. Obdolženec ob smiselni uveljaviti pritožbenih razlogov zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se mu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

Zagovornik se pritožuje, kot navaja, zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in posledične kršitve kazenskega zakona. Predlaga naj sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da v pritožbah obdolženca in zagovornika uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi oceni vsa odločilna dejstva, ki so bila podlaga za odločitev o izreku obdolžencu varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1 pravilno in popolno ugotovilo in jih v razlogih izpodbijanega sklepa obrazložilo s prepričljivimi, jasnimi in razumni razlogi. Sodišče druge stopnje, ki z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti soglaša se zato v izogib ponavljanja sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sklepa v vseh tistih delih na katere se pritožbene navedbe izrecno ne nanašajo.

5. V obeh pritožbah se problematizira pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je obdolženec storil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 v neprištevnem stanju, vendar neuspešno.

6. Drugačne presoje ravnanja obdolženca kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje obdolženec in zagovornik ne moreta doseči s ponavljanjem obdolženčevega zagovora v katerem je zanikal, da bi oškodovanki verbalno grozil, zoper njo uporabil vile in sicer tako, da bi jih uperil proti njej v višini prsi, v nadaljevanju pa vile rinil in tiščal proti njenemu vratu, obdolženec pa še s ponujeno lastno oceno o neverodostojnosti izpovedbe oškodovanke. Do pritožbeno ponovljenega zagovora obdolženca se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo. V izpodbijanem sklepu je v točkah od 10 do 32 natančno pojasnilo na podlagi katerih dokazov in zakaj mu ni moč verjeti, sodišče druge stopnje pa v pravilnost takšne ocene niti najmanj ne dvomi, saj je zanjo imelo trdo podlago v izvedenih dokazih. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je dovolj jasno in prepričljivo izpovedala, da je obdolženec prišel na njeno dvorišče s hlevskimi vilami v rokah, ji pričel groziti, da bo ubil njo in njeno hčer, jima odsekal glave, jo nabil na kol, pri tem pa imel hlevske vile uperjene v njeno telo v višini prsi, da je nato z vilami sunil proti prsim oškodovanke, ki je vile uspela prijeti, ga prosila naj preneha, vendar neuspešno, saj jo je z vilami potiskal nazaj, ko pa je zaradi ovire, ob katero se je spotaknila med hojo nazaj padla na hrbet in vile spustila, pa je obdolženec ob neprestanih grožnjah z ubojem in posilstvom z vilami rinil in tiščal proti njenemu vratu, oškodovanki pa je uspelo zgrabiti za obe zunanji rogovili vil in jih z napeto vso močjo odriniti od sebe, na kar ji je uspelo se pobrati s tal, v nadaljevanju pa besedno pomiriti obdolženca do te mere, da jo sicer ob še vedno izrečenih ji grožnjah z odvzemom življenja, ni več napadal z vilami. Sodišče prve stopnje je njeni izpovedbi utemeljeno sledilo, saj je potrjena z izpovedbama očividcev dogajanja F. M. in T. F., dalje z izpovedbo Z. S. o po njemu zaznanem poteku dogajanja, z vsebino posnetka telefonskega klica oškodovanke na policijo, v katerem je takoj izpostavila obdolženca kot storilca, ki jo je hotel ubiti z vilami, fotografskih posnetkov F. M. o dogajanju neposredno po tem, ko je oškodovanka vstala in kasnejšega dogajanja in mnenjem pritegnjene izvedenke sodnomedicinske stroke, ki je glede ugotovljenih lahkih telesnih poškodb, ki jih je utrpela v obravnavanem dogajanju oškodovanka, v sklop katerih sta zajeti med drugim tudi diagnosticirana udarnina prsnice in opraskanine vratu menila, da gre za poškodbi, ki sta lahko nastali z vilami in na način, ki so ga opisale priče. Za takšno ugotovljeno ravnanje je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ustreza uresničitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja poskusa uboja.

Iz opisa dejanja v izreku sklepa in opisu dejanja skladnih ugotovitev v obrazložitvi sklepa izhaja, da je oškodovanka med padcem nazaj na hrbet vile spustila, zato je neutemeljeno obdolženčevo izvajanje, da mora biti vsakemu jasno, da se vil padajoč nazaj držeč za kovinske rogove, ne da zadržati. Odveč je tudi obdolženčevo pritožbeno spraševanje, zakaj sodišče ni sledilo predlogu obrambe, da se postavi izvedenca tehnične stroke, da se izjavi, če je mogoče zadržati vile za kovinske roglje. Izčrpen odgovor, ki ga pritožnik neutemeljeno pogreša je namreč naveden v točkah 29 do 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7. Ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik navaja, da sodišče v obrazložitvi sodbe (prav bi bilo sklepa) ugotavlja, da obdolženec za storjeno protipravno ravnanje ni kriv, ker je dejanje storil v stanju neprištevnosti, saj ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja oziroma ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. Sklicujoč se na komentar splošnega dela KZ (dr. Bele, GV založba 2001, stran 199), da je vsak poskus storitve kaznivega dejanja sestavljen iz dveh delov, to je iz začetega izvršitvenega ravnanja in naklepa do prepovedane posledice trdi, da bi torej lahko govorili o tem, da je obdolženec z ravnanjem kot izhaja iz izreka sklepa oškodovanki poskusil vzeti življenje, bi bilo treba ugotoviti, da je ob tem, ko naj bi proti njej potiskal vile (čeprav obdolženec to zanika) tudi želel, da bi zaradi njegovega ravnanja nastala prepovedana posledica - smrt oškodovanke. Obdolženec pa kot izhaja iz izreka in tudi obrazložitve sklepa pomena svojega dejanja naj ne bi mogel razumeti in svojega ravnanja ni mogel imeti v oblasti, kar pomeni, da mu v razmerju do poskušanega ravnanja ni mogoče očitati ne direktnega, ne eventualnega naklepa in da je zato izrek sklepa in njegova obrazložitev sama s seboj v nasprotju, ker ugotovitev, da je obdolženec izpolnil zakonske znake poskusa uboja predpostavlja njegov subjektivni odnos do prepovedane posledice, ki ga obdolženec ni mogel izoblikovati. Temu sodišče druge stopnje ne more pritrditi.

8. Če sodišče spozna, da sta podana tako biološki kot psihološki pogoj neprištevnosti (kot je to pritožbeno neproblematizirano ugotovljeno v predmetni zadevi), ugotovi, da je bil storilec ob izvršitvi dejanja neprišteven in zaradi tega ni kriv. Storilčeva prištevnost je pogoj za oblikovanje krivde, zato se vprašanje o krivdi postavi šele, če ni dvoma o storilčevi prištevnosti. V predmetni zadevi je pritožbeno neproblematizirano ugotovljeno, da je bil obdolženec v času obravnavanega dejanja neprišteven. To sicer izključuje obstoj naklepa kot krivde oblike, ki se po prvem odstavku 34. člena KZ-1 zahteva za obstoj kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja. Vendar pa to istočasno ne pomeni nasprotja, ki ga zatrjuje zagovornik. Za izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1 mora sodišče ugotoviti ali je obdolženec storil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja v neprištevnem stanju. Tej zahtevi je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo. Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjski oceni, da je bilo obdolženčevo ravnanje usmerjeno v odvzem življenja oškodovanki. Izrečene verbalne grožnje, da jo bo ubil je na zunaj določno in vidno zaznavno manifestiral z napadom nanjo z vilami, s tiščanjem vil proti njenim prsim in v nadaljevanju proti vratu, pri čemer je izvedenka sodnomedicinske stroke pojasnila, da v dejanju uporabljene vile predstavljajo nevarno sredstvo, s katerim je drugemu mogoče vzeti življenje in tudi pojasnila glede na vitalne dele telesa oškodovanke v katere je meril obdolženec z vilami, zakaj.

9. Zagovornik zato ne more uspeti, ko navaja, da četudi bi se ugotovilo, da je dejanje, ki se obdolžencu očita dejansko storil, je slednje mogoče pravno kvalificirati zgolj glede na objektivno izvršena dejanja in še zlasti glede na nastalo posledico, torej brez hkratne presoje obdolženčevega subjektivnega odnosa do dejanja in posledice, ki naj bi jo zasledoval, kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe storjeno z nevarnim orodjem po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Za obstoj protipravnega ravnanja, ki ima znake poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 sama vrsta in teža poškodb, ki jih je dejansko utrpela oškodovanka sploh ni relevantna, saj se za obstoj kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja uboja nastanek telesnih poškodb ne zahteva. Ker ni nobenih pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil protipravno dejanje, ki ima znake prej navedenega kaznivega dejanja, se zagovornik zaman zavzema za ponovno presojo in ugotavljanje ali je teža storjenega dejanja takšna, da opravičuje izrek ukrepa. Pri tem izhaja iz neutemeljenega lastnega videnja, da naj bi šlo za protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, za kar pa ni nobene podlage. Na taki podlagi zagovornik ne more uspeti, ko v posledici že navedene procesne kršitve prvostopenjskemu sklepu očita še kršitev kazenskega zakona, brez konkretizacije katera konkretna kršitev kazenskega zakona da je podana.

10. Nobenih pomislekov pa tudi ni v pravilnost prvostopenjskih ugotovitev vseh nadaljnjih zahtevanih pogojev za izrek obdolžencu varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je izčrpno in argumentirano prepričljivo obrazložilo, da je varnostni ukrep obdolžencu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti (podlago za takšno presojo je predstavljalo mnenje pritegnjenega izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je sodišče prve stopnje celovito preizkusilo in nanj oprlo svojo odločitev) izreklo na podlagi teže protipravnega dejanja, ki ga je presodilo tudi z vidika predpisane kazni, narave oziroma stopnje obdolženčeve duševne motenosti, ugotovljenih razlogov za obravnavano protipravno dejanje, ugotovljenega obstoja nevarnosti obdolženca, da bi na prostosti lahko storil kako hudo kaznivo dejanje zoper življenje ali telo zlasti oškodovanke in njene hčerke ter ugotovitve, da je to nevarnost mogoče odvrniti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda.

11. Obdolženčevo navedbo, da zakon določa le za najhujša kazniva dejanja petletno prisilno zdravljenje, za ostalo pa dveletno in da bi bilo v konkretnem primeru dve leti dovolj, ker da imamo opraviti z dejanjem, ki ima posledice izključno v padcu na zadnjico, je sodišče druge stopnje razumelo kot obdolženčevo zavzemanje za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se mu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Za tako spremembo prvostopenjske odločitve ni nobenega utemeljenega razloga. Kot je pravilno ugotovilo in zaključilo že sodišče prve stopnje so izpolnjeni vsi kumulativni zahtevani pogoji za izrek obdolžencu varnostnega ukrepa po 70a. členu KZ-1. Ta ukrep lahko res zakonsko maksimalno traja pet let, vendar pa zakon sodišče zavezuje, da mora vsakih šest mesecev preizkusiti ali so še dani razlogi za izvajanje tega ukrepa ali ne in kar je sicer že napovedano v izpodbijanem sklepu.

12. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbi obdolženca in zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izreku varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1 obdolžencu.

13. Obdolženec in zagovornik s pritožbama nista uspela, zato bi moral obdolženec plačati kot strošek nastal s pritožbo sodno takso. Iz enakih razlogov kot je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka je tudi sodišče druge stopnje ocenilo, da bi s plačilom sodne takse lahko bilo ogroženo preživljanje obdolženca, zato ga je iz tega razloga plačila sodne takse v zvezi s pritožbo oprostilo.