Jedro

Za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje ugotovitev organa za BPP o materialnopravni oziroma procesni pravilnosti odločitve, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščine, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča RS št. Bpp 134/2020-6 z dne 25. 11. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo in sklep Finančne uprave RS z dne 22. 1. 2020 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 28. 5. 2020, za zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje ter kot oprostitev stroškov sodnega postopka. Iz obrazložitve izhaja, da se prošnja za dodelitev BPP nanaša na vložitev tožbe zoper odločitev Finančne uprave (v nadaljevanju FURS), s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za odpravo, razveljavitev in spremembo odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leta od 2010 do 2016 oziroma zavržen tožnikov predlog za obnovo postopkov odmere NUSZ v teh letih.

2. Toženka na podlagi prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugotavlja, da so vse predmetne odločbe o odmeri NUSZ pravnomočne, in sicer so bile vročene tožnikovi pravni prednici deloma osebno, deloma pa z vložitvijo v hišni predalčnik. V nadaljevanju toženka podrobno povzema razloge prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter navaja prakso naslovnega sodišča v zvezi z vsebino pojma "očitna napaka", ki po 90. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pomeni razlog za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe. Meni, da v obravnavani zadevi ne gre za očitno napako in se pri tem sklicuje na omenjeno sodno prakso, zakonske določbe o pridobivanju podatkov za odmero NUSZ in stališča naslovnega sodišča v zvezi s temi določbami. Ker so bile tožnikovi pravni prednici odmerne odločbe vročene na naslovu, na katerem je dejansko živela, toženka meni, da niso izpolnjeni niti pogoji za obnovo davčnega postopka, saj bi tožnikova pravna prednica lahko uveljavljala okoliščine, ki jih tožnik želi uveljavljati v obnovljenem postopku, že v postopku s pravnimi sredstvi.

3. Toženka iz navedenih razlogov meni, da tožnik v zadevi, v zvezi s katero prosi za dodelitev BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh, kar pomeni, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Poleg tega dodaja še, da iz prošnje za BPP ne izhaja, da bi bil tožnik v zadevi pozvan k dopolnitvi tožbe ali podaji kakšne druge vloge oziroma da bi bil v zadevi razpisan narok za glavno obravnavo, zato bi dodeljevanje BPP v takem obsegu pomenilo odločanje "na zalogo", kar ni smiselno. V tem pogledu tožnik po mnenju toženke ni izkazal razlogov, zaradi katerih bi zaradi uresničevanja pravice do sodnega varstva potreboval BPP, kar je prav tako razlog za zavrnitev njegove prošnje. Podobno toženka navaja tudi v zvezi s prošnjo za dodelitev BPP kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, saj tožnik stroškov postopka ni niti konkretiziral, niti izkazal. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka v postopku dodelitve BPP kar sama odločila o zadevi, zaradi katere je na Upravno sodišče vložil tožbo. V odločbi je namreč obsežno interpretirala 90. člen ZDavP-2, očitno je vpogledala v več odločb naslovnega sodišča, nato pa se je "spustila še v subsumpcijo dejanskega stanja tožnikovega upravnega spora zoper FURS". To pomeni preširoko in vsestransko analizo vsebine upravnega spora, ki presega preizkus po 24. členu ZBPP. V tem preizkusu morajo biti pristojnosti organa za BPP omejene, saj bi se sicer postopek za dodelitev BPP spremenil v nekakšen paralelni postopek vsebinskega odločanja o sodni zadevi. Tožnik opozarja na kriterije, ki jih je naslovno sodišče že postavilo v primerljivih zadevah, posebej na uporabo standarda očitnosti. Ta standard glede na opravljeno pravno tehtanje in interpretacijo sodne prakse v obravnavani zadevi zagotovo ni bil dosežen, toženka pa je presojala celo dejansko stanje zadeve, kar pomeni, da se je postavila v vlogo sodišča, česar ne bi smela storiti.

5. Tožnik opozarja še na dvom o pristranosti Upravnega sodišča ob odločanju o zakonitosti upravne odločbe, ki jo je izdalo isto sodišče kot upravni organ. Tožnik meni, da je tak položaj "ustavno sporen" in da je v taki situaciji videz nepristranosti močno okrnjen, zato meni, da Upravno sodišče "v skladu z 11. in 12. členom Zakona o upravnem sporu ni pristojno za odločanje v tej zadevi". Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka je sodišču dostavila upravni spis, ki se nanaša na obravnavano zadevo, po vsebini pa na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (...). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (...) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (...).

9. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

10. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec tudi jasno določil meje oziroma način preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

11. To pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z Ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače: organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči v postopku, v zvezi s katerim prosi za dodelitev BPP.

12. Prav to pa je po presoji sodišča toženka storila v obravnavani zadevi, ko je podrobno povzela razloge iz obrazložitve odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, in presodila njihovo zakonitost na podlagi interpretacije relevantnih zakonskih določb in ustaljene sodne prakse naslovnega sodišča. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, ZBPP toženki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje ugotovitev organa za BPP o materialnopravni oziroma procesni pravilnosti odločitve, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščine, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh.

13. Na obstoj take okoliščine bi sicer utegnile kazati toženkine navedbe o ustaljenosti sodne prakse, na katero je oprla svojo presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve, ki jo želi tožnik izpodbijati, in njeno navajanje relevantnih zakonskih določb, iz česar bi utegnilo vsaj posredno izhajati njeno stališče o jasnosti teh določb. Vendar pa taki razlogi po presoji sodišča zadoščajo kvečjemu za morebitno ugotovitev o pravni oziroma dejanski enostavnosti zadeve, nikakor pa ne dosegajo standarda očitnosti. Toženka je namreč morala pri odločanju opraviti interpretacijo relativno kompleksne pravne ureditve, pri čemer se je sicer lahko oprla na ustaljeno upravnosodno prakso naslovnega sodišča, vendar le glede opredelitve relevantnega pravnega standarda, saj ta praksa ne daje podlage za neposredno oziroma nedvoumno sklepanje o očitnem izidu postopka z dejanskim stanjem, kot ga navaja tožnik. Poleg tega toženka v tem pogledu ne navaja nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajala podobnost dejanskega stanja in pravne podlage z zadevami, na katere se nanaša omenjena sodna praksa. Zato je tudi s tega stališča mogoče ugotoviti le, da toženka utemeljuje izključno materialnopravno enostavnost v smislu jasnosti zakonske ureditve in njene interpretacije v upravnosodni praksi, ne pa tudi kakršnekoli okoliščine, iz katere bi bilo mogoče nedvomno in brez nadaljenje interpretacije sklepati o izidu upravnega spora, ki ga želi sprožiti tožnik. Taka interpretacija pa je po povedanem načeloma predmet vsebinske presoje v sodnem postopku in zato ne spada v postopek za dodelitev BPP, kot pravilno navaja tožnik.

14. Toženka je tako svojo odločitev izrecno oprla le na okoliščine, ki omogočajo sklepanje o materialno pravni enostavnosti zadeve ter na svojo presojo pravilnosti in zakonitosti akta, ki ga želi tožnik izpodbijati, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja nobena okoliščina, iz katere bi bilo mogoče sklepati, kako je toženka napolnila zakonski standard očitnosti. To pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti s stališča izpolnjenosti materialnopravnih pogojev za njeno izdajo, kar se v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; ta zakon se v postopku za dodelitev BPP subsidiarno uporablja po drugem odstavku 34. člena ZBPP) v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka. Zato je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek.

15. Glede na toženkino dodatno navajanje zavrnilnih razlogov, ki se nanašajo posebej na zastopanje pred sodiščem in stroške upravnega spora, sodišče dodaja še, da se po četrti alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP pravna pomoč lahko dodeli za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči, kar pomeni, da zakon vnaprej oziroma v izhodišču ne deli BPP na posamezne faze postopka oziroma procesna dejanja. Po drugi alineji drugega odstavka 28. člena ZBPP je sicer mogoče dodeliti pravno pomoč za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da je vezana na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi, vendar je tako členjenje BPP po posameznih fazah postopka vezano na dodelitev BPP oziroma na izdajo ugodilne odločbe, zato je v primeru zavrnilne odločbe navajanje razlogov, ki se nanašajo le na pravno pomoč za posamezno fazo postopka, odveč oziroma brezpredmetno.

16. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dvom v nepristranost Upravnega sodišča pri odločanju o tožbi zoper odločbo predsednice tega sodišča o dodelitvi BPP oziroma o "ustavni spornosti" take ureditve, naslovno sodišče opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012. V tej zadevi je Ustavno sodišče odločilo, da taka ureditev ni v neskladju z Ustavo in med drugim navedlo, da je pri presoji ureditve treba izhajati iz predpostavke o moralni in strokovni integriteti sodnikov, ne pa iz domneve o njihovi moralni in strokovni oporečnosti. Zato izpodbijana ureditev zgolj zato, ker o pravnem sredstvu zoper odločitev predsednika Upravnega sodišča odločajo sodniki tega sodišča, ni v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Drugih oziroma konkretnejših razlogov, ki bi se nanašali na neustavnost te ureditve, tožnik ne navaja, zato tudi sodišče nima podlage, bi se v tem pogledu opredeljevalo kakorkoli podrobneje.

17. Kot je bilo obrazloženo, je odločba, izpodbijana v tem upravnem sporu, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka. To pomeni, da je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče po prvi alineji drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, na seji.

18. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek tretjega člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).