Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe je posplošena, tako da ni mogoč njen materialno pravni preizkus. Upravni organ namreč ni presodil navedb tožnikov in se do njih v izpodbijani odločbi konkretizirano opredelil, da bi bilo njun obstoječi objekt treba obravnavati kot samostojno enoto tipa objekta nizka prostostoječa stavba in ne po določbah OPN MOL, ki se nanašajo na tip objekta dvojček.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-131/2018 z dne 18. 4. 2018 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnikov kot investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo prizidave in nadzidave strehe ter dozidave balkona k obstoječi stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 3133/1 in 3133/2, obe k.o. .... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ v okviru ugotavljanja izpolnjevanja pogoja po 1. točki prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ugotovil, da se predmetna gradnja nahaja na območju, ki se ureja z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (OPN MOL). V prvem odstavku 3. člena, točki 14 OPN MOL je določeno, da dvojček sestavljata dve eno- ali dvo-stanovanjski stavbi z enakimi gabariti, ki se gradita sočasno, na skupni vmesni parcelni meji in se stikata tako, da oblikujeta povezano prostostoječo hišo z ločenima vhodoma in ločenima parcelama, namenjenima gradnji. V 13. členu OPN MOL, v prvem odstavku v 1. točki določa vrste dopustnih gradenj in spremembe namembnosti. V drugem odstavku 13. člena določa, da so dovoljene nadzidave in dozidave dopustne samo na zakonito zgrajenih objektih. V 65. točki prvega odstavka 3. člena OPN MOL je določeno, da je obstoječi objekt zakonito zgrajen objekt, ki je bil zgrajen na podlagi in v skladu z gradbenim oziroma drugim predpisanim upravnim dovoljenjem ali je bil zgrajen pred letom 1967. Upravni organ je iz podatkov, ki sta jih o gradbenem dovoljenju za obstoječo stanovanjsko hišo posredovala tožnika, ugotovil, da gre za gradbeno dovoljenje za gradnjo ene polovice stanovanjskega dvojčka na zemljišču parc. št. (tedaj) 201/177 k.o. ... z dne 30. 9. 1971, pri čemer je navedena parcela po delilnem načrtu št. 109/77 z dne 16. 6. 1977 dobila oznaki parc. št. 3133/1 in 3133/2, obe k.o. .... Iz predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja iz marca 2017 izhaja, da želita tožnika legalizirati prizidek k obstoječi hiši in tudi streho na južni strani, ki se podaljša čez teraso, tako da je hiša v celoti pokrita in da se je pri tem terasa izkoristila v bivalni del, in da želita legalizirati tudi balkon na severni strani, ki se je zgradil v prvem nadstropju. Ob sklicevanju na tretji odstavek 54. člena ZGO-1 in 2. točko 13. člena OPN MOL je organ zaključil, da predloženega gradbenega dovoljenja kot gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, ne more upoštevati. Organ dalje navaja, da je v sedmem b) odstavku 13. člena OPN MOL določeno, da je pri stavbah tipa NA (dvojček) treba upoštevati, da sta dopustni nadzidava in dozidava obeh enot dvojčka v enakih gabaritih in da v primerih, ko so bile na podlagi gradbenega dovoljenja na eni strani od enot dvojčka že izvedeni naslednji posegi (nadzidava, dozidava in frčade), morajo biti posegi na drugi enoti dvojčka oblikovno in gabaritno usklajeni z izvedenimi posegi. Navedene zahteve pa v priloženem projektu niso izkazane, priloženi projekt se nanaša na dozidavo samo enega dela in ne obeh delov dvojčka. Po pregledu priloženega projekta je upravni organ tako ugotovil, da je predmet prizidava obstoječega objekta, ki ni v skladu z določili prostorskega akta, OPN MOL. Ko je upravni organ tožnika seznanil z navedenimi ugotovitvami, sta 22. 2. 2018 posredovala organu dopis, v katerem sta navedla, da je bil obstoječi objekt zgrajen leta 1971 na svoji gradbeni parceli in se ne stika s sosednjim objektom, ima vse štiri stranice ter je ločen od sosednjega objekta po konstrukciji, vmesni prostor pa je pokrit z izolacijo. Gre torej za dva enaka objekta, ki sta zelo skupaj, vendar ima vsak svojo gabaritno maso, sta pa tudi zamaknjena med seboj, zato tožnika menita, da se mora predmetni objekt obravnavati kot samostojno enoto tipa NA nizka prostostoječa stavba in ne kot polovica dvojčka, in da se objekta nista gradila istočasno, ampak z zamikom. Tožnika sta priložila tudi mnenje Mestne občine Ljubljana z dne 16. 2. 2018, iz katerega izhaja, da je 30. 9. 1971 izdano gradbeno dovoljenje za polovico dvojčka bilo po določbah takrat veljavnega prostorskega akta dopustno. Po zdaj veljavnih določbah OPN MOL pa gradnja polovice dvojčka ni dopustna, pač pa je treba obe polovici graditi sočasno (14. točka 3. člena ZGO-1) in da glede na izrek gradbenega dovoljenja ta meni, da sta bili izdani ločeni gradbeni dovoljenji za dva samostojna stanovanjska objekta, ki se stikata na parcelni meji in skupaj tvorita nizko prostostoječo stavbo. Poleg tega in glede na podedovano stanje na terenu menijo, da je treba objekt, ki spominja na dvojček, čeprav gre za dva ločena objekta, ki sta bila zgrajena na osnovi dveh ločenih gradbenih dovoljenj, obravnavati ločeno in da je glede na to tudi uvrstitev v tip objekta z oznako NA – nizka prostostoječa stavba pravilna tudi po določbah OPN MOL. Upravni organ je tožnika z dopisom z dne 28. 2. 2018 ponovno seznanil, da v predmetni zadevi ne more pozitivno rešiti njunega zahtevka, ker niso izpolnjeni pogoji določb OPN MOL v povezavi s 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Tožnika sta se v odgovoru sklicevala na mnenje MOL in že podane navedbe. Ker je presoja skladnosti zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in priložene projektne dokumentacije v pristojnosti upravnega organa, ki odloča o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, upravni organ mnenja MOL ni upošteval ter je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 19. 6. 2018 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je pritrdil odločitvi in razlogom prvostopenjske odločbe.

3. Tožnika v tožbi navajata, da ima obstoječi objekt na ... vse štiri stranice na svoji gradbeni parceli in se fizično ne stika s sosednjim objektom, od sosednjega objekta je ločen po konstrukciji, vmesni prostor pa je pokrit z izolacijo na zunanji strani. Objekta sta v osnovi enaka in sta zelo skupaj, vendar ima vsak svojo lastno gabaritno maso in sta tudi medsebojno zamaknjena. Za vsako od samostojnih prostostoječih hiš je bilo izdano ločeno gradbeno dovoljenje, lastnika sta gradila vsak po svojih zmožnostih in s časovnim zamikom. Zunanji videz obeh objektov daje videz dvojčka, vendar tožnika kljub temu menita, da je objekta potrebno obravnavati kot dve ločeni samostojni stanovanjski hiši, ki se stikata na parcelni meji in tvorita nizko prostostoječo stavbo. Takšno mnenje je tudi podala MOL, ki objekt prav tako opredeljuje kot samostojno enoto tipa NA – nizka prostostoječa stavba in ne kot polovico dvojčka. Prav tako to izhaja iz Smernic za klasificiranje in razvrščanje objektov (Ministrstvo za okolje in prostor, z dne 12. 3. 2018), v poglavju I.3., in sicer: „posamezne enote v dvojčkih ali vrstnih hišah štejemo za samostojne stavbe, če so ločene s požarnim zidom, segajočim od strehe do kleti, ali če ni požarnega zidu, kadar imajo tako lasten vhod kot tudi lasten sistem napeljav oziroma oskrbe in jih je mogoče uporabljati ločeno“. V zvezi s tem sta tožnika že v postopku pred upravnim organom poudarjala, da je med nalogami in pristojnostmi MOL tudi dajanje informacij in strokovnih mnenj, iz česar izhaja, da bi moral upravni organ pri svojem odločanju upoštevati mnenje MOL, ki je relevantni prostorski akt izdala. Iz izpodbijane odločbe upravnega organa pa niti ne izhaja stališče do priloženega strokovnega mnenja MOL, pač pa organ celo navaja, da tega mnenja ni dolžan upoštevati. To pa po mnenju tožnikov predstavlja kršitev načela zakonitosti. Po mnenju tožnikov pa ima strokovno mnenje MOL, ki je kot tako objektivno, večjo moč kot lastno, subjektivno prepričanje uradne osebe, ki je vodila upravni postopek. Upravni organ se je zgolj pavšalno skliceval na 13. člen OPN MOL, kar pa je napačno. Tožnika poudarjata, da je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nujen pogoj za pravilno uporabo materialnega predpisa. Dejansko stanje pa je bilo v konkretni zadevi nepravilno ugotovljeno, zato je tudi nepravilno sklicevanje upravnega organa na določbo OPN MOL, ki se nanaša na tip objekta dvojček. Tožnika ne zanikata dejstva, da iz prvotno izdanega gradbenega dovoljenja za obstoječi objekt izhaja, da se objekt opredeljuje kot dvojček, vendar pa le-ta običajno zahtevanih karakteristik dvojčka sploh ni imel. Iz prvotnega načrta, ki je priložen, je razvidno, da imata objekta sicer enake gabarite, vendar pa se razlikujeta glede naslednjih lastnosti: - objekta sta zamaknjena, nista v isti ravnini, - objekta se nista gradila istočasno, - objekta nimata niti ene skupne stene in imata že po načrtu predviden 15-centimetrski razmik, - objekta nimata skupne vmesne parcele, - objekt se ne stika s sosednjim objektom, - objekt je ločen od sosednjega objekta po konstrukciji, - vmesni prostor je dilatiran in pokrit z izolacijo na zunanji strani, - objekta sta na tak način postavljena zaradi čim večjega izkoristka dvorišča oziroma zelenice, - objekta imata vsak svoj lasten vhod, - objekta imata lastne sisteme napeljave in oskrbe, - objekta se uporabljata ločeno, - če bi se en del objekta podrl, to ne bi vplivalo na konstrukcijo drugega objekta, saj sta v vseh štirih stranicah popolnoma samostojna. Prav tako velja, da se pravo spreminja in mora slediti času ter spremembam. To še toliko bolj velja za upravno pravo, ki pokriva področje, ki se spreminja hitreje, kot katerokoli drugo pravno področje. Za to področje je značilna stalna in močna interakcija med javno upravo in njenim okoljem. Javna uprava se mora hitro in intenzivno odzivati na dogajanja v okolju, na katerega tudi sama pomembno vpliva in ga v mnogih primerih tudi odločilno oblikuje. Tožnika zaključno poudarjata, da iz prvotnega gradbenega dovoljenja izhaja, da gre za dvojček, kar pa se ne sklada s samim načrtom, ki sta ga tožnika prejela ob prvotnem nakupu zemljišča. Prav tako glede na karakteristike objekta niso izpolnjeni kriteriji dvojčka, temveč dveh samostojnih objektov. To pa tudi pomeni, v povezavi s preiskovalnim načelom, da lahko organ sam izvede vse dokaze, za katere meni, da so potrebni za pravilno ugotovitev dejanskega stanja (165. člen in 139. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Organ pa spornih dejstev ni razjasnil in se tudi ni konkretno opredelil do mnenja MOL, hkrati pa iz izpodbijane odločbe tudi ni mogoče razbrati, zakaj je uradna oseba ocenila, da gre kljub podanemu strokovnemu mnenju za dvojček in ne za samostojen prosto stoječi objekti. Tega ni storil niti pritožbeni organ. Upravni organ se je postavil v vlogo arhitekta ali drugega strokovnjaka na področju prepoznavanja, za kakšen tip objekta gre. Zaradi pavšalne obrazložitve je kršena tudi pravica tožnikov do pravnega sredstva. Pri tem se tožnika sklicujeta na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018. Tožnika še dodajata, da se z zaprošeno dozidavo prizidka ne poslabša oziroma predrugači sam videz soseske, saj je ne kvari, niti kako drugače posega v njen izgled. Dozidava prizidka je nujno potrebna zaradi same funkcionalnosti hiše, saj ta tudi zaradi zdravstvenih in starostnih razlogov bivajočih v objektu potrebuje notranje dvigalo, ki ga glede na že obstoječi objekt ni mogoče drugače vgraditi. Tožnika sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi ter samo odloči, da se zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja tožnikov ugodi. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikoma kot investitorjema zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo prizidave in nadzidave strehe ter dozidave balkona k obstoječi stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 3133/1 in 3133/2, obe k.o. .... Organ je odločitev oprl na ugotovitev o neskladnosti predvidene gradnje, obravnavane v predloženem PGD, s sedmim b) odstavkom 13. člena OPN MOL, in na zaključek o neizpolnitvi pogoja iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1. 7. Po 1. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Po sedmem b) odstavku 13. člena OPN MOL (pa) je pri stavbah tipa NA (dvojček) treba upoštevati, da sta nadzidava in dozidava obeh enot dvojčka dopustni v enakih gabaritih, in da v primerih, ko so bili na podlagi gradbenega dovoljenja na eni od enot dvojčka že izvedeni naslednji posegi (nadzidava, dozidava in frčade), morajo biti posegi na drugi enoti dvojčka oblikovno in gabaritno usklajeni z izvedenimi posegi.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da se predmetna gradnja nahaja v območju urejanja OPN MOL. Sporno tudi ni, da sta tožnika, ki sta v skladu s tretjim odstavkom 54. člena ZGO-1 morala, ker se njuna zahteva nanaša na dozidavo in nadzidavo, navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, navedla, da je bil objekt zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja št. 351-1064/70 z dne 30. 9. 1971, ki je bilo izdano za gradnjo ene polovice stanovanjskega dvojčka na zemljišču tedaj parc. št. 201/177 k.o. ..., zdaj parc. št. 3133/1 in 3133/3, ob k.o. .... Glede na navedeno je organ štel, da se zahteva tožnikov nanaša na nadzidavo in dozidavo ene enote dvojčka, zaradi česar je menil, da mora predmetni gradbeni poseg biti v skladu s prej citirano določbo sedmega b) odstavka 13. člena OPN MOL, po kateri sta nadzidava in dozidava obeh enot dvojčka dopustni v enakih gabaritih. Ker je ugotovil, da se tožnikov predloženi projekt nanaša na dozidavo in nadzidavo samo ene enote dvojčka, kar ni niti sporno, je zaključil, da navedeni projekt za izdajo gradbenega dovoljenja ni izdelan v skladu s prostorskim aktom in je na podlagi 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 v zvezi z določbo sedmega b) odstavka 13. člena OPN MOL tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil. 9. Vendar pa tožnika v tožbi odločitvi upravnega organa nasprotujeta ob zatrjevanju, da je njun objekt treba obravnavati kot ločeno samostojno stanovanjsko hišo, ker se fizično ne stika s sosednjim objektom, je od njega ločen po konstrukciji, objekt je v vseh štirih stranicah samostojen, objekta imata vsak svojo lastno gabaritno maso, sta medsebojno zamaknjena ter sta bila grajena s časovnim zamikom, tako da gre zgolj po zunanjem videzu za dvojček. Iz izpodbijane odločbe (in spisne dokumentacije v zadevi) izhaja, da sta v vsebinskem smislu identične navedbe tožnika podala že v postopku za njeno izdajo. Upravni organ se je do teh navedb v izpodbijani odločbi opredelil skopo, da jih glede na izdano gradbeno dovoljenje za obstoječi objekt za gradnjo ene polovice stanovanjskega dvojčka pri odločanju ne more upoštevati. Tudi drugostopenjski organ, ki je odločitvi prvostopenjskega organa pritrdil, se do omenjenih navedb tožnikov ni bolj konkretno opredelil. 10. Ob navedenem sodišče mora pritrditi navedbam tožnikov, da je obrazložitev izpodbijane odločbe posplošena, tako da ni mogoč njen materialno pravni preizkus. Upravni organ namreč ni presodil navedb tožnikov in se do njih v izpodbijani odločbi konkretizirano opredelil, da bi bilo njun obstoječi objekt treba obravnavati kot samostojno enoto tipa objekta nizka prostostoječa stavba in ne po določbah OPN MOL, ki se nanašajo na tip objekta dvojček, ker običajno zahtevanih karakteristik dvojčka nikoli ni imel, saj z drugo polovico stanovanjskega dvojčka nima niti ene skupne stene, že po načrtu je predviden 15-centimetrski razmik, tako da se objekta ne stikata, ločena sta po konstrukciji, vmesni prostor je dilatiran in pokrit na zunanji strani z izolacijo, objekta sta zamaknjena, nista bila grajena istočasno, imata vsak svoj lasten vhod in lastne sisteme napeljave in oskrbe ter se uporabljata ločeno. Ob tako konkretnih navedbah tožnikov se po presoji sodišča organ glede karakteristik obstoječega objekta ne bi mogel opreti zgolj na podatke (izreka) gradbenega dovoljenja. To še zlasti ob tem, ko se na nobenem mestu v izpodbijani odločbi ni opredelil, da bi bil obstoječi objekt grajen nezakonito oziroma neskladno z izdanim gradbenim dovoljenjem. Nasprotno, ob tem ko se je skliceval na določbe drugega odstavka 13. člena OPN MOL, po katerih so (med drugim) nadzidava, dozidava, rekonstrukcija objekta, dopustne samo na zakonito zgrajenih objektih (v smislu, da jih je upošteval), in 65. točko 3. člena OPN MOL, v kateri je določeno, da je obstoječi objekt zakonito zgrajen objekt, ki je bil zgrajen na podlagi in v skladu z gradbenim ali drugim predpisanim upravnim dovoljenjem, je postopek vodil dalje, v smeri ugotavljanja, ali je projekt, predložen skupaj z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).

11. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je upravni organ zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja za nadzidavo, dozidavo in prizidavo k obstoječi stanovanjski hiši oprl na določbe sedmega b) odstavka 13. člena OPN MOL, po kateri morata biti enoti dvojčka oblikovno in gabaritno usklajeni, in 14. točko 3. člena OPN MOL, ki določa, da dvojček sestavljata dve eno- ali dvostanovanjski stavbi z enakimi gabariti, ki se gradita sočasno, na skupni vmesni parcelni meji in se stikata tako, da oblikujta povezano prostostoječo hišo z ločenima vhodoma in ločenima parcelama, namenjenima gradnji. Glede na to pa bi organ moral za obstoječo (kot izhaja iz izpodbijane odločbe) nesporno legalno stavbo presoditi, ali ima, glede na navedbe tožnikov, upoštevajoč vsako posamezno zatrjevano dejstvo, karakteristike (enote) dvojčka, kot je opredeljen v citirani 14. točki 3. člena OPN MOL. Če bi presodil, da take karakteristike oziroma bistvene karakteristike obstoječa stavba ima, potem bi v nadaljevanju mogel (moral) uporabiti določbo sedmega b) odstavka 13. člena OPN MOL, saj izdaja gradbenega dovoljenja ne sme pripeljati do nastanka (legalizacije) objekta, kakršen po veljavnem prostorskem aktu ne bi smel stati. Če pa bi organ presodil, da obstoječa stavba karakteristik dvojčka iz 14. točke 3. člena OPN MOL nima, potem citirana zahteva OPN MOL o oblikovni in gabaritni usklajenosti obeh enot objekta pri nadaljnjem reševanju zahteve tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja ne bi mogla biti pravno relevantna. Ker je taka presoja organa v izpodbijani odločbi izostala, njene materialne zakonitosti ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), taka kršitev pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki v vsakem primeru terja odpravo odločbe.

12. Sodišče še dodaja, da bi organ, tako kot navajata tudi tožnika, da bi njune navedbe o tem, da je obstoječa stavba zgolj po zunanjem videzu enota dvojčka, po resničnem dejanskem stanju pa je grajena kot samostojen objekt - ter da zato ne predstavlja dvojčka v smislu citiranih določb OPN MOL - mogel presoditi, moral predhodno dopolniti postopek in izvesti potrebne dokaze, vsaj z vpogledom v načrte obstoječe stavbe, ki so v upravnem spisu. Kar pomeni, da je organ odločil tudi na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

13. V zvezi z razlogovanjem drugostopenjskega organa o tem, da če bi bil obstoječi objekt tožnikov obravnavan kot samostojen objekt, da bi najmanjši odmik od parcelne meje ne smel znašati manj kot 1,5 m, sodišče dodaja, da bi ob taki obravnavi tožnikovega obstoječega objekta bilo potrebno v postopku upoštevati tudi, da je zgrajen legalno (vsaj drugačne ugotovitve organa v izpodbijani odločbi ni).

14. Sodišče pa sicer organu pritrjuje, da se na pisno mnenje MOL tožnika ne moreta z uspehom sklicevati. Ni namreč pravne podlage za upoštevanje mnenja MOL v smislu mnenja drugega organa, ki ga organ, ki odloča, upošteva pri odločanju (209. člen ZUP), saj v ZGO-1 ni določbe, po kateri bi moral organ pri preverjanju izpolnjevanja pogoja skladnosti projekta s prostorskim aktom upoštevati mnenje lokalne skupnosti (katere pristojni organ je prostorski akt sprejel). Zato so neutemeljene navedbe tožnikov o pomembni dokazni moči strokovnega mnenja občine in o tem, da je med nalogami in pristojnostmi MOL tudi dajanje informacij in strokovnih mnenj. Neutemeljeno tožnika ugovarjata tudi, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja opredelitev organa do predloženega strokovnega mnenja MOL; organ v izpodbijani odločbi namreč izrecno navaja, da je presoja skladnosti zahteve in priložene projektne dokumentacije s prostorskim aktom v pristojnosti upravnega organa, ki odloča v zadevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ne glede na morebitno mnenje občine, ki je prostorski akt sprejela. Taka opredelitev pa ima oporo v določbi 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, po kateri pristojni upravni organ, preden izda gradbeno dovoljenje, mora preveriti, ali je projekt v skladu s prostorskim aktom, in v vsebini preostalih določb ZGO-1, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja, in ki ne predvidevajo sodelovanja občine pri odločanju, npr. z dajanjem mnenja. To pa pomeni, da organ, ki je stvarno pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, samostojno razlaga in uporablja tako relevantne zakonske določbe kot tudi določbe podzakonskih predpisov, vključno z določbami prostorskih aktov, ki jih izdajajo pristojni organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter da prvostopenjski organ, ki je tako ravnal, ni kršil načela zakonitosti, kot zmotno navajata tožnika. Glede na navedeno je tako predloženo mnenje MOL pravno nerelevantno za odločitev v zadevi ter ga organu ni bilo potrebno upoštevati ter se po vsebini do njega opredeljevati.

15. Kolikor pa tožnika očitata kršitev materialnega prava, ker v postopku niso bile upoštevane Smernice za klasificiranje in razvrščanje objektov Ministrstva za okolje in prostor, z dne 12. 3. 2018 (v nadaljevanju Smernice), v poglavju 1.3., v delu o obravnavi posameznih enot v dvojčkih ali vrstnih hišah, so te njune navedbe nedopustne. Takih navedb namreč po vsebini v pritožbi nista podala. To pa pomeni, da gre glede teh navedb za materialno neizčrpanost pritožbe; izčrpanje pritožbe pa je pogoj za dopustnost upravnega spora (prvi odstavek 6. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1)1. Ker gre v navedenem obsegu za nedovoljeno uveljavljanje kršitve, navedb tožnikov o navedeni kršitvi sodišče po vsebini ne presoja. Zgolj na splošni ravni pa sodišče dodaja, da je bila Tehnična smernica TSG-V-006: 2018, Razvrščanje objektov, objavljena (šele) 1. 6. 2018, pripravljena pa na podlagi Gradbenega zakona (in ne ZGO-1, po katerem se obravnava zahtevo tožnikov), in da ima tudi drug namen, ne urejanja prostora.

16. Tožnika prvič v tožbi navajata tudi, da se z nameravanima nadzidavo in dozidavo ne posega v videz soseske ter da je dozidava potrebna zaradi funkcionalnosti hiše, kar pa zaradi materialne neizčrpanosti pritožbe v tem delu ni dopustno (prvi odstavek 6. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče spoznalo, da je prvostopenjski organ kršil pravila postopka in da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo organ moral slediti stališčem sodišča glede postopka ter upoštevati določbe pozitivno pravnih predpisov o tem, katere predpise, glede na njihovo časovno veljavnost, je treba uporabiti.

18. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

19. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnikoma priznalo stroške v višini 15 EUR, v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ker je bila zadeva rešena na seji in tožnika v postopku nista imela pooblaščenca, ki je odvetnik.

1 Tako tudi N. Smrekar v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 56, točka 4