Jedro

Slaba vera je subjektivno stanje, namen, ki ni združljiv s sprejetimi standardi poštenega in etičnega ravnanja. Preverja se z objektivnimi dejstvi in ga je treba ocenjevati od primera do primera, ocena pa se opravi z vidika „splošnega poznavanja zadevnega gospodarskega področja“.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, v znesku 1.396,28 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je znamko tožene stranke št. 20067083 (pravilno 200670830) izbrisalo iz registra znamk pri Uradu RS za intelektualno lastnino (točka I izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožeče stranke, v znesku 4.202,37 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila, vse pod izvršbo (točka II izreka). Očitno pisno pomoto iz I. točke izreka lahko sodišče kadarkoli, po uradni dolžnosti odpravi (328. člen ZPP).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži vse stroške postopka oziroma podredno, pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba je bila pravilno vročena tožeči stranki. V odgovoru predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in izbrisalo znamko tožene stranke št. 20067083 (pravilno: 200670830) iz registra znamk pri Uradu RS za intelektualno lastnino (URSIL), ker je ugotovilo, da je podan izbrisni razlog iz točke a) 1. odstavka 119. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1). Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil prijavitelj znamke MALI VEDI (tožena stranka) v času prijave (17. 05. 2006) v slabi veri, ker je a) tožena stranka vedela, da tožeča stranka in njena predhodnica družba E. d.o.o. uporabljata znak MALI VEDI in ker b) je tožena stranka registrirala znamko MALI VEDI z namenom, da tožeči stranki prepreči nadaljnjo uporabo predmetnega znaka v gospodarskem prometu. Pritožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje (glede ocene verodostojnosti prič), izvedenemu dokaznemu postopku (zavrnitev predloga za zaslišanje prič, ki jih je predlagala tožena stranka) ter uporabi materialnega prava (ugotovitev obstoja vseh pogojev slabe vere ter izbris znamke v vseh registriranih razredih).

K očitku nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja:

6. Pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je „verjelo le pričam tožeče stranke“ (B. in D. Š.), ni pa sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke (A. V.) ter pričam na strani tožene stranke (L. in M. V.). Zato naj bi napačno zaključilo, da je tožena stranka ob prijavi znamke vedela, da tožeča stranka znak MALI VEDI uporablja ter da je znamko prijavila z namenom, da tožeči stranki prepreči nadaljnjo uporabo znaka MALI VEDI.

7. Pritožbeno sodišče pritožbenim očitkom ne more slediti in se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da dejstvo predhodne rabe znaka MALI VEDI s strani tožeče stranke (posebej upoštevajoč trditve tožene stranke, ki jih je ta podala pred zaslišanjem zakonitega zastopnika A. V.), med strankama ni bilo sporno. Tožena stranka je pred zaslišanjem zakonitega zastopnika namreč trdila, da s tožečo stranko nikoli ni bila v pogodbenem odnosu v zvezi s spornim znakom in ob tem zavzela stališče, da vprašanje, ali je tožena stranka vedela za rabo znaka s strani tožeče stranke, ni relevantno v tem postopku (odgovor na tožbo, list. št. 14). Svoje navedbe je spremenila šele po zaslišanju zakonitega zastopnika A. V. (narok dne 18. 06. 2010, list. št. 55 – 56), ki je izpovedal, da za rabo znaka s strani tožeče stranke ni vedel, znak MALI VEDI pa naj bi bil rezultat njegovega miselnega procesa.

8. Sodišče prve stopnje pa je, za ugotavljanje dejstva, ali je tožena stranka pred prijavo znamke MALI VEDI vedela za predhodno rabo znaka s strani tožeče stranke, izvajalo tudi druge dokaze, predvsem v smeri ugotavljanja vsebine sestanka z dne 18. 04. 2005. O tem je zaslišalo priči L. V. in B. Š. ter vpogledalo listinske dokaze (predvsem A 42 – 44). Ob izčrpni obrazložitvi o tem, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo naraciji tožeče stranke in ne tožene stranke, se pritožbeno sodišče pridružuje pravilni in logični dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da se je tožena stranka med sestankom dne 18. 04. 2005 seznanila z načrti tožeče stranke v zvezi s spornim znakom, kot tudi s slabo finančno situacijo E. d.o.o. Izpovedbi B. in D. Š. sta bili skladnejši od izpovedb A. in L. V. ter podprti z listinsko dokumentacijo. Pritožnik podrobneje ne pojasni, v čem je neverodostojnost prič Š., le pavšalno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje enostransko verjelo pričam tožeče stranke. Izpovedi prič tožene stranke (L., A. in M. V.) tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bile skladne, popolne in so celo nasprotovale trditvam tožene stranke pred njihovim zaslišanjem. Pritožbeno sodišče se tudi pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o povezanosti prič A. in L. V., saj navedbe L. V. o tem, da na sestanku 18. 04. 2005 ni zastopal tožene stranke, niso podprte z listinsko dokumentacijo. Tako iz besedila elektronskega sporočila z dne 19. 04. 2005 (A 42) izhaja, da je E. d.o.o. v družbi M. iskal sovlagatelja v program otroških računalnikov MALI VEDI […] kar pomeni obnovitev poslovanja z L. pod pogoji, ki bi na trgu zagotavljali konkurenčnost“, kar prav tako potrjuje pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče sklepno le še dodaja, da v situaciji, ko stranki izpovedujeta diametralno nasprotni zgodbi, sodišče po izvedenem dokaznem postopku verjame le eni od strank, le izjemoma, če dokazni postopek do rešitve ne pripelje, sodišče odloči na podlagi pravil o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (215. člen ZPP). Za takšno situacijo v obravnavanem primeru ni šlo.

9. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem prič D. G., V. M., A. H., E. M. ter M. V., katerih zaslišanje je tožena stranka predlagala s pripravljalno vlogo z dne 05. 07. 2010 (list. št. 71). S tem naj bi sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, glede namena tožene stranke, da bi znamko uporabljala v prometu (legitimen ekonomski cilj registracije). Tožena stranka je trdila (odgovor na tožbo, list. št. 26, pri tč. VIII), da je vložila visoka sredstva v razvoj novih izdelkov od leta 2007 dalje in da lahko dokaže intenzivno prisotnost tožene stranke na trgu z raznolikimi izdelki od leta 2008 dalje. V dokaz svojih navedb je predlagala že omenjene priče ter postavitev izvedenca in vpogled v bilance družbe E. d.o.o., s katerimi je želela dokazati legitimen cilj za registracijo znamke in „da ne gre za kopiranje izdelkov tožeče stranke ali povzročanje zmede na trgu“. Glede na materialno pravna izhodišča (časovna točka presoje dobre vere prijavitelja), ki bodo obrazložena kasneje, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem omenjenih prič, saj tožena stranka ni niti konkretno navajala, kdaj in kako naj bi omenjene priče sodelovale pri razvoju otroških računalnikov.

K pravnemu standardu „slabe vere“ (točka a) 1. odstavka 119. člena ZIL-1):

10. Izbrisni razlog „slabe vere“ (točka a) 1. odstavka 119. člena ZIL-1) je bil predmet obravnavanja tako slovenske (1), kot prakse Sodišča Evropske Unije (2) (v nadaljevanju SEU), ZIL-1 pa zakonske definicije ne vsebuje. Kljub temu, da preprostega in odločilnega merila, da se ugotovi, ali je bila prijava znamke vložena v slabi veri ni, je slovenski in praksi SEU skupno stališče, da zgolj okoliščina, da je prijavitelj pred prijavo znamke (predhodno) vedel, da tretji uporablja znak na trgu, ne zadostuje za zaključek, da je bil prijavitelj v slabi veri. Slaba vera je subjektivno stanje, namen, ki ni združljiv s sprejetimi standardi poštenega in etičnega ravnanja. Preverja se z objektivnimi dejstvi in ga je treba ocenjevati od primera do primera (3), ocena pa se opravi z vidika „splošnega poznavanja zadevnega gospodarskega področja“(4).

11. Pritožnik izpodbija materialno pravne zaključke sodišča prve stopnje o obstoju slabe vere na njegovi strani, pri tem pa predvsem opozarja na domnevno pomanjkljivost upoštevanja vseh pravno relevantnih okoliščin primera. Pritožnik tako najprej izpostavlja, da tožeča stranka „ni igrala z odprtimi kartami“, ker je z nepojasnjenim prenosom znaka MALI VEDI z družbe E. d.o.o. na tožečo stranko oškodovala upnike v stečajnem postopku. Pritožbeno sodišče na pavšalne očitke o oškodovanju upnikov stečajnega dolžnika E. d.o.o. ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP). Tožena stranka je bila upnica stečajnega dolžnika E. d.o.o. in bi morala morebitne zahtevke zaradi domnevnega oškodovanja upnikov uveljavljati v stečajnem postopku.

12. Tožena stranka ne pojasni, kako naj bi okoliščina, da tožeča stranka ni igrala z odprtimi kartami vplivala na presojo njene „slabe vere“, še posebej glede na to, da je do stečaja družbe E. d.o.o. prišlo šele po sestanku dne 18. 04. 2005 (začetek stečajnega postopka dne 30. 11. 2005), ko je bila tožena stranka že seznanjena s poslovnimi načrti tožeče stranke in družbe E. d.o.o. Da je bilo toženi stranki tudi sicer poznano poslovno delovanje družbe E. d.o.o. izkazuje tudi neprerekana okoliščina, da je bila tožena stranka upnica družbe E. d.o.o. - v stečaju. Toženi stranki pa je bilo znano tudi poslovanje tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč toženi stranki v sporočilu po sestanku iz aprila 2005, to je dne 09. 06. 2005 sporočila, da bo sodelovanje v prihodnje potekalo s tožečo stranko („Poslovanje bi nadaljevali s firmo E. P. d.o.o. Podatki za pogodbo so priloženi; A 44). Prejemnik elektronskega sporočila je bil M. V., vsebina sporočila pa odkazuje na nadaljevanje „že obstoječega načina poslovanja“.

13. Tožeča stranka je v dokaz prenosa „lastne blagovne znamke MALI VEDI“, za katero med strankama ni sporno, da nikoli ni bila registrirana, predložila Pogodbo o prenosu razvoja, distribucije in marketinga izdelkov lastne blagovne znamke MALI VEDI z dne 21. 02. 2005 (A 56), s katero je v 1. členu določeno, da bo naročnik (E. d.o.o.) prenesel na izvajalca (E. P. d.o.o.) vse posle za razvoj izdelkov blagovne znamke MALI VEDI, distribucijo izdelkov blagovne znamke MALI VEDI in oglaševanje in promoviranje izdelkov blagovne znamke MALI VEDI. V 3. členu Pogodbe je še določeno, da se naročnik obvezuje, da bo na izvajalca prenesel vse posle iz točke 2 te pogodbe in da bo na izvajalca prenesel vse pravice in obveznosti iz točke 2 te pogodbe in izvajalcu dovolil, da prodaja izdelke v lastnem imenu in za svoj račun. Tožeča stranka je tako s pogodbo z dne 21. 02. 2005 dobila pravico do uporabe nezaščitenega znaka MALI VEDI, ki ga je od tega dne tudi dokazano uporabljala (računi A 3 – A 11 in naslednji (oglaševalski katalogi)). Tožeča stranka je sama uporabljala znak MALI VEDI od 21. 02. 2005 do danes, vse skupaj pa skoraj 15 mesecev pred prijavo znamke MALI VEDI pri URSIL dne 17. 05. 2006. Pravico do uporabe znaka MALI VEDI na podlagi 48. člena ZIL-1 sicer tožena stranka tožeči stranki priznava, vendar pa se ne strinja s pravno razlago, da je moč pravico iz 48. člena ZIL-1 prenašati na tretje osebe (v tem primeru na družbo T. d.o.o.).

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pred prijavo znamke MV vedela, da tožeča stranka uporablja znak MALI VEDI (izpoved prič Š., sestanek z dne 18. 04. 2005, elektronska sporočila z dne 19. 04. 2005 (A 42), z dne 21. 04. 2005 (A 43), z dne 09. 06. 2005 (A 44) ter z dne 22. 06. 2005 (A 45)). Taka ugotovitev pa še ne zadostuje za sklep o obstoju slabe vere prijavitelja tožene stranke. Zato je ključno vprašanje, ali je tožeča stranka v tem postopku dokazala, da je tožena stranka imela namen, da tožeči stranki prepreči uporabo znaka MALI VEDI. Pritožba v tem delu napada dokazno oceno in materialno pravne zaključke sodišča prve stopnje, ki je: upoštevalo dokazne listine in sredstva, ki jih je tožena stranka naperila napram tretji družbi (T. d.o.o.) in ne tožeči stranki, upoštevalo „grozilna pisma“ (priloge A 48, A 72 - 75), ki jih je tožena stranka poslala tretjim osebam, upoštevalo dokaze, ki izvirajo iz obdobja po prijavi in registraciji znamke (družba T. d.o.o. v času prijave sploh še ni obstajala).

15. Pritožnikovo stališče, da je ključna časovna točka prijava znamke in ne morebiti kasnejša časovna točka (5), je pravilno. Namen prijavitelja ob upoštevnem času pa je subjektiven dejavnik, ki ga je treba določiti glede na objektivne okoliščine obravnavane zadeve. Tako lahko namen, da se tretji osebi prepreči trženje proizvoda, v nekaterih okoliščinah kaže na slabo vero prijavitelja (6). Tako je zlasti, če se pozneje izkaže, da je prijavitelj registriral znak kot znamko, ne da bi ga nameraval uporabljati, ampak zgolj z namenom, da tretji osebi prepreči vstop na trg (7). Okoliščine vezane na poslovanje družbe T. d.o.o. so objektivne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje smelo upoštevati, da je z oceno objektivnih dejstev presojalo vsebino „subjektivnega namena prijavitelja v času prijave znamke“. Čeprav so dejanja in dokazne listine vezane na tretjo osebo (družbo T. d.o.o.) in izvirajo iz obdobja po prijavi znamke, jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ker izkazujejo „subjektivni namen prijavitelja“ v času prijave znamke.

16. V predmetnem primeru je tožeča stranka (pred njo družba E. d.o.o.) tržila blago z znakom MV že od leta 1998 (izpoved D. Š., list. št. 54 (ter statistike prodaje od leta 1999 dalje)), gre za družinsko podjetje, tožena stranka pa znamke MALI VEDI vse do vložitve tožbe ni uporabljala, kar potrjuje tudi odločba Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Nova Gorica, št. 0610-12373/2007-5-11301 z dne 10. 01. 2008 (A 51), ki je postopek v zadevi dejanja nelojalne konkurence družbe T. d.o.o. ustavilo, saj družba L. d.o.o. (tožena stranka) ni z ničemer izkazala, da računalnike poimenuje z znakom MALI VEDI in jih trži. V tem se obravnavani primer tudi ključno razlikuje od zadeve Lindt, ki jo je obravnavalo SEU, ker je pred prijavo znamke s strani tožene stranke in dejansko vse do leta 2008 edina, ki je znak MALI VEDI uporabljala na trgu tožeča stranka (pred njo družba E. d.o.o.).

17. Tožena stranka je tekom postopka trdila, da je imela že ob prijavi znamke legitimne ekonomske interese (8), da ima v pripravi nekaj projektov za trženje blaga z znamko MALI VEDI (katalogi M. 2008 in 2009), da se je pripravljala na trženje proizvodov pod sporno znamko v letu 2007 (proforma računi) in 2008 (po njenih lastnih navedbah), pri čemer se brani z navedbo, da ji ZIL-1 podeljuje 5 – letni rok, v katerem ni obvezana k rabi znamke (smiselno 120. člen ZIL-1) in da predhodna raba znamke po ZIL-1 ni pogoj za njeno registracijo. Tekom postopka je tožena stranka tudi trdila, (list. št. 73), da je pričakovala, da zaradi slabega finančnega stanja E. d.o.o. (ki je pred tožečo stranko uporabljala znak MV), na trgu kmalu ne bo imela več konkurentov. Te načrte ji je prekrižala tožeča stranka, ki je z uporabo znaka MALI VEDI nadaljevala tudi po stečaju družbe E. d.o.o. (a še vedno pred prijavo znamke). Tožena stranka je svojo zamudo pri vstopu na trg opravičevala tudi s tem, da je bilo treba trg raziskati in se pripraviti, saj ni moč takega izdelka (sama ga je še nadalje razvijala in ni prodajala generičnega izdelka kot tožeča stranka) dati čez noč na trg (list. št. 94 – 95). Takih navedb direktor tožene stranke ni potrdil, saj je na vprašanje, ali so delali predhodne raziskave (pred registracijo znamke), odgovoril, da ne (list. št. 56 – ni mi znano, da bi delali tržne raziskave). Sam dokazni predlog prič, ki naj bi izpovedale o tem, da so pri toženi razvijali proizvode za MALI VEDI pa ni primeren, da potrdi navedbo, da je imela tožena stranka že ob prijavi znamke MV v letu 2006 legitimen namen uporabe znamke, ker tožena stranka ni zatrjevala, kdaj in kako naj bi omenjene priče sodelovale pri razvoju proizvodov.

18. Tožena stranka zato ni uspela izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela ob prijavi znamke namen, da prepreči tožeči strank, da bi znak MALI VEDI prosto uporabljala v gospodarskem prometu. Slednje je tožeča stranka dokazala ravno z listinami o dejanjih tožene stranke, ki je distributerju tožeče stranke želela preprečiti uporabo znaka MALI VEDI. Način poslovanja tožeče stranke in pred tem družbe E. d.o.o. (distribucija izdelkov preko tretjih oseb) je bil toženi stranki znan že pred prijavo znamke. Tožena stranka pa tekom postopka tudi ni uspela izkazati, da družba T. d.o.o. uporablja znak MALI VEDI ločeno in neodvisno od tožeče stranke. Zato distribucija izdelkov, ki jih tožeča stranka označuje z znakom MALI VEDI, predstavlja uporabo znaka MALI VEDI v gospodarskem prometu s strani tožeče stranke.

19. S tem, ko je tožena stranka preprečevala distribucijo in prodajo izdelkov tožeče stranke (dejanja zoper distributerja T. d.o.o. (9) in prodajalce (S., B. C. (A 72 - 75)) je tožena stranka preprečevala tožeči stranki, da v poslovnem in pravnem prometu uporablja znak MALI VEDI. Pravica tožeče stranke po točki d) 1. odstavka 48. člena ZIL-1, ki ji jo tožena stranka tudi izrecno priznava, ni vredna nič, če tožeča stranka proizvodov z znakom MALI VEDI ne more prodajati in tako uporabljati v poslovnem prometu. Tožeča stranka pa tudi ni, kot to zmotno navaja pritožnik, prenesla pravice uporabe znaka MALI VEDI za označevanje blaga na družbo T., temveč je zasledovala lastne, legitimne ekonomske cilje, da proizvode označene s spornimi znakom, trži na trgu. Sodišče prve stopnje je namen tožene stranke ob prijavi znamke obravnavalo celostno, s presojo ravnanj tožene stranke ne samo napram tožeči stranki in družbi T. d.o.o., temveč tudi z opozorili, ki jih je tožena stranka naslovila na številne prodajalce izdelkov tožeče stranke, s tem pa pravilno upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine za presojo obstoja subjektivnega namena prijavitelja znamke.

K obsegu izbrisa znamke:

20. Pritožba izpostavlja kot bistveno vprašanje, da tožeča stranka uporablja znak MALI VEDI le za otroške računalnike in bi morala biti izpodbijana znamka zato izbrisana le v tem obsegu. Vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je znamko izbrisalo v celoti, saj je tožeča stranka uspela dokazati, da je tožena stranka prijavila znamko (v celoti) v slabi veri, nasprotnega, to je, da obstaja razlog izbrisa zaradi slabe vere prijavitelja znamke le za nekatero blago ali storitve, ni dokazala. Blago, za katerega je tožena stranka prijavila znamko MALI VEDI pa je tudi sicer sorodno blagu (otroškim računalnikom), ki ga tožeča stranka označuje z znakom MALI VEDI (iz razreda 9 Nicejske klasifikacije: računalniške periferne enote; iz razreda 16: stojala za CD plošče in iz razreda 28: otroški računalniki).

21. Sodišče prve stopnje je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri presoji obstoja „slabe vere prijavitelja“ upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine. Sodba sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški:

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki zajemajo 2500 OT za sestavo odgovora na pritožbo, 20 odvetniških točk za materialne stroške ter 1% od presežka nad 1000 odvetniških točk (3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife) ter 20% DDV. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo sodne takse za odgovor na pritožbo, saj ni izkazano, da bi jo plačala. Tožena stranka je tako tožeči stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 1.396,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

(1) Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1091/2007, z dne 10. 04. 2008: „Slaba vera prijavitelja [je] izkazana, če je ta vedel, da nekdo drug že uporablja določen znak za označevanje identičnega ali podobnega blaga z namenom posega v položaj drugega brez utemeljenega razloga ali z namenom pridobitve možnosti, da se drugemu prepreči nadaljnja uporaba tega znaka.“

(2) Primerjaj sodba Sodišča EU, v zadevi C-529/07 z dne 11. junija 2009 [Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli AG zoper Franz Hauswirth GmbH] (v nadaljevanju: zadeva Lindt).

(3) Mnenje generalne pravobranilke Eleanor Sharpston v zadevi C-529/07, mnenje predstavljeno 12. marca 2009 [Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli AG zoper Franz Hauswirth GmbH]; tč. 75. (4) Tč. 44 sodbe SEU v zadevi Lindt. (5) Tč. 41 sodbe SEU v zadevi Lindt. (6) Tč. 42, 43 sodbe SEU v zadevi Lindt. (7) Tč. 44 sodbe SEU v zadevi Lindt. (8) V dokaz predloži Katalog 2008 (B 12) in 2009 (B 65) družbe M.; proforma računi iz leta 2007 (B 13, 14, 53, 54); slike izdelkov (B 15 – 38) – obsežno število računov o prodaji izdelkov MV iz leta 2009, 2010. (9) Pogodba o distribuciji in marketingu izdelkov lastne blagovne znamke MALI VEDI in S. na slovenskem tržišču, z dne 11. 05. 2007 (A 76).