Jedro

Pri sklicevanju na obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86 je treba že v predlogu navajati, katera nova dejstva ali novi dokazi bi morali sami zase pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku; takšno novo dejstvo ali nov dokaz ni drugačna pravna razlaga določbe 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji, ki jo je dalo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 746/98-12 z dne 19.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 16.3.1998, s katerim je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavrgla njen predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 16.3.1994, ki je bila pooblaščencu tožeče stranke vročena dne 15.4.1994. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedeno, da se predlog tožeče stranke z dne 10.6.1997 nanaša na obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86, po kateri se postopek, ki je končan z dokončno odločbo v upravnem postopku obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Kot nov dokaz navaja tožeča stranka odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list, št. 23/97), in se sklicuje na drugačno pravno razlago določbe 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), kot jo je v svoji odločbi uporabila tožena stranka. Po presoji sodišča navedena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. člena ZUP/86. Nepravilno uporabljen materialni predpis po ZUP/86 ni razlog za obnovo postopka, ker ni uvrščen med obnovitvene razloge po 1., niti po kateri drugi točki 249. člena ZUP/86. V obravnavanem primeru zato navedena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije in v njej podana pravna razlaga 3. odstavka 63. člena ZDen, ki je podana potem, ko je bila upravna odločba že dokončna, ne predstavlja novega dokaza v skladu s 1. točko 249. člena ZUP/86, kot to zmotno uveljavlja tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka kot tudi v tožbi. Ker mora po 1. odstavku 256. člena ZUP/86 pristojni organ najprej preizkusiti, ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, se sodišče (ne da bi se spuščalo v vprašanje pravočasnosti predloga) strinja z odločitvijo tožene stranke, ki je na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP/86 predlog tožeče stranke zavrgla, saj obnovitveni razlog, na katerega se opira predlog, ni niti verjetno izkazan.

Tožeča stranka uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je predlog za obnovo postopka pravočasno vložen. Šele potem, ko je z navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije bila podana drugačna razlaga določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, je pridobila možnost uporabiti nov dokaz, ki bi mogel pripeljati do drugačne odločitve. Tak nov dokaz je zaslišanje priče F.V., roj. L., ki bi vedela povedati, da starša tožeče stranke nista sodelovala z okupatorjem, temveč sta nasprotno branila slovenske družine pred izselitvijo.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 254. člena ZUP/86 mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere se opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Glede na navedeno je potrebno pri sklicevanju na obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86 že v predlogu navajati, katera nova dejstva ali novi dokazi, bi mogli sami zase ali z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku. Namen obnove je namreč v tem, da se v novem postopku odpravijo morebitne pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem je zasnovana prejšnja odločba, ki je že dokončna. Le na podlagi navedb o novih dejstvih oziroma dokazih, ki se nanašajo na dejansko stanje prejšnjega postopka, je mogoče v predhodnem postopku, ki ga mora pristojni organ opraviti po določbi 1. odstavka 256. člena ZUP/86, preizkusiti, ali so okoliščine, na katere se opira predlog, verjetno izkazane.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je ugotovila, da se tožeča stranka v predlogu opira na obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86 in kot nov dokaz navaja navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in v njej sprejeto drugačno pravno razlago določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, ne navaja pa novih dejstev niti dokazov, ki bi se nanašali na dejansko stanje prejšnjega postopka. S takšnimi navedbami pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče izkazati niti verjetnosti okoliščin obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. člena ZUP/86, na katerega se opira predlog tožeče stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP/86 zavrgla predlog tožeče stranke.

Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor, da naj bi bil predlog pravočasno vložen, saj je po določbi 2. odstavka 256. člena ZUP/86 razlog za zavrženje predloga že ugotovitev, da okoliščine, na katere se opira predlog, niso verjetno izkazane.

Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka predlaga zaslišanje priče F.V., roj. L., so neupoštevne, ker ne morejo vplivati na presojo o spornem vprašanju, ali predlog z dne 10.6.1997 izpolnjuje formalne pogoje za odločanje o dovolitvi obnove. Iz spisov namreč izhaja, da takšnih navedb ni v predlogu niti v tožbi, s katero je tožeča stranka začela ta upravni spor.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.