Jedro

V ponovljenem postopku je tožnik neuspešno uveljavljal nadomestilo za 17 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 ter nadomestilo za 29 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2019. Glede leta 2018 je zahtevek zavrnilo, glede leta 2019 pa je tožbo zavrglo, kar tožnik utemeljeno izpodbija, saj je sodišče izhajalo iz napačnih stališč, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Napačno je presodilo, da naj bi bila tožnikova zahteva za koriščenje letnega dopusta za leto 2018 prepozna, za leto 2019 pa preuranjena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2018 v znesku 842,79 EUR bruto in za leto 2019 v znesku 886,63 EUR bruto, od tega odvesti davek in tožniku izplačati neto znesek (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2018 v znesku 796,96 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke ter mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka). Tožbo je zavrglo glede zahtevka iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2019 v bruto znesku 1.359,52 EUR (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti 746,64 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločitev v III. in IV. točki izreka je sklep, četudi je sodišče celotno odločitev opredelilo kot sodbo.

2. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno izpostavilo, da ni pravočasno zaprosil za izrabo letnega dopusta za leto 2018. Ker se je na delo vrnil šele 16. 3. 2020, do takrat iz objektivnih razlogov ni mogel ne zahtevati koriščenja dopusta. Sploh pa mu toženka izrabe ne bi odobrila; tudi delovnemu razmerju je nasprotovala in ga je uspel doseči šele s sodbo. Že zato, ker je nemožnost izrabe dopusta posledica nezakonite odpovedi, je zahtevek utemeljen. Sodišče je spregledalo, da mu toženka dopusta za leto 2018 in 2019 sploh ne priznava, ne le da mu ga noče omogočiti. Ko se je vrnil na delo, mu toženka ni izdala obvestila o odmeri dopusta za leti 2018 in 2019 (160. člen ZDR-1), kar je pogoj za izrabo dopusta. Tudi v elektronskem sistemu je bilo zabeleženo, da za 2018 in 2019 nima dopusta. Zato ni mogoče tožniku očitati neaktivnost pri uveljavljanju dopusta. Že 7. 4. 2020 je zahteval pojasnilo, kako je z dopustom za nazaj - za leti 2018 in 2019, a odgovora ni prejel. Ni res, da na toženko vse do 16. 10. 2020 ni naslovil zahteve za izrabo dopusta. Sicer pa mu toženka na zahteve ni odgovarjala.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V tej zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. Prvič je zavrnilo pritožbo toženke zoper ugodilni del sodbe, ki je poleg odločitve o nezakoniti odpovedi vseboval tudi odločitev o prisojenem nadomestilu za 12 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018. Na pritožbo tožnika je delno razveljavilo zavrnilni del sodbe. V ponovljenem postopku je tožnik neuspešno uveljavljal nadomestilo za 17 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 ter nadomestilo za 29 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2019. 6. Tožniku je na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 13. 4. 2018 nezakonito prenehalo delovno razmerje, k toženki je bil reintegriran 16. 3. 2020. Čeprav je sodišče tožniku v prvotnem sojenju pravnomočno prisodilo tudi del nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2018, pri čemer je npr. kot ustrezno (tako z vidika časa kot pristojne osebe) upoštevalo prošnjo tožnika za koriščenje letnega dopusta, pa je v ponovljenem postopku glede istega vprašanja sprejelo drugačne zaključke. Napačno se je osredotočilo samo na čas po tožnikovi reintegraciji ter mu očitalo, da so zaradi neustrezne prošnje za koriščenje dopusta (16. 10. 2020) na njegovi strani okoliščine, zaradi katerih mu ni možno priznati vtoževanega.

7. Glede leta 2018 je zahtevek zavrnilo, glede leta 2019 pa je tožbo zavrglo, kar tožnik utemeljeno izpodbija, saj je sodišče izhajalo iz napačnih stališč, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Napačno je presodilo, da naj bi bila tožnikova zahteva za koriščenje letnega dopusta za leto 2018 prepozna, za leto 2019 pa preuranjena.

8. Pri tem ni ustrezno upoštevalo stališč iz judikata VIII Ips 42/2019, ki med drugim pojasnjuje tudi sodno prakso SEU npr. glede trajanja obdobja za prenos pravice do letnega dopusta (15 mesecev), kar je sodišče prve stopnje glede leta 2018 napačno vezalo na konec septembra 2019, namesto na konec marca 2020. Predvsem pa je sodišče prve stopnje spregledalo poudarek iz judikata, ki je ključen za odločitev v predmetnem sporu – da mora delodajalec poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust. Vsako dejanje ali opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi si vzel letni dopust, je v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta; treba se je izogniti položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice v celoti nosil delavec, saj bi se s tem delodajalcu ponudila možnost, da se razbremeni svojih obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust. Tožnik torej utemeljeno opozarja na okoliščino, da mu toženka po reintegraciji letnega dopusta za pretekli leti niti ni priznavala, zaradi česar je očitek, da je na njegovi strani razlog za neizrabo tega dopusta še toliko manj utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo tudi na zadevo VIII Ips 135/2017, ni pa upoštevalo bistva odločitve v tej zadevi - tožniku je bila priznana odškodnina za neizkoriščen letni dopust za leto 2013, ker ga ni mogel izrabiti zaradi bolezni in nezakonite izredne odpovedi iz leta 2013. 10. Kot rečeno, je napačna tudi odločitev o zavrženju tožbe kot preuranjene glede terjatve, vezane na letni dopust za leto 2019. Ni res, da naj bi bilo sodno varstvo dopustno šele po tem, če toženka tožniku do konca leta 2020 ne bi omogočila izrabe tega dopusta. Tudi o tej terjatvi je torej potrebno odločiti po vsebini, upoštevaje zgornja stališča o potrebni aktivnosti delodajalca.

11. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upoštevaje gornja stališča dopolni dokazni postopek (355. člen ZPP, 3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ne more sprejeti meritorne odločitve prvič šele na pritožbeni stopnji, če pred tem sodišče prve stopnje o zadevi ni odločalo po vsebini, kot je bilo v obravnavanem primeru, ko je sodišče tožbo glede letnega dopusta za leto 2019 zavrglo. Zaradi napačnih izhodišč o aktivnosti tožnika, ne pa toženke, je ostalo v večjem delu neraziskano dejansko stanje tudi glede terjatve, vezane na letni dopust za leto 2018, namen pritožbenega postopka pa ni dopolnjevanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ampak preizkus pravilnosti njegove odločitve.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.