Jedro

Iz pravice do enakega varstva pravic res sledi dolžnost sodišča, da spoštuje zahtevo po enakopravnosti strank v dokaznem postopku, vendar to ne pomeni, da je dolžno izvesti prav vsak dokaz, ki ga stranki predlagata.

Okoliščina, da tožena stranka garancijskih zahtevkov ni zavračala, ni odločilna, saj napak kljub popravilom ni uspela odpraviti.

Ker tožena stranka v roku, ki je bil določen v garanciji, vozila ni popravila, je pravilen sklep, da je bil tožnik upravičen zahtevati zamenjavo vozila (504. člen ZOR), kar pa mu je tožena stranka ponujala le pod pogojem plačila uporabnine. Iz besedila tega člena jasno izhaja, da gre za zamenjavo stvari kot celote in ne za zamenjavo posameznih delov stvari, saj predstavlja zamenjava posameznih okvarjenih delov le način popravila okvarjene stvari.

Tožnik je že v letu 1997 toženo stranko opozoril da bo v primeru, da ne bo prišlo do zamenjave vozila, pogodbo razdrl. Od tedaj pa do razdrtja pogodbe je preteklo dovolj časa, da bi tožena stranka avto lahko popravila ali zamenjala. Zaradi neizpolnjene garancijske obveznosti je tožnik utemeljeno razdrl pogodbo. Učinke razdrte pogodbe sta sodišči pravično presojali na podlagi 132. člen ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 11.810.704 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 910.000 SIT od 30.9.1996 do plačila, od zneska 2.074.000 SIT od 18.10.1996 do plačila in od zneska 8.826.704 SIT od 11.11.1996 do plačila, pa je zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 2.072.800 SIT. Tožnik je od tožene stranke kupil avto Puch tip G 300 TD. Avto je imel težke napake in pomanjkljivosti, zato je tožnik najprej zahteval njegovo popravilo. Ker vozilo ni bilo popravljeno v roku, določenem v garanciji, je kasneje zahteval zamenjavo za novo vozilo. Tožena stranka njegovega predloga ni sprejela. Zato so se stekli pogoji za razdor kupoprodajne pogodbe. Sodišče je zato toženi stranki naložilo vračilo plačane kupnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačil posameznih obrokov. Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek za povračilo škode v znesku 1.072.800 SIT, saj ni izkazal, da bi mu nastala škoda zaradi najema drugih vozil. Ker pa je imel z uporabo vozila tudi določeno korist, tudi ni ugodilo njegovemu zahtevku zoper toženo stranko (ki zahtevka iz naslova manjvrednosti vrnjenega vozila ni postavila) za povračilo stroškov (telefonskih razgovorov, prihodov na servis) v znesku 1.000.000 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da sodišče tožbeni zahtevek tožnika v ustreznem delu zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da je bil tožnik upravičen do novega vozila, saj Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) pri garanciji govori le o popravilu stvari ali o zamenjavi za stvar, ki deluje brezhibno. Sodišče je tudi zmotno štelo, da tožena stranka svojih obveznosti iz garancije ni izpolnila, saj je vozilo popravljala in garancijskih zahtevkov ni zavračala. Tožena stranka je tožniku ponudila več variant sporazumne rešitve spora, tožnik pa je vse, razen zamenjave vozila za novo, zavrnil. Sodišče je napačno interpretiralo 504. člen ZOR, saj tožniku po 45 dneh ni šla avtomatično pravica do zamenjave avtomobila.

Zamenjava lahko pomeni zamenjavo posameznih delov in šele nato avtomobila kot celote. Kupec ima pravico do zamenjave vozila samo, če ima vozilo takšne funkcionalne napake, da se ga ne da uporabljati in popravilo ni možno. Če je garancijski zavezanec vozilo pripravljen popraviti, pa lahko zahteva po zamenjavi predstavlja zlorabo garancijskih pravic (Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, 3.knjiga, str. 1496). Določilo 504. člena ZOR je treba razumeti tako, da mora kupec v primeru, če prodajalec v razumnem roku ne odpravi napake ali zamenja stvari, dati prodajalcu dodaten razumen rok, v katerem ima možnost stvar popraviti ali zamenjati. Šele nato ima možnost pogodbo razdreti ali znižati ceno in zahtevati povračilo škode (Vizner, Bukljaš: Komentar Zakona o obveznim odnosima, Zagreb 1979, knjiga 3, str. 1662). Revizija se sklicuje na sodbo VS RS, II Ips 643/94 in meni, da je sodišče tožniku neupravičeno priznalo zakonske zamudne obresti od dneva plačila posameznih zneskov.

Določila ZOR glede razveze pogodbe se nanašajo na situacijo, ko ena stranka svoje obveznosti sploh ne izpolni (124. člen ZOR). Pri garancijskih zahtevkih ne gre za isto situacijo, saj je bila pogodba realizirana. Zato ne gre za klasičen razdor pogodbe, temveč za nadomestno izpolnitev, ki je dosežena s plačilom vrednosti novega vozila. Sicer pa je korist, ki jo je dosegel tožnik, bistveno višja kot korist, ki sta jo ugotovili sodišči. Njeno višino bi bilo treba ugotavljati z izvedencem. Smisel določila, da je treba vrniti kupnino ter povrniti pridobljeno korist, je v pravičnem obravnavanju obeh strank. V tem primeru je sodišče priznalo tožniku obresti po zakonski zamudni obrestni meri, ki ima trojno funkcijo: revalorizacijo, plačilo zaradi nezmožnosti uporabe denarja in penalno funkcijo, zaradi česar je izredno visoka. Po drugi strani pa je štelo, da tožnik z uporabo avtomobila ni imel nobene koristi. Abstraktno korist je štelo za enako nevšečnostim in ju pobotalo. Vendar pa je korist, ki jo je dosegel tožnik, izračunljiva in je enaka najemnini oziroma uporabnini za vozilo iste znamke in tipa. Tožniku je bilo tako prisojeno več kot 150.000 EUR obresti, toženi stranki pa nič iz naslova koristi, ki jo je imel tožnik z uporabo vozila. Sodišče je zato bistveno kršilo načelo obojestranskega zaslišanja in enakosti pred sodiščem. Priglaša stroške.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da sodišče revizijo zavrne. Navaja, da je neprimerno sklicevanje na zadevo II Ips 643/94, ker tam pogodba ni bila razdrta. Razglabljanje o koristi tožnika tudi ni dopustno. Tožena stranka je s svojim ugovorom v celoti uspela, zahtevka v tej smeri pa ni postavila. Zato bi bilo treba revizijo v tem delu zavreči. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku 1999 - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz vsebine revizijskih navedb izhaja, da naj bi sodišče stranki obravnavalo neenakopravno s tem, ko je toženi stranki naložilo plačilo obresti od plačane kupnine, tožniku pa nič iz naslova uporabnine. Takšna kršitev ni podana. Iz pravice do enakega varstva pravic res sledi dolžnost sodišča, da spoštuje zahtevo po enakopravnosti strank v dokaznem postopku (primerjaj: odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-77/98 z dne 24.11.1999). Vendar pa to ne pomeni, da je dolžno izvesti prav vsak dokaz, ki ga stranki predlagata. Vsaka stranka nosi trditveno breme za svoje navedbe. Trditveno breme glede dejstev, iz katerih naj bi izhajala obstoj in višina tožnikove koristi zaradi uporabe avtomobila, je bilo na toženi stranki. Ta pa dejstev v zvezi z navedenimi okoliščinami niti ni zatrjevala, niti ni postavila nasprotnega tožbenega zahtevka ali pobotnega ugovora, s katerim bi od tožnika uveljavljala plačilo manjvrednosti vozila oziroma uporabnino. Že zato sodišče glede višine tožnikove koristi zaradi uporabe avtomobila ni bilo dolžno izvesti dokaza z izvedencem. Glede na to, da je tožnik prejel avtomobil s težjimi napakami, zaradi česar je imel z njim stroške in sitnosti (povračila iz tega naslova mu sodišče ni priznalo prav iz razloga, ker je imel od uporabe vozila korist) pa je očitno, da tudi sicer ne drži stališče tožene stranke, da je imel od njegove uporabe takšno korist, ki bi bila enaka najemnini oziroma uporabnini brezhibnega vozila iste znamke in tipa. Pri tem tudi ni mogoče spregledati okoliščine, da je razlog za večkratno neuspešno grajanje napak in končno za razdor pogodbe na toženi stranki. Tožena stranka bi takšen potek dogodkov lahko preprečila takoj, ko je tožnik začel uveljavljati napake na avtomobilu. Na drugi strani pa je pravica do obresti ob vračilu denarja zakonska pravica v primeru razdrtja pogodbe iz kateregakoli razloga (peti odstavek 132. člena ZOR). Sodišči strank zato nista neenakopravno obravnavali, temveč njuna različna obravnava temelji na določbah materialnega in procesnega civilnega prava.

Revizijsko sodišče je nadalje preizkusilo tudi materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, pri čemer je izhajalo iz naslednjih dejanskih okoliščin. Tožnik je od tožene stranke kupil avto PUCH tip G 300 TD z dodatno opremo za ceno 11.810.704 SIT, ki ga je plačal v treh obrokih. Zadnji obrok je plačal 11.11.1996, ko je avto prevzel. Ugotovljene so bile napake avtomobila, kot so: previsoka poraba goriva, močan dim ob obremenitvi motorja, slabša zmogljivost motorja. Med garancijskim rokom, ki je začel teči ob prevzemu avta, je tožnik napake večkrat grajal. Ker je šlo za težke napake in pomanjkljivosti, vozilo pa ni bilo popravljeno v 45 dnevnem roku od dneva grajanja (tožena stranka je vozilo popravljala še v letu 1998), je tožnik zahteval zamenjavo vozila. Tožena stranka tožnikovega predloga ni sprejela. Zato je tožnik pogodbo razdrl. Temelj tožbenega zahtevka je v garanciji (501. do 507. člen ZOR), saj v garancijskem roku prodajalec jamči kupcu za brezhibno delovanje prodane stvari. Tožena stranka je bila na podlagi zaveze iz garancije dolžna v 45 dneh odpraviti napake na avtomobilu, ki ga je kupil tožnik. Ker pa vozila ni popravila (vse do poletja 1998), je utemeljen sklep sodišč, da svojih obveznosti iz garancije ni izpolnila. Okoliščina, da garancijskih zahtevkov ni zavračala, ni odločilna, saj napak kljub popravilom ni uspela odpraviti vse do julija 1998. Tako je brezpredmetna tudi revizijska navedba, da ZOR govori le o zamenjavi za stvar, ki deluje brezhibno, ne pa o zamenjavi za novo stvar, saj iz dejanske podlage sodbe ne izhaja, da bi bilo tožniku tako (brezhibno, toda ne novo vozilo) sploh ponujeno.

Ker tožena stranka v roku, ki je bil določen v garanciji, vozila ni popravila, je pravilen sklep, da je bil tožnik upravičen zahtevati zamenjavo vozila (504. člen ZOR), kar pa mu je tožena stranka ponujala le pod pogojem plačila uporabnine. Iz besedila tega člena jasno izhaja, da gre za zamenjavo stvari kot celote in ne za zamenjavo posameznih delov stvari, saj predstavlja zamenjava posameznih okvarjenih delov le način popravila okvarjene stvari.

Tožnikove zahteve za zamenjavo vozila tudi ni mogoče šteti za zlorabo garancijskih pravic. Tožnik je napake grajal večkrat, prvič že 20.11.1996, teh napak pa tožena stranka kljub popravilom ni odpravila vse do poletja 1998. Tudi tu okoliščina, da tožena stranka reklamacij ni zavračala, za presojo ni odločilna. Po takšni interpretaciji, kot jo uveljavlja revizija, bi bil namreč reklamacijski upravičenec dolžan v nedogled čakati na odpravo napak. Prav tako ni utemeljena revizijska navedba o nepravilni interpretaciji 504. člena ZOR oziroma o primernem dodatnem roku za ponovno možnost popravila ali zamenjave stvari pred razdrtjem pogodbe. Tožnik je že v letu 1997 (z rokom za odgovor do 19.12.1997) toženo stranko opozoril da bo v primeru, da ne bo prišlo do zamenjave vozila, pogodbo razdrl. Že iz razloga, da je od tedaj pa do razdrtja pogodbe preteklo dovolj časa, da bi tožena stranka avto lahko popravila ali zamenjala, to stališče na odločitev sodišča ne more uspešno vplivati.

Revizija se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 643/94 in meni, da je sodišče tožniku neupravičeno priznalo zakonske zamudne obresti od dneva plačila posameznih zneskov.

Sklicevanje na navedeno revizijsko zadevo je neutemeljeno, saj ne gre za podobno situacijo. V primeru II Ips 643/94 pogodba ni bila razdrta, zato upravičenec ni zahteval vračila plačane kupnine, temveč plačilo protivrednosti vozila enake znamke in tipa. V sedaj obravnavanem primeru je tožnik zaradi neizpolnjene obveznosti pogodbo razdrl. Zato sta sodišči učinke razdrte pogodbe pravilno presojali na podlagi 132. člena ZOR, saj ta zakon posebnih določil o učinkih razdrte pogodbe v primeru neizpolnjenih obveznosti iz garancije ne vsebuje.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Po oceni revizijskega sodišča odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi revizijskega sodišča, zato priglašeni stroški odgovora na revizijo niso potrebni stroški. Revizijsko sodišče je zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov tožnika zavrnilo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP).