Jedro

Nobenega dvoma ni, da je odgovornost države objektivna, vendar podlaga te odgovornosti ni (očitno) dejstvo, da medvedka z mladiči ob srečanju s človekom zanj predstavlja vir povečane nevarnosti. Država namreč ni lastnica rjavega medveda niti drugih zavarovanih vrst. V tem primeru gre za posebno obliko objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti, določene z zakonom (tretji odstavek 131. člena OZ). Država, ki se je zavezala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot (1. člen ZON), je zato hkrati prevzela nase breme nekaterih izgub, ki jih v zvezi z zavarovanimi živalskimi vrstami utrpijo posamezniki (t.i. povrnitvena shema).

Nobenega tehtnega razloga ni videti za ureditev, po kateri država odgovarja za premoženjsko škodo, ki jo povzročijo živali vseh zavarovanih vrst, ne krije pa nepremoženjske škode, niti tiste, ki jo človeku povzročijo nevarne živali iz seznama zavarovanih vrst. Ker je več kot deset let v skladu z 91. členom ZON (drug) zakon določal odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo nekatere zavarovane vrste, se zdi, da je s črtanjem določbe petega odstavka 54. člena ZDLov-1 nastala nehotena pravna praznina. Po presoji pritožbenega sodišča je treba to vrzel zapolniti z upoštevanjem prej veljavnega petega odstavka 54. člena ZDLov-1. To pomeni, da je oškodovanec v primeru, ko pride do napada rjavega medveda na človeka, upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ko ga je 6. 11. 2016 napadla in poškodovala medvedka, odškodninsko odgovorna toženka, v celoti.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da ne odgovarja za tožnikovo škodo. Sodišče bi moralo pri odločanju uporabiti Zakon o ohranjanju narave (ZON), ker je medved zavarovana živalska vrsta, teh pa ni mogoče enačiti z divjadjo. Kljub temu se je sodišče pretežno oprlo na Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1). S črtanjem petega odstavka 54. člena navedenega zakona ni nastala pravna praznina, ker ta zakon ne določa pravnega režima za zavarovane vrste. Toženka bi lahko izjemoma odgovarjala le za dejansko škodo na premoženju, vendar je treba izjeme razlagati restriktivno. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Sklicuje se na preživelo sodno prakso. Temeljno izhodišče je, da vsak posameznik sam nosi svoja tveganja v zvezi z naravnim okoljem, kar vključuje tudi srečanje s prosto živečimi živalmi. Država zanje ne odgovarja, razen kadar zakon to izrecno določa. Toženka ni lastnica ali imetnica rjavega medveda, zato ni podlage za njeno objektivno odgovornost. Za povrh rjavi medved ni nevaren sam po sebi. Sicer pa v tem primeru ne gre za klasično civilno odgovornost. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni izreklo o zatrjevanem soprispevku tožnika k nastali škodi. Tožnik je nepoklicni lovec, ki se je prostovoljno udeležil pogona na divjad in se s tem zavestno izpostavil nevarnosti. Zavedati bi se moral možnosti srečanja z medvedom in vedeti, kako pri tem ravnati. Tožnik ni storil, kar bi lahko, da bi preprečil škodni dogodek. Tudi v tem delu izpodbijana sodba ni obrazložena.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo izpodbija pritožbene trditve.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o podlagi tožbenega zahtevka zavzelo stališče, da toženka objektivno odgovarja za vso tožnikovo škodo. Takšno svojo presojo je v zadostni meri in dovolj jasno obrazložilo, tako da jo je kljub deloma zgrešenim materialnopravnim razlogom, na katere opozarja pritožba, mogoče preizkusiti. Pač pa je neupravičeno prezrlo toženkin ugovor, da je k nastanku obravnavane škode prispeval tudi sam tožnik, ker se je z udeležbo pri lovu izpostavil nevarnosti, ki jo prinaša gibanje v naravnem okolju, in ker se na srečanje z medvedom ni ustrezno odzval. 6. Ravnanje oškodovanca, ki se zavestno izpostavi nevarnosti in prevzame nase tveganje nastanka škodne posledice, lahko odgovorno osebo deloma ali v celoti razbremeni odškodninske odgovornosti. Po prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima oškodovanec v takem primeru pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

7. Dejstva, ki jih v zvezi s svojim ugovorom zatrjuje toženka, bi torej utegnila biti odločilna za presojo njene odškodninske odgovornosti, vendar sodišče, ki je tožnika o okoliščinah škodnega dogodka sicer že zaslišalo, njegove izpovedi v obrazložitvi sodbe ni povzelo, niti je ni dokazno ocenilo. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

8. Obravnavana škoda je nastala, ko je tožnika novembra 2016 napadel rjavi medved. Ta spada med velike zveri in je pri nas zavarovana živalska vrsta.1 Po petem odstavku 54. člena ZDLov-1 je za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prosto živečih sesalcev in ptic, odgovarjala Republika Slovenija, ne glede na krivdo (objektivna odgovornost).2 Po tedaj ustaljeni sodni praksi je bila s tem zajeta tako premoženjska kot nepremoženjska škoda.3 Navedena zakonska določba je bila črtana z novelo Zakona o ohranjanju narave (ZON-C).4 Od njene uveljavitve v juliju 2014 je odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst, urejena le še v ZON. Ta v 91. členu izključuje odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo živali, razen v primerih, določenih z zakonom. Oškodovanec pa ima po 92. in 93. členu ZON pravico do odškodnine v višini dejanske škode na premoženju, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst, če je poprej zadostil predpisanim varovalnim ukrepom. O odškodnini za nepremoženjsko škodo ZON nima nobene določbe.

9. Sodišče prve stopnje, ki je pravilno zaznalo, da gre za pravno praznino, je toženkino odgovornost zmotno utemeljilo s sklicevanjem na drugi odstavek 131. člena OZ. Nobenega dvoma sicer ni, da je odgovornost države objektivna, vendar podlaga te odgovornosti ni (očitno) dejstvo, da medvedka z mladiči ob srečanju s človekom zanj predstavlja vir povečane nevarnosti. Država namreč ni lastnica rjavega medveda niti drugih zavarovanih vrst. V tem primeru gre za posebno obliko objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti, določene z zakonom (tretji odstavek 131. člena OZ).5 Država, ki se je zavezala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot (1. člen ZON), je zato hkrati prevzela nase breme nekaterih izgub, ki jih v zvezi z zavarovanimi živalskimi vrstami utrpijo posamezniki (t.i. povrnitvena shema).6 Na ta način se zagotavlja ravnovesje med varovanjem javne koristi na eni strani in težnjo po socializaciji oziroma porazdelitvi rizika, ki bi sicer prizadel samo oškodovanca, na drugi strani.7

10. Res je sicer, da tako opredeljene odgovornosti države, ki po 91. členu ZON predstavlja izjemo, ni dopustno širiti, vendar bi po presoji pritožbenega sodišča v prej navedeno povrnitveno shemo morala biti vključena tudi nepremoženjska škoda, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst, vsaj tiste, ki sodijo med nevarne (npr. divje zveri, kot so medved, volk, ris). Gre namreč za škodo, za katero bi bilo po splošnem prepričanju krivično, če bi jo moral trpeti sam oškodovanec.

11. Iz pojasnila k spremembi ZON8 ni razvidno, da bi bil namen zakonodajalca na novo in povsem izključiti dotedanjo odgovornost države za nepremoženjsko škodo. ZON kot krovni zakon resda predvideva le povrnitev premoženjske škode, vendar v 91. členu izrecno dopušča tudi možnost drugačne zakonske ureditve. Slednjo je do novele ZON-C predstavljala prav določba nekdanjega petega odstavka 54. člena ZDLov-1 kot lex specialis. Do njenega črtanja je prišlo zato, ker zavarovane vrste niso divjad in zato ne sodijo v sistem, ki ureja divjad in lovstvo, ampak v sistem ohranjanja narave. Pri tem pa vsebinsko ustrezna določba, ki bi uredila objektivno odgovornost države tudi za nepremoženjsko škodo, ni bila prenesena v ZON, kar je zakonodajalec ob sprejemu novele ZON-C najbrž spregledal. 12. Kadar se država odloči, da bo določene živalske vrste posebej ščitila, je logično, da predpiše svojo objektivno odgovornost za škodo, ki jo te vrste povzročijo človeku.9 Izključitev pravice oškodovanca do povrnitve nepremoženjske škode tudi v primerih, kot je tožnikov, ko je prišlo do napada zveri na človeka, bi bila ne samo nerazumna, ampak najbrž tudi neustavna. Varovanje premoženja gotovo ne more imeti prednosti pred varovanjem življenja in zdravja ljudi. Nobenega tehtnega razloga ni videti za ureditev, po kateri država odgovarja za premoženjsko škodo, ki jo povzročijo živali vseh zavarovanih vrst, ne krije pa nepremoženjske škode, niti tiste, ki jo človeku povzročijo nevarne živali iz seznama zavarovanih vrst. Poleg tega se je država ob varstvu naravnih vrednot in ohranjanju biotske raznovrstnosti posebej zavezala k izvedbi ukrepov za zagotovitev sožitja zavarovanih vrst velikih zveri s človekom (9. točka 20. člena ZDLov-1), kar vključuje tudi ureditev ustreznega odškodninskega varstva.

13. Načelo, da z gibanjem v naravnem okolju vsakdo prevzame tveganje srečanja z divjo živaljo in njegove škodne posledice, ne more biti absolutno. Srečanje z modrasom, ki je bilo predmet obravnave v judikatu,10 na katerega se sklicuje toženka, pač ni primerljivo z napadom rjavega medveda. Za povrh je modras plazilec, torej za razliko od rjavega medveda ne sodi med sesalce, za katere je bila v prejšnjem petem odstavku 54. člena ZDLov-1 predpisana odškodninska odgovornost države. Res je sicer, da so napadi rjavega medveda na človeka sorazmerno redki, vendar so njihove posledice toliko hujše. Poleg tega je, upoštevaje razširjenost in gostoto medvedje populacije, prej navedeno tveganje dejansko neobvladljivo. Oškodovanec se mu lahko zanesljivo izogne le tako, da sploh ne zahaja v naravno okolje. Morebitna takšna zahteva bi bila očitno nesprejemljiva, če že ne absurdna. Čemu potem in za koga država varuje naravo in si prizadeva za ohranjanje biotske raznovrstnosti? Navsezadnje je tudi človek del narave, tako kot so to zavarovane živalske vrste, zato mu ni mogoče odrekati pravice do gibanja v naravnem okolju. Če je oškodovanec pri gibanju v naravi podvzel razumne varovalne ukrepe, pa je kljub temu postal žrtev napada divje zveri ali druge nevarne živali iz seznama zavarovanih vrst, mu ne bi smela biti kratena pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izrazito nepravično bi bilo, če bi moral tak oškodovanec sam nositi celotno breme škodnih posledic. Ker so sodišča doslej oškodovancem v podobnih primerih prisojala odškodnino tudi za nepremoženjsko škodo,11 bi razlaga, ki jo ponuja toženka, po kateri država odgovarja zgolj za premoženjsko škodo, povzročila tudi neenako obravnavanje tistih oškodovancev, ki jim je škoda nastala po uveljavitvi ZON-C. 14. Toženka ni navedla nobenega prepričljivega razloga za svoje stališče, da jo je zakonodajalec z ZON želel razbremeniti odgovornosti za nepremoženjsko škodo. Takšnih razlogov ne ponuja niti pravna teorija, medtem ko toženkino sklicevanje na novejšo sodno prakso ni utemeljeno. Judikat,12 ki ga posebej izpostavlja v pritožbi, ni uporaben za primerjavo, ker gre za bistveno drugačen škodni primer. Navedeni judikat namreč obravnava škodo, ki jo je povzročila divjad v trku z motornim vozilom, za tako škodo pa toženka po sedmem odstavku 54. člena ZDLov-1 tako ali drugače ne odgovarja. Toženkina teza, da je zakonodajalec v ZON namenoma izključil odgovornost države za nepremoženjsko škodo, ki jo povzroči katerakoli žival zavarovane vrste, torej brez izjem in v vseh primerih, ni sprejemljivo niti gledano z vidika časovne veljavnosti predpisov. Besedilo 91. člena ZON, po katerem država ne odgovarja za škodo, ki jo povzročijo živali, razen v primerih, določenih z zakonom, ostaja nespremenjeno vse od uveljavitve tega zakona,13 torej od julija 1999. ZDLov-1, ki je v tedaj četrtem (pozneje petem) odstavku 54. člena predpisal odškodninsko odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prosto živečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje zakon, ki ureja ohranjanje narave, in pri tem ni izključil nepremoženjske škode, pa je stopil v veljavo maja 2004. Ob zatrjevanem drugačnem namenu zakonodajalca navedeno določilo ne bi bilo vključeno v zakon ali pa bi bilo črtano že prej in ne šele z novelo ZON-C v juliju 2014. Ker je torej več kot deset let v skladu z 91. členom ZON (drug) zakon določal odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo nekatere zavarovane vrste, se zdi, da je s črtanjem določbe petega odstavka 54. člena ZDLov-1 nastala nehotena pravna praznina. Po presoji pritožbenega sodišča je treba to vrzel zapolniti z upoštevanjem prej veljavnega petega odstavka 54. člena ZDLov-1.14 To pomeni, da je oškodovanec v primeru, ko pride do napada rjavega medveda na človeka, upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo.

15. Po navedenem je stališče sodišča prve stopnje, da toženka v primerih, kot je tožnikov, odgovarja za vse oblike nastale škode, pravilno, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov. Sodišče druge stopnje je moralo kljub temu zaradi uvodoma ugotovljene absolutne bistvene kršitve izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki naj se v ponovljenem sojenju obrazloženo izreče o zatrjevanem tožnikovem soprispevku k nastali škodi, preden se bo lotilo dokazovanja višine tožnikove odškodninske terjatve.

16. Sodišče druge stopnje ugotovljene procesne kršitve in njenih posledic ne more odpraviti samo, ker bi s tem prekomerno poseglo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in pravico do pritožbe. Že izvedene dokaze mora namreč najprej oceniti sodišče prve stopnje; enako velja za ugotovitev odločilnih dejstev glede podlage tožbenega zahtevka, vključno z vprašanjem morebitne deljene odgovornosti za škodo. Zaradi takšne odločitve tudi ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP), nasprotno, odprava ugotovljene bistvene kršitve postopka bo na ta način hitrejša in bolj ekonomična. Pritožbeno sodišče bi moralo zaradi spoštovanja načela neposrednosti vse relevantne dokaze izvesti ponovno, za razliko od sodišča prve stopnje, ki bo že zbrano dokazno gradivo le še ocenilo. Sicer pa bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti tudi zaradi ugotavljanja višine odškodnine.

17. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je odvisna od končnega izida pravde, zato bo o pravici do njihovega povračila odločalo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, ki se vloži pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/2004; s spremembami in dopolnitvami). 2 Uradni list RS, št. 16/2004, 120/2006 – odločba US, 17/2008. 3 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 145/2013 z dne 2. 4. 2015; sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 398/2012 z dne 11. 7. 2012, II Cp 1184/2012 z dne 16. 1. 2013 in II Cp 256/2017 z dne 17. 5. 2017. 4 Prvi odstavek 46. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 46/2014). 5 Odgovornost je objektivna zato, ker ZON med njenimi predpostavkami ne omenja krivde (dr. Nina Plavšak in ostali avtorji: Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 745). 6 Damjan Možina in Valerija Šter: Odškodninska odgovornost države za živali, v Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 336. 7 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 184/2018 z dne 19. 9. 2019. 8 Priloga spisa A9. 9 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1184/2012 z dne 16. 1. 2013. 10 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 477/2007 z dne 18. 2. 2010. 11 Glej odločbe, citirane v opombi št. 3. 12 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 184/2018 z dne 19. 9. 2019. 13 Uradni list RS, št. 56/99. 14 Podobno sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1253/2008 z dne 31. 5. 2012.