Jedro

Rešitev za primer, ko je obdolženec deloma obsojen, deloma pa oproščen obtožbe, kot je bil v konkretnem primeru obdolženi J. K., daje drugi odstavek 95. člena ZKP, po katerem se obdolženec ne obsodi na povrnitev stroškov za dejanja, glede katerih je oproščen obtožbe, zgolj, če se dajo ti izločiti iz skupnih stroškov. Kdaj se dajo stroški izločiti iz skupnih stroškov, je dejansko vprašanje, ki je odvisno od vsakega primera posebej. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah (na primer I Ips 4169/2010 z dne 24. 8. 2011 in I Ips 32989/2012-130 z dne 12. 5. 2016) že večkrat zavzelo stališče, da mora obdolženec povrniti vse stroške kazenskega postopka, če se stroški oprostilnega in zavrnilnega dela sodbe ne dajo izločiti iz skupnih stroškov. Če se postopek za nekatera kazniva dejanja konča z obsodilno sodbo, za druga pa z oprostilno ali zavrnilno sodbo in so stroški medsebojno ločljivi, sodišče torej odloči o stroških po drugem odstavku 95. člena ZKP, prvi odstavek 96. člena ZKP pa uporabi le, če se kazenski postopek zoper obdolženca v celoti konča z oprostilno sodbo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega J. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo K 5186/2015 z dne 8. 11. 2017 pod točko A spoznalo obdolženega J. K. za krivega kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženo pravno osebo M. A. d.o.o. pa kazensko odgovorno za kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena in s 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencema izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obdolženemu J. K. določilo kazen eno leto zapora, obdolženi pravni osebi M. A. d.o.o. pa 10.000,00 EUR denarne kazni, ki pa ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega J. K. oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, obdolženo pravno osebo M. A. d.o.o. pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance Ž. G., Š. A., R. T., M. G., N. P., R. O., D. G., J. Š., M. K., T. S., M. D., M. S., M. S. in T. K. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Pod točko B izreka je sodišče na podlagi 3. točke 358. člena ZKP obdolženega J. K. oprostilo storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, obdolženo pravno osebo M. A. d.o.o. pa kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. členu KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena in z 8. točko 25. člena ZOPOKD. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano družbo H. A. R. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški izdelave izvedenskega mnenja sodne izvedenke grafološke stroke proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega J. K., in sicer zoper obsodilni del pod točko A zaradi vseh pritožbenih razlogov ter zoper oprostilni del pod točko B zaradi kršitve odločbe o stroških, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v oprostilnem delu pa sodbo spremeni tako, da odloči, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika bremenijo proračun.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik obdolženega uveljavlja zgolj uvodoma pritožbe z navajanji, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, prav tako pa je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, medtem ko v nadaljevanju pritožbe podrobno ne pojasni, katerih razlogov o odločilnih dejstvih nima sodba oziroma kateri razlogi sodbe so nejasni ali s seboj v nasprotju, niti kakšno je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Iz vsebine pritožbenih navedb, ko zagovornik podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, pa izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

5. Kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja pritožnik kot posledico zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ko trdi, da obdolženemu J. K. ni mogoče očitati naklepa za storitev kaznivega dejanja in da so napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da oškodovanim delavcem ni izplačal plače, da Ž. G. in Š. A. ter M. G. ni izplačal regresa za leto 2010, 2011, 2012 in 2013 ter da je ostalim delavcem dolžan izplačati regres v polnem znesku regresa za posamezno leto, da Ž. G. in Š. A. ni zagotovil plačila nadurnega dela, izplačila odpravnine ter odškodnine namesto odpovednega roka, da je dolžan M. D. in N. P. izplačati odpravnino ter da je obdolžena pravna oseba imela zadostna sredstva za plačilo obveznosti do delavcev. Takšna kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca in povzemanju izvedenih dokazov, s čimer skuša prikazati, da obdolženec ni storil očitanega kaznivega dejanja. Zagovor obdolženca v smeri zanikanja storitve kaznivega dejanja pa je utemeljeno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, ki je v razlogih sodbe tudi obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženca ni mogoče verjeti (točke od 10 do 39 razlogov izpodbijane sodbe).

8. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da obdolženec kot direktor obdolžene pravne osebe delavcema Ž. G. in Š. A. v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ni izplačal pripadajočih plač za avgust in september 2012, Ž. G. regresa za leto 2011 in 2012 ter Š. A. regresa za leto 2010, 2011 in 2012 in da obema delavcema ni zagotovil plačila nadurnega dela za leto 2011 in 2012, izplačila odpravnine ter odškodnine namesto odpovednega roka, vse v zneskih, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Takšne zaključke je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi prepričljivih izpovedb zaslišanih oškodovancev Ž. G. in Š. A. ter pogodb o zaposlitvi in izpisov prometa na njunih transakcijskih računih. Da je obdolženec ravnal v nasprotju z določbami ZDR, pa nenazadnje izhaja tudi iz pravnomočnih odločb Delovnega sodišča v Mariboru. Delavec Ž. G. je z obdolženo pravno osebo M. A. d.o.o. v zadevi Pd 337/2012 Delovnega sodišča v Mariboru glede regresa za letni dopust, odpravnine, odškodnine in dnevnic sklenil sodno poravnavo, medtem ko so mu nadure, v višini kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, bile priznane s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 215/2013 z dne 19. 4. 2016. Tudi delavcu Š. A. so bili s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 329/2012 z dne 10. 12. 2013 priznani regres za letni dopust, odpravnina in odškodnina za čas odpovednega roka ter s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 143/2014 z dne 13. 1. 2015 nadure, vse v višini, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

9. Jedro pritožbe glede delavcev Ž. G. in Š. A. je v zatrjevanju, da sta delavca prejela izplačilo vseh plač, in sicer plačo za avgust 2012 sta prejela pravočasno, medtem ko sta plačo za september 2012 prejela z zamudo, tako kot tudi regres za letni dopust, odpravnino in odškodnino namesto odpovednega roka, Š. A. pa tudi izplačilo nadur. Glede nadur za delavca Ž. G. pa pritožba navaja, da so le te bile pobotane s terjatvijo, ki bi jo naj obdolžena pravna oseba po mnenju pritožnika imela do delavca. Pritožba s takšnimi zatrjevanji očitno prezre, da se obdolžencu kot direktorju obdolžene pravne osebe očita, da je ravnal v nasprotju z določbami ZDR, ki glede plače, katere sestavni del so tudi nadure, določa, da se le-ta izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja (drugi odstavek 134. člena takrat veljavnega ZDR), medtem ko se mora regres za letni dopust delavcu plačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta (drugi odstavek 131. člena ZDR). Odpravnino in odškodnino namesto odpovednega roka pa je bila obdolžena pravna oseba dolžna poravnati v trenutku, ko je nastala obveznost, torej takrat, ko sta delavca podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma je prenehalo njuno delovno razmerje. Glede na navedeno je pritrditi sodišču prve stopnje, ko navaja, da kasnejše poplačilo obveznosti iz delovnega razmerja, torej z zamudo, ni kazenskopravno relevantno, pač pa je bistveno, da je bil delavec prikrajšan za pravico, ki mu pripada, zaradi česar so povsem neutemeljene pritožbene navedbe v smeri, da so bili dolgovani zneski poravnani z zamudo. Pravno relevantna je namreč okoliščina, da obdolženi kot direktor obdolžene pravne osebe ni ravnal v skladu z delovnopravno zakonodajo. Da sta delavca z zamudo prejela tudi plačo za avgust 2012, ne pa pravočasno, kot to skuša prikazati pritožba, pa je razvidno iz izpovedb oškodovancev ter izpiskov njunih transakcijskih računov, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah 12 in 17 razlogov izpodbijane sodbe. Brez pravne podlage pa so tudi pritožbene navedbe glede nadur za delavca Ž. G.. Četudi bi bilo namreč pritrditi pritožbi, da so bile nadure za navedenega delavca zajete v okviru sodne poravnave, ki jo je delavec sklenil z obdolženo pravno osebo, kar pa je iz zgoraj navedenih odločb Delovnega sodišča v Mariboru razvidno, da temu ni tako, medtem ko je bil zahtevek obdolžene pravne osebe na razveljavitev sodne poravnave s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 278/2014 z dne 24. 9. 2015 pravnomočno zavrnjen, pa slednje ne bi spremenilo dejstva, da obdolžena pravna oseba nadur za leto 2011 in 2012 delavcu Ž. G. ni plačala pravočasno. Zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

10. Nadalje pritožba glede delavca R. T. navaja, da je delavec v času od 16. 12. 2013 do 15. 3. 2014 delal zgolj 21 dni, za kar je prejel plačilo v višini 1.150,00 EUR, medtem ko mu obdolžena pravna oseba za čas, ko ni delal, ni bila dolžna ničesar plačati. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanca R. T., pogodb o zaposlitvi, potnih nalogov, evidence opravljenih nadur ter izpiskov njegovega transakcijskega računa v točkah 21 in 22 razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno zaključilo, da obdolžena pravna oseba delavcu R. T. za navedeno obdobje ni izplačala plače v višini 1.797,39 EUR in da se nakazani zneski nanašajo na delo po podjemni pogodbi, ki ga je delavec opravil v preteklih mesecih. Delavec je namreč predložil natančen popis ur, ki jih je opravil v kritičnem obdobju, ter pri tem razložil, da je z nadurami opravil vse ure po pogodbi o zaposlitvi. Ker je bruto plača po pogodbi o zaposlitvi znašala 783,66 EUR mesečno, razen za zadnji mesec, ko je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za krajši, tj. šesturni delovni čas in je bruto plača znašala 592,00 EUR, medtem ko je bila dnevnica določena v višini 21,39 EUR, upoštevaje, da je delavec R. T. povedal, da se ob nastopu dela ni dogovoril, da bo plačan zgolj po posameznem dnevu dela, so pritožbene navedbe v smeri, da obdolžena pravna oseba delavcu ni dolžna plačati plače za čas, ko ni delal, in da mu je za opravljeno delo nakazala ustrezno plačilo, povsem brez podlage.

11. Ni pritrditi pritožbi, ko navaja, da je bila delavcu M. G. v celoti plačana plača za mesec oktober 2014. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo oškodovancu M. G. in pravilno zaključilo, da mu obdolženec kot direktor obdolžene pravne osebe ni izplačal plače za oktober 2014 v višini 200,00 EUR. Prav tako je pravilno ocenilo bančne izpiske, ki jih je predložil obdolženec. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodba nima obrazložitve glede regresa za letni dopust za leto 2013. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem navedlo, da obdolženi ne zanika, da delavcu ni izplačal regresa, ter se pri tem upravičeno sklicevalo na izvedene dokaze. Pritožba pa očitno prezre izpovedbo oškodovanca M. G., ki je povedal, da je regres za leto 2013 prejel izplačan v dveh ali treh delih, torej z zamudo, medtem ko regresa za leto 2014 ni dobil izplačanega, zaradi česar so pritožbene navedbe v tej smeri brez uspeha. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede delavca M. D. Sodišče prve stopnje je v točki 33 razlogov izpodbijane sodbe podalo pravilne zaključke glede zneska neizplačane plače, medtem ko pritožba nepravilno povzema zneske, ki jih je obdolžena pravna oseba nakazala delavcu.

12. Glede neizplačanih plač preostalim delavcem pritožba pavšalno navaja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje neustrezna, ker ni opravilo analize plačil. Prvostopenjsko sodišče je namreč v točkah od 25 do 32 razlogov izpodbijane sodbe na podlagi izpovedb zaslišanih delavcev, pogodb o zaposlitvi, izpiskov njihovih transakcijskih računov ter drugih izvedenih dokazov natančno obrazložilo in pravilno zaključilo, da delavcem N. P., R. O., D. G., J. Š., M. K., M. S. in T. S. v nasprotju z določbami ZDR niso bile izplačane plače v višini, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Z zaključki sodišča prve stopnje v tej smeri pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jim nima ničesar dodati.

13. Nepravilna pa je po oceni pritožbe izpodbijana sodba tudi v delu, ko obdolžencu očita, da v nasprotju z določbami ZDR delavcem ni izplačal pripadajočega regresa za letni dopust. Pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za krivega, ker oškodovanim delavcem ni plačal regresa za letni dopust v polnem znesku. Iz izreka in tudi obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je bil regres za letni dopust upoštevan v sorazmernem delu, upoštevaje torej obdobje zaposlitve v posameznem koledarskem letu, medtem ko je naveden bruto znesek za posamezno leto. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da ima delavec poleg pravice do plačila tudi pravico do regresa, pri čemer je pravica delavca pravica do bruto plače in bruto regresa za letni dopust. V konkretnem primeru je iz izreka sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, kateremu delavcu je obdolženec kršil njegove temeljne pravice oziroma v kakšni višini niso bile izpolnjene zakonske obveznosti obdolženca do delavca glede bruto plače in sorazmernega dela bruto regresa, medtem ko višina neto plače in drugih prejemkov, tudi regresa za letni dopust, ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da oškodovanka N. P., ki je sama dala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni upravičena do odpravnine. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je delavka N. P. v skladu s prvim odstavkom 111. člena ZDR-1 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (l. št. 41 spisa I K 54727/2016), zaradi česar je na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 upravičena do odpravnine. Prav tako je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal delavec M. D. (l. št. 191 spisa I K 54727/2016). Pritožba tudi nima prav, ko navaja, da sodišče v kazenskem postopku ni pristojno za odločanje o tem, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena in zakonita. Na podlagi prvega odstavka 23. člena ZKP lahko namreč sodišče, ki sodi v kazenski zadevi, če je uporaba kazenskega zakona odvisna od predhodne odločitve o kakšnem pravnem vprašanju, za katero je pristojno sodišče v kakšnem drugem postopku ali kakšen drug državni organ, samo odloči o tem vprašanju po določbah, ki veljajo za dokazovanje v kazenskem postopku. Odločitev kazenskega sodišča o takem pravnem vprašanju pa ima učinek samo za kazensko zadevo, ki jo to sodišče obravnava.

15. Zagovornik obdolženca v nadaljevanju pritožbe navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, ker obdolženec ne more istočasno odgovarjati zaradi neplačila bruto plače in prispevkov, saj bruto plača vsebuje tudi pripadajoče prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in ker izpodbijana sodba ne vsebuje zneska neplačanih prispevkov. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so s tem kaznivim dejanjem varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost. V konkretni kazenski zadevi iz izreka jasno izhaja, katerim delavcem in v katerem časovnem obdobju ti prispevki niso bili plačani. Že dejstvo neplačevanja predpisanih prispevkov za socialno varnost, v posledici česar oškodovanci izgubijo pravico, da bi se jim plače upoštevale v izračunih pokojninskih osnov, pomeni prepovedano posledico kaznivega dejanja. Zato pritožba tudi s to pritožbeno navedbo ne more uspeti.

16. Glede Delavke T. K., hčerke obdolženega in družbenice obdolžene pravne osebe, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni do vsega, kar mu po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti, in regresa. Tudi eventualni pristanek ne neplačilo prispevkov ne more delodajalca razbremeniti do plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu.

17. Sodišče prve stopnje zagovoru obdolženega J. K., da obdolžena pravna oseba ni imela zadostnih sredstev za poplačilo obveznosti, utemeljeno ni sledilo. Oporo za tak zaključek je imelo v izpovedbah oškodovanih delavcev, v pogodbah o zaposlitvah in v izvedenskem mnenju sodne izvedenke finančne stroke dr. I. L. ter v ostalih izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo in ustrezno upoštevalo izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke, iz katerega izhaja, da je obdolžena pravna oseba do prve polovice 2015 razpolagala z zadostnimi sredstvi za poplačilo obveznosti do delavcev. Podjetje je od leta 2009 do 2014 izkazovalo pozitivno poslovanje, dobiček in pozitivni kapital. Šele za leto 2015 je obdolžena pravna oseba izkazovala poslovanje z izgubo, padec prihodkov in blokade TRR pri različnih bankah. Kljub občasnim blokadam ter stalni blokadi na enem transakcijskem računu pa družba ni reagirala po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Po mnenju sodne izvedenke zunanji opazovalec do konca leta 2014 ni imel razloga za dvom o finančni in poslovni sposobnosti družbe.

18. V kolikor bi se finančno stanje družbe poslabšalo toliko, da obdolžena pravna oseba ne bi bila sposobna poravnati vseh obveznosti do delavcev, je bil obdolženec dolžan ukrepati ter delavce takoj seznaniti z nezmožnostjo izplačil plač in sprejeti ustrezne ukrepe pri reševanju finančnih težav družbe. Obdolženec pa tega ni storil. Nasprotno, zaposlenim delavcem je zagotavljal, da bodo prejeli plačo, ter jim slednjo nakazoval v manjših zneskih, hkrati pa je obdolžena pravna oseba na H. ustanovila podružnico pod imenom A. M. d.o.o., na katero je tudi deloma prenesla svoje poslovanje. Zato pritožba, ki poskuša prikazati, da obdolženi J. K. ni kriv za očitano kaznivo dejanje in se pri tem sklicuje, da obdolžena pravna oseba tudi njemu in njegovi hčerki T. K. ni izplačala plač in prispevkov, ne more biti uspešna, ampak nasprotno, potrjuje, da je obdolženi J. K. ravnal z direktnim naklepom, torej da se je zavestno odločil, da oškodovancem plač oziroma prikrajšanj pri plačah ter drugih obveznosti, ne bo plačal. Ob vsem navedenem pa na odločitev sodišča prve stopnje ne more vplivati niti okoliščina, da je obdolžena pravna oseba sprejela sklep o plačilnem dnevu zaradi kratkoročnih likvidnostnih težav. Sklep je bil namreč sprejet že 1. 12. 2011, medtem ko so zaslišani delavci povedali, da jih obdolženec z razlogi za zamudo s plačilom ni seznanil. Ob navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopenjsko sodišče, se tako kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da obdolženec ni ravnal z direktnim naklepom.

19. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

20. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ne graja, zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, to je zlasti težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, nevarnost samega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 21. Zoper oprostilni del sodbe se zagovornik pritožuje zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Navaja, da bi sodišče prve stopnje, ki je obdolženca oprostilo dveh kaznivih dejanj, upoštevaje 96. člen ZKP, moralo odločiti, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika v tem delu bremenijo proračun, saj se po njegovem mnenju lahko navedeni stroški izločijo od stroškov, ki odpadejo na obsodilni del sodbe. Po njegovi oceni je potrebno obdolžencu priznati najmanj 25 % potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika. Pritožba, ki s tem smiselno uveljavlja kršitev iz drugega odstavka 371. člen ZKP, nima prav.

22. Zmotno je namreč zatrjevanje zagovornika, da se v obravnavanem primeru uporabi 96. člen ZKP. Rešitev za primer, ko je obdolženec deloma obsojen, deloma pa oproščen obtožbe, kot je bil v konkretnem primeru obdolženi J. K., daje drugi odstavek 95. člena ZKP, po katerem se obdolženec ne obsodi na povrnitev stroškov za dejanja, glede katerih je oproščen obtožbe, zgolj, če se dajo ti izločiti iz skupnih stroškov. Kdaj se dajo stroški izločiti iz skupnih stroškov, je dejansko vprašanje, ki je odvisno od vsakega primera posebej. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah (na primer I Ips 4169/2010 z dne 24. 8. 2011 in I Ips 32989/2012-130 z dne 12. 5. 2016) že večkrat zavzelo stališče, da mora obdolženec povrniti vse stroške kazenskega postopka, če se stroški oprostilnega in zavrnilnega dela sodbe ne dajo izločiti iz skupnih stroškov. Če se postopek za nekatera kazniva dejanja konča z obsodilno sodbo, za druga pa z oprostilno ali zavrnilno sodbo in so stroški medsebojno ločljivi, sodišče torej odloči o stroških po drugem odstavku 95. člena ZKP, prvi odstavek 96. člena ZKP pa uporabi le, če se kazenski postopek zoper obdolženca v celoti konča z oprostilno sodbo. Sodišče prve stopnje je obdolženca v konkretnem primeru v obsodilnem delu sodbe na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, saj je ocenilo, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo njegovo preživljanje, medtem ko je glede stroškov postopka iz oprostilnega dela sodbe pravilno ocenilo, da se iz skupnih stroškov lahko izločijo zgolj stroški izvedenke grafološke stroke, ki je bila v postopku postavljena v zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanje listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da ostalih stroškov oprostilnega dela sodbe ni mogoče izločiti iz skupnih stroškov. Ob takšni pravilni presoji sodišča prve stopnje je potrebno zagovornikov zahtevek za izplačilo nagrade in potrebnih izdatkov v skladu z drugim odstavkom 95. člena ZKP kot neutemeljen zavrniti.

23. Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

24. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

25. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).