Jedro

Tožnica ni izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v naslednjem petletnem obdobju poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila predmetno prošnjo na podlagi določb prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD). Ugotavlja, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka SFRJ in SR BiH in je imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C. Dne 26. 2. 1992 so zanjo pričele veljati določbe tedanjega Zakona o tujcih, zato je bilo tega dne stalno prebivališče odjavljeno. Iz izjave in življenjepisa je razvidno, da je z družino (staršema in bratom) Slovenijo zapustila v avgustu 1991 in se zaradi vojnih razmer na Hrvaškem se ni mogla vrniti, ko pa so se poskušali vrniti v februarju 1993 preko Madžarske, so bili na slovenski meji zavrnjeni, zato so se morali vrniti v Srbijo. 1.č člen ZUSDDD natančno opredeljuje dopustno trajanje odsotnosti iz Republike Slovenije. Dopustna odsotnost zaradi enega od upravičenih razlogov lahko traja pet let. Za vse nadaljnje obdobje odsotnosti pa je pogoj dejanskega življenja izpolnjen v primeru, če se je oseba po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, na kar kažejo njena ravnanja v tem naslednjem petletnem obdobju. Tožnica ni izkazala, da bi se v Slovenijo po letu 1993 poskušala vrniti.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ v svoji odločbi med drugim navaja, da je pri tožnici podan upravičen razlog odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, to je nezmožnost vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ in zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo. Zaradi upravičene odsotnosti je pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, to je od zapustitve Republike Slovenije do avgusta 1996. V zvezi s poskusi vrnitve tožnice v Republiko Slovenijo in nadaljevanja njenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, to je od avgusta 1996 do avgusta 2001, pa ugotavlja, da tožnica v postopku ni izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v obdobju od leta 1996 do leta 2001 poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnica pred vložitvijo prošnje za stalno prebivanje ni vložila prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in tudi iz njene izjave je razvidno, da se v Republiko Slovenijo po letu 1993 ni več poskušala vrniti, ni predložila dokazil o tem, da je za vstop v Republiko Slovenijo v obdobju od leta 1993 dalje poskušala pridobiti vizum, oziroma, da je le-tega pridobila in da se je v tem obdobju skušala vrniti v Slovenijo, pa ji je bil vstop zavrnjen, kakor tudi ne dokazil o tem, da si je v tem obdobju po polnoletnosti poskušala najti službo ali stanovanje. Ker ni izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v obdobju po petletni dopustni odsotnosti v nadaljnjem obdobju petih let poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in zato tudi ne pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

3. Tožnica v tožbi navaja, da izpolnjuje pogoj iz 1. alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, saj je Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Izpolnjuje tudi pogoj upravičene odsotnosti iz 6. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj ji je bil vstop v Slovenijo na meji zavrnjen. To, da sta vojne razmere in zavrnitev vstopa pri tožnici podana, je ugotovil tudi drugostopenjski organ. Vendar je predmet upravnega spora prvostopenjska in ne drugostopenjska upravna odločba. Prvostopenjska odločba ne pove, katerih pogojev tožnica ne izpolnjuje in to pomanjkljivost je skušala odpraviti odločba pritožbenega organa, toda predmet upravnega spora je prvostopenjska in ne drugostopenjska odločba. Tožnica se tudi ne strinja s tem, da je po ZUSDDD zahtevan kot pogoj za upravičeno odsotnost nadaljnjih pet let poskusov vračanja. Predlaga tako razlago izkazanih poskusov vračanja, da bi se to zahtevalo samo pri tistih prosilcih, ki so imeli možnost poskusiti se vračati, če pa prizadeti teh možnosti ni imel, pa bi bilo potrebno ugotoviti, da možnosti vračanja sploh ni bilo in da od stranke tega ni možno zahtevati. Če pa se upravno sodišče s tako razlago ne strinja, tožnica predlaga, naj prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti navedene določbe. V nadaljevanju pojasnjuje, da so zahtevo po izkazovanju tega pogoja postavljale v ospredje tiste politične stranke, ki so zanikale, da bi bil izbris nezakonito dejanje. Primarna krivica se je zgodila vsem in je zato brez pomena, ali se je kdo od izbrisanih kasneje poskušal vrniti v Slovenijo ali ne. Nezakonito izbrisani so izgubili svoj dotedanji zakoniti status in to nezakonitost je bila država dolžna odpraviti sama po uradni dolžnosti. Vsi niso imeli možnosti poskusiti se vračati (na primer pridobiti zaposlitev in podobno). Tudi če je kdo to možnost imel, pa je ni izkoristil, je to le njegova pravica (možnost), nikakor pa ne dolžnost. Tožnica tudi meni, da iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD ni jasno razvidno, na katero obdobje se nanaša pogoj poskusov vračanja, ali zgolj v obdobju drugih petih let ali tudi prvih pet let, ali pa po desetem letu odsotnosti. Tožnici se zdi sporno to, da je ZUSDDD-B uvedel pogoj poskusov vračanja za obdobje že pred njegovo uveljavitvijo. Tožnica nadalje navaja, da je v odločbi ustavnega sodišča št. U-I-246/02 v 30. točki obrazložitve sicer navedeno, da bi moral zakon določiti čas odsotnosti, po kateri pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen, toda po toliko letih po izbrisu ni dopustno v zakonu, ki naj bi omogočil izbrisanim povrnitev odvzetega statusa, določiti, da to velja le pet let od izbrisa, to je do leta 1997. Ustavno sodišče je zahtevalo, da se to uredi v šestih mesecih od odločbe iz leta 2003. Tožnica smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 23. 4. 2014 in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma navaja, da je to sodišče s sodbo opr. št. I U 919/2014-7 z dne 10. 12. 2014 zavrnilo tožbo A.A. (tožničinega očeta) in s sodbo I U 918/2014 z dne 28. 1. 2015 zavrnilo tožbo B.B. (tožničine matere), iz razlogov, ki jih sodišče v nadaljevanju povzema tudi v tem upravnem sporu.

7. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče. Nesporno je tudi to, da je tožnica 25. 6. 1991 prebivala v Republiki Sloveniji. Sporen pa je pogoj dejanskega neprekinjenega bivanja.

8. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da je v primeru tožnice podana upravičena petletna odsotnost iz razlogov, navedenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, in sicer je v konkretnem primeru podan razlog nezmožnosti vrnitve zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ (4. alineja tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD), podan pa je tudi razlog upravičene odsotnosti, ker je bil tožnici zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo (6. alineja tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD). Glede izpolnjevanja nadaljnjega pogoja, da bi se lahko štelo, da je podano dejansko življenje v Republiki Sloveniji, to je poskusa vračanja v obdobju nadaljnjih petih let, pa se sodišče pridružuje stališčem prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da tožnica ni izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da bi se v nadaljnjem obdobju petih let poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da sta prvostopenjski organ in tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ni izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v naslednjem petletnem obdobju poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji – nekaj teh ravnanj organ druge stopnje primeroma našteva.

9. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je podan tudi razlog za upravičeno odsotnost iz 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki kot upravičeno odsotnost šteje, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V konkretnem primeru je tudi v sami tožbi navedeno, da je tožnica odšla avgusta 1991 na dopust in se kasneje ni mogla vrniti, torej Republike Slovenije ni zapustila zaradi izbrisa, saj jo je zapustila že pred izbrisom, torej iz razloga dopusta in tako ni vzročne povezave med samo zapustitvijo Republike Slovenije in izbrisom. Sicer pa v obravnavani zadevi to niti ni bistveno, saj sta nedvomno podana dva druga razloga za upravičeno odsotnost v obdobju prvih petih let. Se pa sodišče strinja s tožbeno navedbo, v kateri tožnica izraža nestrinjanje s tem, da naj bi bila vsem dana možnost, da si uredijo status na podlagi svoje svobodne odločitve, bodisi da zaprosijo za sprejem v državljanstvo RS ali da si uredijo status tujca. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da vsi niso imeli take možnosti. Glede tožbenih navedb pod točkama 2 in 3 tožbe se sodišče strinja s tožbenimi navedbami, da sta podana razloga za upravičeno petletno odsotnost iz 4. in 6. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, kar je pravilno ugotovil tudi drugostopenjski organ, ne strinja pa se s tožničino pravno interpretacijo, da je predmet upravnega spora zgolj prvostopenjska in ne drugostopenjska odločba. Prvostopenjska odločba je namreč zgolj tisti akt, ki se ga največkrat v upravnem sporu lahko izpodbija, v kolikor prvostopenjska odločba vsebuje meritorno odločitev, to pa še ne pomeni, da ne bi mogel drugostopenjski organ pomanjkljivosti prvostopenjske odločbe odpraviti in je zato potrebno prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo obravnavati kot celoto, le da predmet tožbenega zahtevka ne more biti drugostopenjska odločba v primerih, ko gre le za zavrnitev pritožbe. Iz navedenega razloga so brezpredmetne tiste tožbene navedbe, kjer tožnica priznava pravilnost drugostopenjske odločbe, vendar zatrjuje, da je pomembno le tisto, kar je prvostopenjski organ zapisal v svoji odločbi.

10. Tožnica nadalje izraža nestrinjanje s tem, da četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD določa, da je pogoj upravičene odsotnosti v nadaljnjem obdobju petih let izpolnjen le v primeru, če ravnanje osebe kaže na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnica najprej predlaga, da naj bi se štelo, da tega pogoja ni mogoče upoštevati pri tistih prosilcih, ki naj sploh ne bi imeli možnosti poskušati se vračati v Republiko Slovenijo, če pa taka interpretacija ni možna, pa predlaga, naj sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti te določbe. Sodišče s tem v zvezi meni, da ni mogoče določenih oseb izvzeti iz zakonske zahteve, da je potrebno v obdobju nadaljnjih petih let dokazati poskuse vrnitve v Republiko Slovenijo, to pa iz razloga, ker po mnenju sodišča ni mogoče trditi, da določeni prosilci sploh ne bi imeli možnosti poskusiti se vračati v Republiko Slovenijo. ZUSDDD ne določa konkretno kaj se šteje pod dejanja, ki pomenijo poskuse vračanja v Republiko Slovenijo in zato to ostaja pomensko odprt pojem, kar pa pomeni, da je to vsakršno ravnanje, ki kaže na željo oziroma voljo nekoga, da bi se vrnil nazaj. Ta dejanja so lahko zelo različna in jih ni mogoče vseh konkretno našteti. Lahko je to zaprosilo za vizum, za začasno prebivanje, iskanje zaposlitve oziroma vsa druga dejanja, ki kažejo na to, da nekdo želi vzpostaviti povezavo med seboj in Republiko Slovenijo. Tudi če so taka dejanja neuspešna, pa se lahko vseeno štejejo za poskus vrnitve, vendar pa je neka aktivnost vsekakor potrebna.

11. Ker se sodišče ne strinja s tem, da bi bilo možno četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD razlagati tako, da se pri določenih osebah ne bi smelo zahtevati izkazovanja poskusov vračanja, se v nadaljevanju sodišče opredeljuje do tožničinega predloga za vložitev zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

12. Sodišče najprej ugotavlja, da tožnica v svojem predlogu za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti nikjer ne navaja, s katerim ustavnim določilom naj bi bilo določilo četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD v nasprotju, sodišče pa tudi samo ni našlo nobene neskladnosti z ustavo določila četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj bi sicer samo prekinilo postopek in začelo postopek za oceno ustavnosti. Iz navedenih razlogov se lahko sodišče zgolj opredeli do tistih navedb v tožbi, v katerih tožnica izraža nestrinjanje z veljavno zakonsko ureditvijo.

13. Tožnica v tožbi navaja, da je brez vsakega pomena, ali se je kdo od tistih prebivalcev, ki so bili izbrisani, kasneje sploh poskušal vrniti v Slovenijo ali ne. Izhaja namreč iz stališča, da se je primarna krivica zgodila vsem brez izjeme in naj bi zato bile zahteve po poskusih vračanja nesmiselne. Tožnica navaja, da so nezakonito izbrisani izgubili dotedanji status stalnih prebivalcev in da mora država sama odpraviti to nezakonitost, izhaja pa tudi iz stališča, da vsi niso imeli možnosti poskusiti se vrniti. S tem v zvezi sodišče najprej pojasnjuje, da ni v neskladju z ustavo, če je zakonodajalec postavil neka časovna obdobja, znotraj katerih se še lahko šteje, da je šlo za upravičeno odsotnost. Pri tem je namreč potrebno izhajati iz stališča ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 v točki 30 obrazložitve, ki jo med drugim tudi tožnica omenja v tožbi. V tej točki je namreč navedeno, da bi moral zakonodajalec določiti tudi določen čas odsotnosti, po kateri pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen. V isti točki obrazložitve je ustavno sodišče pojasnilo, da bi moral zakon opredeliti, kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja, kdaj se šteje, da se je državljan druge republike izselil in druge morebitne posebnosti, ki jih bo moral ugotoviti zakonodajalec, in se potem odločiti, katere bo upošteval in katerih ne. Ustavno sodišče je še zapisalo, da je treba predpisati neka merila oziroma okvire za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Očitanje zamude roka pri izpolnitvi odločbe ustavnega sodišča po mnenju sodišča ne more vplivati na ustavnost tega določila. Sodišče ugotavlja, da so omenjena merila iz odločbe ustavnega sodišča sedaj določena, po teh merilih pa se šteje, da je v drugem petletnem obdobju upravičena odsotnost podana le v primerih, ko ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. To, da je zakonodajalec kot pogoje določil v drugem petletnem obdobju poskuse vračanja, je po mnenju sodišča v skladu s prvim odstavkom 1.č člena ZUSDDD, kjer je določeno, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Sodišče meni, da lahko posameznik dokazuje, da je v Republiki Sloveniji središče njegovih življenjskih interesov ter da lahko dokazuje dejansko in trajno povezanost z Republiko Slovenijo le, če po tem, ko je prvo petletno obdobje upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD minilo, z določenimi ravnanji pokaže, da si v Republiko Slovenijo dejansko želi, če pa tudi po tako dolgem časovnem obdobju ni možno take želje izkazati z nobenim ravnanjem, potem tudi ni mogoče več govoriti o povezavah med posameznikom in Republiko Slovenijo. Sodišče zato vidi pogoj poskusov vračanja v drugem petletnem obdobju v tem, da se na ta način izkaže povezava med posameznikom in Republiko Slovenijo, oziroma povsem razumno je, da se zahteva, da posameznik vsaj s posameznim ravnanjem pokaže, da je v Republiki Sloveniji središče njegovih interesov in da ga nanjo vežejo osebne, družinske, ekonomske, socialne ali druge vezi, kar je tudi sicer bistvo pojma stalnega prebivališča, kot izhaja tudi iz Zakona o prijavi prebivališča. Sodišče pa tudi meni, da določba četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD ni nerazumljiva, kot se zatrjuje v tožbi in da je iz njenega besedila jasno razvidno, na katero petletno obdobje se nanaša zahteva po poskusih vračanja kot pogoj upravičene odsotnosti, ki kaže na dejansko življenje v Republiki Sloveniji.

14. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).