Jedro

Prepričljivi so razlogi, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obdolženca. Res je, da obdolženec za obravnavana kazniva dejanja še ni bil obsojen kot pravilno izpostavlja pritožnik, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo druga dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz teže obravnavanega kaznivega dejanja ter osebnih lastnosti obdolženca, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže, da naj bi si obdolženec z izvrševanjem tovrstnega kaznivega dejanja zagotavljal sredstva za preživljanje.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, potem, ko se preiskovalna sodnica ni strinjala s predlogom državne tožilke za odreditev pripora zoper obdolženega E. P. ter zanj odredila hišni pripor, ugodilo predlogu državne tožilke in je zoper obdolženega E. P. odredilo pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik. Navaja, da sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter predlog za odreditev pripora zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, da ukrep hišnega pripora, ki ga je zoper obdolženca odredila preiskovalna sodnica ni primeren ukrep, s katerim bi bilo mogoče odpraviti ponovitveno nevarnost ter da je pripor sorazmeren in neogiben ukrep. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje gornje zaključke sprejelo na podlagi pravno relevantnih dejstev in okoliščin, o čemer je v izpodbijanem sklepu navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

5. Pritožnik trdi, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Ocenjuje, da utemeljenega suma ni mogoče temeljiti na ovadbi, ki jo je podal E. V., same izpovedi sosedov pa so tako splošne in nekonkretizirane ter na ravni mestnih govoric. Pritožnik izpostavlja zagovor obdolženca, ki je trdil, da je pri hišni preiskavi zaseženo drogo (133,6 g kokaina, 1,3 g heroina, 2,5 g amfetamina) imel za lastno uporabo, zasežen denar (810 EUR in 410 kun) pa ne izvira iz kaznivega dejanja, saj je, kot izpostavlja pritožnik, obdolženec prepričljivo pojasnil, da živi skromno, da se prehranjuje v okviru tople kuhinje in da mu pri življenju pomagajo tudi drugi ljudje.

6. Pritožbeno sodišče drugače od pritožnika ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 6. točki izpodbijanega sklepa podalo prepričljive razloge, ki potrjujejo zaključek, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje, glede katerega je bila, kot potrjujejo spisovni podatki, že uvedena preiskava. Iz ovadbe in uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od E. V. izhajajo konkretne okoliščine, da je dne 18.3.2018 pri obdolžencu kupil 0,6 g kokaina po ceni 80 EUR, pri obdolžencu pa da je redno kupoval kokain zadnji dve leti. Pritožnik nima prav, da so izpovedi sosedov na ravni mestnih govoric, saj iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od le-teh z dne 20.3.2018 izhaja, da so ti podali izjave na podlagi lastnega zaznavanja kot je navedlo sodišče prve stopnje v 6. točki izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da pri hišni preiskavi zasežena droga ni bila namenjena lastni uporabi obdolženca, prepričljivo obrazložitev je sodišče prve stopnje podalo tudi glede zaseženega denarja (810 EUR in 410 kun). Obdolženec prejema mesečne denarno pomoč, ki znaša 296,00 EUR, vsak dan naj bi porabil 1 g kokaina za lastne potrebe, kar naj bi znašalo najmanj 750,00 EUR mesečno, je brez zaposlitve in drugega premoženja nima, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da naj bi bila zasežena droga namenjena nadaljnji prodaji.

7. Pritožnik tudi nima prav, da ni podana ponovitvena nevarnost ter da je obrazložitev sodišča prve stopnje kot izhaja iz 7. točke izpodbijanega sklepa, nedoločna in da je ni mogoče preizkusiti. Ravno tako ne drži, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz „neizkazane domneve“, da naj bi obdolženec že v preteklosti prodajal prepovedane droge. Iz celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa, še posebej pa iz njegove 7. točke so razvidni prepričljivi razlogi, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obdolženca. Res je, da obdolženec za obravnavana kazniva dejanja še ni bil obsojen kot pravilno izpostavlja pritožnik, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo druga dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz teže obravnavanega kaznivega dejanja ter osebnih lastnosti obdolženca, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže, da naj bi si obdolženec z izvrševanjem tovrstnega kaznivega dejanja zagotavljal sredstva za preživljanje. V obravnavani zadevi ne gre, kot pritožnik navaja v pritožbi, za domnevo, da naj bi osumljenec že v preteklosti prodajal prepovedane droge, ampak ima tak zaključek podlago v izjavah E. V. in obdolženčevih sosedov (T. M., M. Č., J. B.), ki, kot že zgoraj navedeno niso nekonkretizirane kot protispisno navaja pritožnik, ampak konkretne in plod lastnih zaznav.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da hišni pripor, katerega je odredila preiskovalna sodnica, ni zagotovilo za odpravo ponovitvene nevarnosti obdolženca. Prepričljive razloge je o tem podalo v 8. točki izpodbijanega sklepa. Pritožnik izpostavlja, da prejema obdolženec metadonsko terapijo in da ima preskrbljen topel obrok ter da so mu bile vse droge zasežene, vendar sodišče prve stopnje teh okoliščin ni spregledalo. Spisovni podatki kažejo, da naj bi obdolženec prejemal metadonsko terapijo in obenem jemal kokain, kar pomeni, da mu metadonska terapija ni zadostovala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da prepoved omejitve stikov z osebami, s katerimi ne živi ne pomeni prepovedi stika preko telekomunikacijskih sredstev, nasprotna ocena pritožnika ni pravilna.

9. Ker je sodišče prve stopnje še pravilno ugotovilo, da je odrejen pripor tudi sorazmeren in neogiben ukrep, o čemer je v izpodbijanem sklepu podalo prepričljive razloge, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).