Jedro

V primeru skupne lastnine je za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča potrebno soglasje več kot polovice lastnikov, česar pa tožnik nima. Tako je zmotno njegovo stališče, da soglasja sodedinje ne potrebuje, ker imenovana ni večinska lastnica spornih nepremičnin. Gre za nepremičnine, ki so del zapuščine, s katero dediča razpolagata skupno, in ker sta njuna deleža enaka, torej tožnik potrebuje soglasje sodedinje, da bi zadostil zakonskemu pogoju za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča (več kot polovice latnikov).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravna enota odločila, da se po uradni dolžnosti iz kmetijskega gospodarstva tožnika izbrišejo GERK-i navedeni v izreku (1. točka izreka), kakor tudi GERK-i iz kmetijskih gospodarstev A.A., B.B. in C.C. (2., 3. in 4. točka izreka) ter da se po dokončnosti odločbe po uradni dolžnosti vpiše spremembo v evidenco GERK (5. točka izreka). V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da je dne 20. 10. 2014 prejel vlogo D.D. za izbris GERK-ov, ki so vpisani na zemljiščih kmetije X. Iz vloge je izhajalo, da je navedena kmetija predmet zapuščinskega postopka po pok. E.E., v katerem je skupaj z bratom F.F. sodedinja ter da med njima kot dedičema obstaja spor glede nasledstva. V skladu z določbo 30. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: Pravilnik RKG) je upravni organ tožnika pozval, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč. Na navedeni poziv je tožnik odgovoril, da obravnavana zemljišča uporablja ves čas ter da D.D. do sedaj temu ni nasprotovala. Prav tako je pojasnil, da je oporočni dedič po materi, vendar zapuščinski postopek še ni zaključen zaradi izpodbijanja veljavnosti oporoke. Na podlagi navedenega je upravni organ zaključil, da sta F.F. in D.D. edina dediča kmetije. Ker tožnik ni predložil dokazil, s katerimi bi izkazal pravico do uporabe zemljišč v smislu 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki se smiselno uporablja tudi za zemljišča, ki so v postopku dedovanja, je upravni organ odločil na podlagi drugega odstavka 30. člena Pravilnika RKG.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Pravico do uporabe zemljišč ima nosilec, če je lastnik ali zakupnik zemljišč oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Pri zemljiščih v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z ZKZ, ki v 7. členu določa, da mora imeti soglasje več kot polovice lastnikov. To pomeni, da bi moral v obravnavanem primeru tožnik pridobiti soglasje sodedinje D.D., ki pa ga očitno nima. Ker je za odločitev v zadevi ključnega pomena, ali je nosilec kmetijskega gospodarstva izkazal, da ima pravico do uporabe zemljišč, ki so vpisana v posamezni GERK, ni relevantno, da je tožnik takšno soglasje v preteklosti imel, saj v obstoječi situaciji tega ni uspel dokazati. Za ta postopek pa tudi ni pomembno ali zemljišča spadajo v zaščiteno kmetijo ali ne, saj zapuščinski postopek še ni pravnomočno končan. Prav tako ni relevantno, da je zgolj on oporočni dedič kmetije, saj o tem še teče postopek na sodišču. 3. Tožnik v tožbi ugovarja, da izpodbija odločbo prvostopnega organa glede celotne vsebine izreka, torej v celoti. Pri tem uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ni sporno, da je pri večini nepremičnin, ki so predmet tega postopka, izključna zemljiškoknjižna lastnica pokojna E.E., ter da zapuščinski postopek še ni končan. Meni, da upravni organ ni imel podlage za uvedbo tega postopka po uradni dolžnosti, saj D.D. ni upravičena predlagateljica, ker ni lastnica niti uporabnica zemljišč, katerih izbris se zahteva. Po določbi 30. člena Pravilnika RKG upravna enota lahko pozove nosilca, ki ni lastnik vpisanih zemljišč, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe. V obravnavanem primeru je organ zakonski termin „lahko“ prekoračil, saj glede na vsebino vloge D.D. tega ni rabil storiti, ker imenovana ni zahtevala njegovega izbrisa niti ni sebe predlagala za vpis. Upravni organ tudi v postopku ni upošteval, da zemljišča v pretežni meri sestavljajo zaščiteno kmetijo, za katero velja poseben režim dedovanja. Zaščiteno kmetijo namreč v naravi lahko deduje zgolj oporočni dedič, to je tožnik. Posledično je zato zaključek, da ni dokazal pravice uporabe zemljišč, nepravilen. Upravni organ se tudi ni opredelil o njegovi navedbi, da je bil tožnik že v času, ko je bila lastnica zaščitene kmetije pokojna mati, vpisan kot edini nosilec kmetijskega gospodarstva, kar pomeni, da je že od tedaj dalje imel soglasje izključne lastnice, svoje matere. V postopku je tudi izrecno predlagal prekinitev postopka do pravnomočne sodne odločbe v zapuščinskem postopku, vendar o tem upravni organ ni odločal. Po določbi prvega odstavka 7. člena ZKZ mora uporabnik kmetijsko zemljišče obdelovati kot dober gospodar. Gre torej za obdelavo zemljišča in ne za uporabo, pri tem pa v postopku ni bilo sporno, da tožnik vsa zemljišča ves čas sam obdeluje. Upravni organ je tudi napačno uporabil določbo drugega odstavka 7. člena ZKZ, ker D.D. ni večinska lastnica spornih nepremičnin, zaradi česar torej ne potrebuje njenega soglasja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. D.D., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da že od leta 2007 dalje na sodišču med njo in tožnikom tečejo postopki zaradi ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter glede veljavnosti oporoke. Tako je ugotovitev upravnega organa, da med dedičema teče spor o dediščini in da zapuščinski postopek še ni končan, pravilna. Ugovor, da ni nikoli nasprotovala uporabi teh zemljišč, ni točen, saj je o tem teklo več upravnih postopkov in sporov. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da nima legitimacije za uveljavljanje pravice do uporabe zemljišč, saj je dedinja po pok. E.E., sodediči pa do delitve zapuščine z dediščino razpolagajo skupno. Na podlagi dikcije v 30. členu Pravilnika RKG „lahko“, ima upravni organ podlago, da je tožnika pozval k dokazovanju pravice uporabe spornih zemljišč, sicer pa bi lahko ta postopek uvedel tudi brez njene vloge. V tem postopku pa se upravni organ ne sme opredeljevati ali gre za zaščiteno kmetijo, temveč za odločitev zadošča zgolj ugotovitev, da zapuščinski postopek še ni končan. Tako tudi ni relevantno, da je tožnik v zapuščinskem postopku predložil oporoko, po kateri je edini dedič, saj tudi v zvezi s tem še teče postopek na sodišču. Dejstvo je, da tožnik v postopku ni predložil dokazil, s katerimi bi izkazal pravico do uporabe, skladno s 30. členom Pravilnika RKG in sodno prakso pa je prav on tisti, ki mora to dokazati. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožniku naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je Upravna enota Maribor z izpodbijano odločbo v točkah 2., 3. in 4. izreka odločila o izbrisu delov GERK iz kmetijskih gospodarstev A.A., B.B. in C.C. Ker je tožnik v pritožbi zoper prvostopno odločbo izpodbijal odločitev tudi v tem delu, je tožena stranka s posebnim sklepom z dne 26. 1. 2015 pritožbo v tem delu zavrgla, ker je vložena po neupravičeni osebi. Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 25. 2. 2015. Na podlagi navedenega je sodišče, kljub tožbeni navedbi, da odločbo izpodbija glede celotne vsebine izreka, štelo, da jo izpodbija le v delu, ki se nanaša nanj.

8. Po presoji sodišča sta izpodbijana upravna akta pravilna in na zakonu utemeljena iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1). V tožbi tožnik le ponavlja ugovore, ki jih je že navedel v postopku, ki pa jih je pravilno zavrnila tožena stranka, zato s tožbo ne more uspeti.

9. Po določbah Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe zemljišč, če je lastnik ali zakupnik zemljišč oz. ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišča ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Pri zemljiščih v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča. Navedeni predpis je ZKZ, ki v drugem odstavku 7. člena določa, da zaradi učinkovitejšega izvajanja obveznosti obdelovanja kmetijskih zemljišč kot dober gospodar, ne glede na določbe stvarno pravnega zakonika, za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča zadošča soglasje solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča, če je kmetijsko zemljišče v solastnini oziroma soglasje več kot polovice lastnikov, če je kmetijsko zemljišče v skupni lastnini.

10. Način vodenja registra kmetijskih gospodarstev določa Pravilnik RKG. Ta med drugim tudi določa postopek ugotavljanja pravilnosti prijavljenih podatkov v register, kakor tudi njihov izbris. V skladu z določbo 30. člena navedenega pravilnika upravna enota lahko pozove nosilca, ki ni lastnik vpisanih zemljišč, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč. Če nosilec dokazil ne predloži ali če upravna enota na podlagi predloženih dokazil ugotovi, da pogoji za vpisa GERK niso izpolnjeni, odloči o izbrisu GERK ali dela GERK iz RKG.

11. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik ni zemljiškoknjižni lastnik zemljišč, na katere se nanaša izpodbijana odločba ter da so zemljišča vpisana pri njegovem kmetijskem gospodarstvu. Prav tako ni sporno, da so kmetijska zemljišča del zapuščine pokojne C.C., da sta tožnik in njegova sestra D.D. edina dediča po imenovani ter da zapuščinski postopek še ni pravnomočno zaključen. V skladu z določbami Zakona o dedovanju (ZD) pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku njegove smrti (člen 132). Do delitve zapuščine dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (člen 145). V obravnavanem primeru to pomeni, da so kmetijska zemljišča v skupni lastnini, zato bi moral tožnik za uporabo pridobiti soglasje sodedinje D.D. 12. Po presoji sodišča so bila, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki v bistvenih okoliščinah niti ni sporno, navedena določila predpisov pravilno uporabljena. V primeru skupne lastnine je za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča potrebno soglasje več kot polovice lastnikov, česar pa tožnik nima. Tako je zmotno tožnikovo stališče, da soglasja D.D. ne potrebuje, ker imenovana ni večinska lastnica spornih nepremičnin. Gre za nepremičnine, ki so del zapuščine, s katero dediča razpolagata skupno, in ker sta njuna deleža enaka, torej tožnik potrebuje soglasje sodedinje, da bi zadostil zakonskemu pogoju za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča (več kot polovice latnikov). V zvezi s tem pa ni relevanten tožbeni ugovor, da je tožnik edini oporočni dedič, torej da bo le on lahko dedič, saj zapuščinski postopek zaradi izpodbijanja izročilne pogodbe in oporoke še ni zaključen, zato oba dediča še vedno z zapuščino razpolagata skupno. Iz istih razlogov je tudi nerelevanten ugovor, da so zemljišča del zaščitne kmetije, zaradi česar več dedičev kmetije ne bo moglo dedovati v naravi ter da bo tožnik tisti, ki bo kot oporočni dedič edini lahko prevzel sporna zemljišča. Navedena vprašanja namreč bodo šele predmet odločanja v zapuščinskem postopku. Tudi ugovori, da je tožnik vsa sporna zemljišča do sedaj uporabljal, da so bila vpisana pri njegovem kmetijskem gospodarstvu ter da sodedinja pred tem ni nasprotovala njegovi uporabi, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Dano soglasje namreč lahko vsak lastnik kadarkoli umakne. Pravno podlago, da je sodedinja umaknila soglasje za uporabo zemljišč, ji daje ZD, ki določa, da do delitve zapuščine dediči skupno upravljajo in razpolagajo z zapuščino.

13. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da upravni organ ni imel pravne podlage za uvedbo postopka po določbi 30. člena Pravilnika RKG, ki določa, da upravna enota lahko pozove nosilca, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč, ni pa to njena obveznost. Namen registra kmetijskih gospodarstev je v tem, da so v njem navedeni pravilni podatki, saj so ti tudi podlaga za uveljavljanje različnih upravičenj. To pa zahteva tudi, da se vse spremembe podatkov ustrezno evidentirajo. Postopek ugotavljanja pravilnosti podatkov po 30. členu Pravilnika RKG se opravi le v primeru, ko oseba, ki uporablja zemljišče, ni zemljiškoknjižni lastnik takšnega zemljišča. Na kakšen način bo upravna enota opravila to preverjanje, pa je stvar njene odločitve. Pravilnik v zvezi s tem govori, da lahko pozove uporabnika, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico uporabe zemljišč, s tem pa se le opisuje eden od načinov dokazovanja relevantnih dejstev. Zaradi navedenega je neutemeljen tožbeni ugovor, da je upravni organ prekoračil svoja pooblastila, prav tako odločitev o izbrisu GERK ni vezana na določitev drugega nosilca, saj se v primeru izbrisa pri zemljišču vpiše opombo. Tožena stranka pa je tožniku tudi pravilno pojasnila, da upravni organ ni bil dolžan prekiniti postopka do pravnomočnosti sodne odločbe v zapuščinskem postopku, saj vprašanje koga šteti za uporabnika kmetijskega zemljišča v primeru skupne lastnine rešuje ZKZ.

14. Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.