Jedro

Utemeljeno je verjelo oškodovancu, saj je le ta, kot je že navedeno, ves čas postopka izpovedoval enako o odločilnem dejstvu, da je obdolženec z njim ravnal neprimerno in agresivno, skratka tako, da je kršil osebno dostojanstvo oškodovanca, kot je to sicer povzeto tudi v izreku izpodbijane sodbe. Odstopanja v izpovedbah je oškodovanec sprejemljivo pojasnil, kot je to povzeto v točki 2 izpodbijane sodbe. Storitev obravnavanega kaznivega dejanja oškodovanec niti ni prijavil in torej tudi ni zasledoval premoženjske koristi, temveč sta dejanje prijavila R. in G.G. in pritožbeno sodišče ne dvomi, da navedena ne bi klicala policije, če za to ne bi imela tehtnega razloga. Če se ne bi zgodilo nič, oziroma če storitve obravnavanega kaznivega dejanja ne bi videla, o čemer želi prepričati pritožnik, priči ne bi o tem obveščali policije in pri tem tudi izpovedovali smiselno enako kot oškodovanec, ki ga sicer prijavitelja dejanja sploh ne poznata in zato tudi ni videti prav nobenega razloga, da bi si dogodek preprosto izmislila.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega R.R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi R.R. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 140,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega R.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 266 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno tudi, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter sodno takso.

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh razlogov pritožil obdolženčev zagovornik, ki v pritožbi izpostavlja, da obdolženec dejanja ni storil in mu je s sodbo bila storjena krivica. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženčev zagovornik, ki v pritožbi navaja, da se pritožuje iz vseh (verjetno pritožbenih) razlogov tega, katere kršitve bi naj zagrešilo prvostopno sodišče, ni pobližje pojasnil, saj ni navedel niti tega, za katere konkretne kršitve iz 371. in 372. člena ZKP bi naj šlo. Iz vsebine pritožbenih navedb, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo oškodovancu, pa gre razbrati, da ima pritožnik v mislih kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Pritožnik pa nima prav. Izpodbijana sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik. Tako je v točkah 10 in 11 izpodbijane sodbe prvostopno sodišče tehtno obrazložilo, zakaj je verjelo oškodovancu, ki je glede odločilnih dejstev ves čas postopka izpovedoval enako, pri čemer je bila njegova izpovedba podkrepljena s skladnima izpovedbama povsem nepristranskih, naključnih prič R. in G.G., ki sta o dogodku tudi obvestila policijo.

6. Na meji resnega pa je v pritožbi obdolženčevega zagovornika smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik namreč navaja, da so bile obdolžencu kršene pravice, ker ni mogel sodelovati pri zaslišanju oškodovanca v nobeni stopnji postopka. Navedeno pa pritožnik zatrjuje kljub temu, da ves čas postopka ni izkazal prav nobenega interesa, da bi oškodovancu sploh postavil kakršnokoli vprašanje oziroma, da bi se obdolženec z njim soočil. 7. Oškodovanec živi v tujini. Vabilu na zaslišanje v Sloveniji se ni odzval, zato je bil dvakrat zaslišan pri zaprošenem sodišču na Poljskem. Sodišče je obrambo vsakokrat pozivalo, da postavi pisna vprašanja za oškodovanca. Vendar kljub pozivom in tudi urgencam obramba za oškodovanca ni imela nobenih vprašanj in kljub temu, da sta bila obdolženec in zagovornik vabljena tudi na zaslišanje oškodovanca v tujini, se le tega nista udeležila in tudi nista sporočila morebitnih zadržkov v tej smeri. Sicer pa tega, kaj konkretno bi obdolženec sploh želel vprašati oškodovanca, zagovornik ni razkril niti v pritožbi, pojasnil pa tudi ni tega, kako bi naj navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožba obdolženčevega zagovornika se tako tudi v tem delu pokaže kot povsem neutemeljena.

8. Pritožbeno sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v prvostopnem izreku podrobneje opisano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, se v izogib ponavljanju na ustrezne razloge prvostopnega sodišča tudi v celoti sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

9. Prvostopno sodišče je utemeljeno verjelo oškodovancu, saj je le ta, kot je že navedeno, ves čas postopka izpovedoval enako o odločilnem dejstvu, da je obdolženec z njim ravnal neprimerno in agresivno, skratka tako, da je kršil osebno dostojanstvo oškodovanca, kot je to sicer povzeto tudi v izreku izpodbijane sodbe. Odstopanja v izpovedbah je oškodovanec sprejemljivo pojasnil, kot je to povzeto v točki 2 izpodbijane sodbe. Storitev obravnavanega kaznivega dejanja oškodovanec niti ni prijavil in torej tudi ni zasledoval premoženjske koristi, temveč sta dejanje prijavila R. in G.G. in pritožbeno sodišče ne dvomi, da navedena ne bi klicala policije, če za to ne bi imela tehtnega razloga. Če se ne bi zgodilo nič, oziroma če storitve obravnavanega kaznivega dejanja ne bi videla, o čemer želi prepričati pritožnik, priči ne bi o tem obveščali policije in pri tem tudi izpovedovali smiselno enako kot oškodovanec, ki ga sicer prijavitelja dejanja sploh ne poznata in zato tudi ni videti prav nobenega razloga, da bi si dogodek preprosto izmislila. Ob navedenem in ob prepričljivih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo v izpodbijani sodbi že prvostopno sodišče, tako pritožba s prikazovanjem, da je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovljeno zmotno, ne more prepričati.

10. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

11. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, zato je izpodbijano sodbo v tem delu pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus pa je pokazal, da ni razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije v njegovo korist. Pri odmeri kazni je prvostopno sodišče namreč v zadostni meri upoštevalo vse tiste okoliščine, ki so pomembne za izbiro vrste in višine kazenske sankcije in je obdolžencu izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo, ki je kot že rečeno, ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 12. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 95., v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.