Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1092/2016-11

ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1092.2016.11 Upravni oddelek

inšpekcijski postopek ukrep kmetijskega inšpektorja raba kmetijskih zemljišč nedovoljena raba kmetijskega zemljišča
Upravno sodišče
5. september 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V skladu s 4. členom ZKZ je kmetijska zemljišča potrebno uporabljati v skladu z njihovim namenom. Na podlagi 7. člena ZKZ mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča med drugim preprečevati zaraščenje kmetijskih zemljišč. Če kmetijska inšpekcija ugotovi, da uporabnik oz. obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZKZ, mu naloži izvedbo primernih ukrepov (tretji odstavek 7. člena ZKZ).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo se tožniku kot zavezancu v inšpekcijskem postopku in začasnemu upravljavcu kmetijskih zemljišč, katerih lastnik je RS do idealnega deleža 1/1, odredi, da mora kmetijsko zemljišče (po občinskem planu je stavbno), locirano v k. o. ..., na parc. št. 345/1, v skupni velikosti 15.864 m2, usposobiti tako, da se zaraščena in prerasla površina očisti visoke in nizke grmičaste in ostale zarasti, podrasti in večletnih plevelov za nadaljnjo uporabo v kmetijske namene, v navedenem primeru kot travnik oz. pašnik (točka 1 izreka). Kupi očiščene zarasti in grmovja se sproti odstranijo z navedenih površin (točka 2 izreka). Rok izvršitve pod točko 1 in 2 je do 1. avgusta 2016 (točka 3 izreka). Iz 4. in 5. točke izreka izhaja, da bo o morebitnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Kmetijska inšpektorica je pri inšpekcijskem pregledu predmetnega zemljišča ugotovila, da je neobdelano in več let zaraščeno z višjo in nižjo grmičasto zarastjo, starimi travami in pleveli. Glede iste zadeve (zaraščenost) se je tožniku izdala inšpekcijska odločba že v letu 2009. V predmetni zadevi pa se je ugotovitveni postopek izvajal od inšpekcijskega zapisnika 11. 8. 2015 dalje. Tožnik je v postopku ugovarjal svoji pristojnosti za upravljanje z navedenim zemljiščem in navajal, da gre po občinskem planu za stavbno zemljišče, katerega upravljavec je Mesta občina Maribor. Slednja je temu ugovarjala in se sklicevala na pogodbo z dne 22. 3. 2005 o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov na lastnika Republiko Slovenijo s tožnikom kot začasnim upravljavcem. Tožnik pa se je v postopku nasprotno skliceval na pripravljeno novo pogodbo z dne 28. 10. 2015 o prenosu navedenega zemljišča na Mestno občino Maribor, ki jo je tožnik sam podpisal ter 29. 10. 2015 poslal v podpis Mestni občini Maribor. Slednja pa navedene pogodbe še ni podpisala. Ker omenjena pogodba še ni podpisana s strani obeh pogodbenih strank, je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo določil tožnika kot inšpekcijskega zavezanca, saj tožnikova pristojnost izhaja iz pogodbe z dne 22. 3. 2005. Prvostopenjski organ se sklicuje na 6. člen in 7. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ). Lastnik oziroma uporabnik kmetijskih zemljišč mora le-te obdelovati na predpisan način.

3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo. Drugostopenjski organ zavrača tožnikove ugovore, da je predmetno zemljišče opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče, ki je namenjeno graditvi objektov in kot tako v skladu z določilom 16a. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ) ni last RS, temveč last Mestne občine Maribor, ki bi po stališču tožnika zato morala biti inšpekcijska zavezanka v predmetnem postopku. Med drugim se sklicuje na 6. člen ZKZ, ki določa, da se določbe tega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskimi akti določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Tožnik je v predmetnem postopku določen kot inšpekcijski zavezanec v skladu z določilom 7. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), saj je pri določitvi inšpekcijskega zavezanca treba upoštevati vpis v zemljiški knjigi. Kdo je lastnik zemljišča pa ne določa ZKZ temveč Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki v 39. členu določa na katere načine se pridobi lastninska pravica. Ne glede 16a. člen ZSKZ, ki določa pogoje pod katerimi se nezazidana stavbna zemljišča neodplačno prenesejo v last občine, na območju katere ležijo, pa je potrebna določena aktivnost. Tako je bil tudi na podlagi starega ZSKZ sklenjen pisni sporazum, s katerim je Mestna občina Maribor prenesla lastništvo na predmetnem zemljišču na tožnika. Ta sporazum (pogodba) je bil tudi podlaga za vpis prenosa lastninske pravice na tožnika v zemljiški knjigi. Na podlagi novega (spremenjenega) ZSKZ (16a. člen ZSKZ) pa do sklenitve novega sporazuma (pravnega posla) o prenosu lastništva iz tožnika na Mestno občino Maribor še ni prišlo. Zato je prvostopenjski organ pri določitvi tožnika kot inšpekcijskega zavezanca pravilno upošteval vpis lastništva, kot izhaja iz zemljiške knjige.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija ter v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik ponovno navaja, enako kot že v pritožbi, da bi prvostopenjski organ moral za inšpekcijskega zavezanca določiti Mestno občino Maribor, kot zakonsko lastnico predmetnega zemljišča, ne pa tožnika. RS je zgolj zemljiškoknjižna lastnica predmetnega zemljišča, ni pa zakonska lastnica predmetnega zemljišča. Zato tudi tožnika ni mogoče šteti za začasnega upravljalca predmetnega zemljišča, ki navedenega zemljišča tudi ni oddal niti v zakup. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na potrdilo o namenski rabi navedenega zemljišča z dne 18. 8. 2015, iz katerega izhaja, da je opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče, ki je namenjeno graditvi objektov ter kot tako v skladu z 16a. členom ZSKZ ni last RS, temveč je last Mestne občine Maribor. Tožnik je Mestni občini Maribor 29. 10. 2015 v podpis posredoval pogodbo o prenosu nezazidanega stavbnega zemljišča, podpisano s strani tožnika 28. 10. 2015. Mestna občina Maribor tožniku še ni vrnila podpisane pogodbe. Ker navedena pogodba še ni podpisana s strani obeh pogodbenih strank, je prvostopenjski organ kot inšpekcijskega zavezanca določil tožnika.

5. Tožnik meni, da je v zadevi bistvena ugotovitev kdo je lastnik zemljišča. Pri tem pa bi po mnenju tožnika prvostopenjski organ moral upoštevati tudi zakonodajo, ki ureja lastništvo RS in lokalnih skupnosti. Po mnenju tožnika je lastninsko pravico skladno z 39. členom SPZ mogoče pridobiti tudi na podlagi zakona ter ni relevanten vpis v zemljiški knjigi, ki ima zgolj deklaratorni in ne konstitutivni značaj. Zato meni, da bi moral prvostopenjski organ v okviru predhodnega vprašanja, na podlagi zakona in predloženih listin odločiti koga je šteti za zakonskega lastnika zemljišča in le-tega določiti za inšpekcijskega zavezanca. Če pa to ni mogoče, pa bi moral tožnika napotiti na sprožitev pravdnega postopka za ugotovitev zatrjevanega drugačnega lastniškega stanja. Prvostopenjski organ bi moral pri določitvi inšpekcijskega zavezanca upoštevati določbo 16a. člena ZSKZ. Tožnik se sklicuje na s strani tožnika dne 28. 10. 2015 podpisano pogodbo in potrdilo o namenski rabi zemljišča z dne 18. 8. 2015. Poudarja tudi, da Mestna občina Maribor tožniku tekom inšpekcijskega postopka nikoli ni izrecno sporočila, da ga ne šteje za zakonskega lastnika predmetnega zemljišča in da iz tega razloga ne bo podpisala pogodbe o prenosu. Poudarja še, da je bilo predmetno zemljišče že predmet inšpekcijskega nadzora in da so bili tožniku z odločbo z dne 23. 2. 2009 že naloženi ukrepi, kar pomeni, da se je zemljišče ponovno zaraslo v času, ko je bila zakonska lastnica predmetnega zemljišča Mestna občina Maribor. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in da samo odloči o zadevi. V obeh primerih pa predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpodbija vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Navaja še dodatne razloge, zaradi katerih meni, da je treba tožbo zavrniti.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9. V predmetni zadevi je sporno ali je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ tožniku pravilno in zakonito izrekel inšpekcijski ukrep, s katerim mu je odredil, da mora zemljišče, ki je predmet navedenega postopka, usposobiti tako, da se zaraščena in prerasla površina očisti visoke in nizke grmičaste in ostale zarasti, podrasti in večletnih plevelov za nadaljnjo uporabo v kmetijske namene, v navedenem primeru kot travnik oz. pašnik.

10. V zadevi ni sporno dejansko stanje glede navedenega zemljišča. Sporno pa je, ali je tožnik pravi zavezanec, ki se je dolžan ravnati po izpodbijani odločbi. V postopku in tudi v tožbi se tožnik sklicuje na to, da sodi predmetno zemljišče po občinskih prostorskih aktih po namenski rabi med stavbna zemljišča. Ker torej po mnenju tožnika ne gre za kmetijsko zemljišče, pač pa stavbno zemljišče, tožnik meni, da v predmetnem postopku ne bi smel biti določen kot inšpekcijski zavezanec, pač pa bi to morala biti Mestna občina Maribor. Pri tem se sklicuje še na 16a. člen ZSKZ, po katerem naj bi se predmetno zemljišče po samem zakonu preneslo v last občine, v konkretnem primeru Mestne občine Maribor. Navedeni tožnikovi ugovori po presoji sodišča niso utemeljeni.

11. Tudi po presoji sodišča je pravilno stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, po katerem je za zakonski prenos lastninske pravice, na katerega se sklicuje tožnik (16a. člen ZSKZ), potreben tudi pridobitni način. V konkretnem primeru naj bi bila to pogodba o prenosu predmetnega zemljišča iz RS oziroma tožnika kot upravljavca na Mestno občino Maribor. Tožnik je navedeno pogodbo tudi pripravil (po izdaji inšpekcijskega zapisnika) in jo podpisal ter poslal v podpis tudi Mestni občini Maribor, ki bi tako postala lastnica predmetnega zemljišča. Vendar pa ni sporno, da slednja navedene pogodbe ni podpisala. Zato je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je pri določitvi inšpekcijskega zavezanca upošteval podatke iz zemljiške knjige. Stvarne pravice na nepremičninah se pridobijo oziroma prenehajo s trenutkom začetka učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo, če zakon ne določa drugače (7. člen ZZK-1). Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi moral prvostopenjski organ v okviru predhodnega vprašanja po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločiti koga je šteti za zakonskega lastnika zemljišča in s tem inšpekcijskega zavezanca v predmetnem postopku. Tudi sedanji lastnik (RS in tožnik kot upravljavec) je bil kot lastnik vpisan na podlagi pridobitnega načina, to je pogodbe iz leta 2005, ki je bila sklenjena na podlagi takratnih določil ZSKZ. Glede na to, da po spremembah ZSKZ ni bila sklenjena nova pogodba in s tem ni bil določen drug lastnik, kot je lastnik, ki je vpisan v zemljiški knjigi, je tudi po presoji sodišča tožnik pravilno določen kot inšpekcijski zavezanec.

12. Ukrepi, ki so z izpodbijano odločbo določeni tožniku pa so določeni v skladu z ZKZ. V skladu s 4. členom ZKZ je kmetijska zemljišča potrebno uporabljati v skladu z njihovim namenom. Na podlagi 7. člena ZKZ mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča med drugim preprečevati zaraščenje kmetijskih zemljišč. Če kmetijska inšpekcija ugotovi, da uporabnik oz. obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZKZ, mu naloži izvedbo primernih ukrepov (tretji odstavek 7. člena ZKZ).

13. Na podlagi vsega povedanega je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Za svojo odločitev sta oba upravna organa navedla tudi pravilne razloge, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. V postopku niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia