Jedro

Ni pravilna razlaga, da pretrgajo zastaranje samo tista procesna dejanja sodišča, ki so za obdolženca obremenjujoča. Odredba sodišča za pribavo podatkov o obdolženčevih prejšnjih neizbrisanih obsodbah pomeni procesno dejanje, ki pretrga zastaranje kazenskega pregona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 8.9.2000 obsojenega M.S. pod točko III/1 spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ, pod točko III/2 pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, tako da mu je za prvo kaznivo dejanje po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo po 3. odstavku 256. člena KZ pa tri mesece zapora ter mu na podlagi 47. člena KZ izreklo (prav bi bilo določilo) enotno kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Za kaznivo dejanje pod točko III/1 mu je po 38. v zvezi s 36. členom KZ izreklo tudi 200.000,00 SIT denarne kot stranske kazni. Po 69. členu KZ je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je odvzelo ponarejeno spričevalo o zaključnem izpitu, po 2. odstavku 105. člena ZKP pa oškodovano zavarovalnico s premoženjskopravnim zahtevkom zoper tega obsojenca napotilo na pravdo. Pod točko I/2 sodbe je na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zoper obsojenega M.S. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena v zvezi s 27. členom KZ ter odločilo, da v tem delu stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obsojenega M.S. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je zagovornik obsojenega M.S. zaradi kršitve kazenskega zakona, torej iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je za obe kaznivi dejanji, za kateri je bil obsojen M.S., kazenski pregon zastaral. Po mnenju vložnika je zmotno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da odredba sodišča za pridobitev izpiska iz kazenske evidence pretrga zastaranje, saj ne predstavlja in tudi ne more predstavljati takšnega procesnega dejanja, ki je usmerjeno za pregon storilca zaradi očitanega kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo v napadenem delu spremeni tako, da zoper obsojenega M.S. za obe kaznivi dejanji po 4. točki 357. člena ZKP zavrne obtožbo.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva sodišča za podatke iz kazenske evidence v zvezi s postopkom, ki teče zoper prej obsojeno osebo, tako procesno dejanje, ki je nujno potrebno za začetek oziroma nadaljevanje kazenskega postopka, torej za pregon storilca. Sodišče na ta način ugotavlja, ali je storilec med zastaralnim rokom storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, ki tudi pretrga zastaranje in je od teh podatkov odvisno, ali je pregon še mogoč. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 4. odstavku 111. člena KZ, veljavnem v času storitve kaznivih dejanj, kazenski pregon ni bil več dovoljen, kolikor v tem zakoniku ni bilo drugače določeno, če so pretekla tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Rok za zastaranje kazenskega pregona prične teči od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, po 3. odstavku 112. člena KZ zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ je predpisana zaporna kazen do treh let, za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ pa kazen zapora do dveh let. Ne glede na to da je v času sojenja v rednem postopku že veljala novela KZ (od 23.4.1999 dalje), ki je za kaznivi dejanji predpisovala petletni zastaralni rok, je v skladu z določbo 3. člena KZ o uporabi milejšega zakona vprašanje zastaranja pregona treba presojati v luči triletnega relativnega zastaralnega roka, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj in je za obsojenca milejši. Kazenski zakonik v določbi 3. odstavka 112. člena niti primeroma ne našteva, katera so tista procesna dejanja za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja, ki pretrgajo zastaranje kazenskega pregona. V pravni teoriji ni nobenega spora, da med taka dejanja spadajo dejanja upravičenega tožilca, ki jih ta opravi v skladu s svojimi pooblastili in s katerimi vpliva na začetek in nadaljevanje pregona zoper določenega storilca zaradi storitve določenega kaznivega dejanja. Med procesna dejanja, ki pretrgajo kazenski pregon, spadajo tudi dejanja sodišča, čeprav sodišče ni organ pregona, pač pa z uvedbo postopka na zahtevo upravičenega tožilca ta pregon le vzdržuje, dokler v kazenskem postopku ne odloči o utemeljenosti tožilčevega zahtevka (praviloma obtožbe). Ni sprejemljiva razlaga, da pretrgajo zastaranje samo tista procesna dejanja sodišča, ki so za obdolženca obremenjujoča. Procesna dejanja sodišča pretrgajo zastaranje kazenskega postopka, če so glede na procesna pravila nujna za (uspešno) izvedbo kazenskega postopka.

Glede na načela akuzatornosti, kontradiktornosti in enakopravnosti strank pa si te uspešnosti ni mogoče razlagati tako, da je uspešen samo tisti kazenski postopek, ki se konča z obsodilno sodbo.

Po 1. odstavku 182. člena ZKP preiskovalni sodnik, preden konča preiskavo, priskrbi tudi podatke o obdolženčevih prejšnjih neizbrisanih obsodbah. Če ti podatki zaradi poteka časa do glavne obravnave niso ažurni, jih mora sodišče znova pribaviti. Na podlagi podatkov o obdolženčevih prejšnjih neizbrisanih obsodbah je mogoče ugotoviti, kot to pravilno izpostavlja vrhovni državni tožilec, ali je storilec med zastaralnim rokom, po naši ureditvi je zastaranje namreč akvizitorno, storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, ki pretrga zastaranje. Na podlagi teh podatkov mora sodišče praviloma pribaviti kazenske spise v zadevah, v katerih so bile obsojencu izrečene te prejšnje neizbrisane obsodbe, kar je lahko pomembno tudi v dokazne namene (primerjava načina storitve kaznivih dejanj), podatki o obdolženčevi obsojenosti pa so pomembni tudi pri izreku morebitne kazenske sankcije. Glede na povedano je treba ugotoviti, da odredba sodišča za pribavo podatkov o obdolženčevih prejšnjih neizbrisanih obsodbah pomeni procesno dejanje, ki pretrga zastaranje kazenskega pregona in po katerem to začne teči znova.

Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 31.5.2002, opr. št. I Ips 54/2000, s katero je zavrnilo obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, zavzelo stališče, da je že zgolj s poizvedbami o obsojenkinih osebnih podatkih, ki jih zasebna tožba ni vsebovala in ki služijo pribavi podatkov iz kazenske evidence, sodišče opravilo takšno procesno dejanje, ki je bilo storjeno zaradi tega, da bi se nadaljeval pregon zaradi očitanega kaznivega dejanja in da je bilo s tem dejanjem pretrgano zastaranje kazenskega pregona.

Okrožno državno tožilstvo v Krškem je zoper obsojenega M.S. obtožni predlog z dne 23.1.1996 vložilo dne 30.1.1996. Okrajno sodišče v Brežicah je nato dne 14.5.1996 iz spisov izločilo obvestila, ki so jih policiji dali obsojeni M.S. in ostali, nato pa je sodnica dne 7.12.1998 odredila, da se pribavijo "kazenski listi" za vse obdolžence, torej tudi za obsojenega M.S., nato pa je dne 28.7.1999 določila glavno obravnavo. Glede na sprejeto razlago je zato treba ugotoviti, da med posameznimi procesnimi dejanji, ki pretrgajo zastaranje kazenskega pregona, niso pretekla tri leta, zato ni utemeljena navedba v zahtevi, da je nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona. Kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ki jo uveljavlja zahteva, zato ni podana.

Da je sodišče prekršilo kazenski zakon s tem, da je obsojenega M.S. pod točko III/2 prvostopenjske sodbe spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 256. člena KZ in mu nato namesto po tej določbi kazen določilo po 3. odstavku 256. člena KZ, zahteva niti ne zatrjuje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega M.S., ni podana, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.