Jedro

Po določbi 311. člena OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Iz tega med drugim izhaja, da lahko dolžnik s svojo obveznostjo pobota le tisto terjatev, ki jo ima do upnika, ne pa do koga drugega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 8 dni povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 183,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka toženki naložilo plačilo 846,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki sestavljajo to glavnico, v II. točki izreka pa toženki naložilo povrnitev 325,99 EUR pravdnih stroškov tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pritožbo, v kateri navaja, da so bile kršene določbe pravnega postopka, da se medsebojne obveznosti pokrijejo in da je obveznosti pokrila, danes pa plačala ugotovljeni stvarni dolg v višini 425,55 EUR.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije.

6. V tej zadevi je tožnica kot upravnica od toženke kot etažne lastnice zahtevala plačilo stroškov obratovanja, ki jih je tožnica na podlagi pogodbe plačala dobaviteljem, nato pa jih zaračunala etažnim lastnikom, med drugim tudi toženki. Ker toženka tovrstnih trditev tožnice ni prerekala, je sodišče prve stopnje na podlagi nadaljnje ugotovitve, da ne obstoji nasprotna terjatev toženke do tožnice, tožbenemu zahtevku ugodilo.

7. Toženka tudi v pritožbi obstoju vtoževane terjatve nasprotuje le iz razloga, ker naj bi se, kot navaja, medsebojne obveznosti pokrile. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in ne kršitev določb pravdnega postopka.

8. Po določbi 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Iz tega med drugim izhaja, da lahko dolžnik s svojo obveznostjo pobota le tisto terjatev, ki jo ima do upnika, ne pa do koga drugega.

9. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je toženka zgolj trdila, da ima do tožnice terjatev v višini 846,46 EUR na podlagi opravljenih storitev v objektih C., vendar pa nato ni prerekala trditev tožnice, da gre pri tej terjatvi za terjatev za plačilo storitev, opravljenih v korist etažnih lastnikov in se ta terjatev nanaša na etažne lastnike in ne na tožnico. Temu toženka niti v pritožbi ne nasprotuje. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da se medsebojne obveznosti medsebojno pokrijejo, namreč ne zadošča. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dolžniki toženkine terjatve etažni lastniki in ne tožnica, je obstajala le obveznost tožnice, da izpolni zapadle denarne obveznosti glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika (prvi odstavek 71. člena Stanovanjskega zakona; v nadaljevanju SZ-1), oziroma da toženki posreduje podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe (drugi odstavek 71. člena SZ-1). To pa je tožnica, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje storila. Ob takšnem v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju, toženka svoje terjatve glede na zgoraj navedeno določbo 311. člena OZ, tako ne more pobotati s terjatvijo tožnice do nje. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo pravilno uporabilo. Glede na to, da toženka vtoževani terjatvi iz drugih razlogov ni ugovarjala, se odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, tako izkaže za pravilno.

10. V pritožbi postavljene trditve o na dan vložitve pritožbe opravljenem plačilu so podane prepozno in so posledično neupoštevne (453. člen v zvezi s 451. členom ZPP). Sicer pa dejstvo, ki je nastalo po trenutku, od katerega učinkujejo časovne meje pravnomočnosti, na pravilnost sodbe ne vpliva. Takšno plačilo, ki ga ni bilo mogoče uveljavljati v pravdnem postopku, je mogoče uveljavljati le še v izvršbi (8. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), če se ta zahteva tudi za takšen naknadno plačani del terjatve.

11. Pritožnica odločitve sodišča prve stopnje o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) posebej ni izpodbijala.

12. Glede na vse obrazloženo, so se pritožbeni očitki toženke izkazali za neutemeljene. Pritožnica kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tako zavrnilo pritožbo toženke in izpodbijano sodbo potrdilo (I. točka izreka).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške, ki so ji z njo nastali, tožnici pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in vrednosti točke 0,60 EUR ti glede na vrednost spornega predmeta obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 250 točk (1. točka tar. št. 21 OT) oz. 150,00 EUR ter 22% DDV, kar vse skupaj znaša 183,00 EUR. Drugih stroškov pa tožnica ni priglasila.