Jedro

Predmet obveznosti v okviru pogodbene prepovedi konkurence, katere namen je prvenstveno zaščititi poslovne interese tožeče stranke, je opustitev oziroma vzdržnost delavčevega opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist bivšega delodajalca po prenehanju delovnega razmerja. Za presojo zahtevka o zmanjšanju pogodbene kazni nista pomembna delo in plačilo toženca v času zaposlitve pri tožeči stranki, ki ju toženec izpostavlja v pritožbi, temveč kakšnega pomena je ravnanje, ki bi ga moral opustiti po prenehanju, pa ga ni, kot tudi teža in trajanje te kršitve. Pomembno je tudi, ali višina pogodbene kazni presega škodo tožeče stranke. V tej smeri pa toženec pred sodiščem prve stopnje niti ni podal ustreznih trditev. Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena do plačila pogodbene kazni v višini, kot sta jo stranki določili v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožencu naložilo, da tožeči stranki plača pogodbeno kazen v višini 22.000,o0 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2017 do plačila. Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi za zmanjšanje pogodbene kazni na znesek 7.200,00 EUR. Odločilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 7.294,62 EUR, svoje stroške pa krije sam.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo trditvene podlage o kasneje sklenjeni ustni pogodbi o zaposlitvi oziroma napredovanjih. Ta so se odražala v novih delovnih nalogah in zvišanju plače, tožeča stranka mu je priskrbela tudi vizitke. Ob prenehanju delovnega razmerja se je izvrševala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik direktorja, sklenjena za nedoločen čas s sporazumno dogovorjeno plačo 1.700,00 EUR neto z vsemi dodatki (fiksni znesek končnega zneska izplačila, ki je bil povečan z morebitnimi nagradami). Za to delovno mesto konkurenčna klavzula ni bila dogovorjena, ker ni bila izražena v pisni obliki. V zvezi s tem sodišče ni ocenilo izpovedi toženca niti listin, zato je kršilo pravico do izjave oziroma enakega varstva pravic. Sodišče ni analiziralo navedb in izpovedbe toženca, kaj pomeni končno izplačilo 1.700 EUR, niti se ni ukvarjalo s tem, da zvišanje plače časovno sovpada z napredovanji. Zato je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker stranki nista dogovorili primerov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v katerih konkurenčna klavzula učinkuje, je sodišče zmotno uporabilo določbe ZDR-1. Konkurenčna klavzula velja le za specifična znanja. Teh ne opredeljuje narava dejavnosti, kot zaključuje sodišče, ki je verjelo direktorju tožeče stranke, ni pa upoštevalo navedb toženca in ni dokazno ocenilo izpovedi strank, s čimer je storilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z opravljanjem dela toženca po 1. 7. 2017 sodišče ni upoštevalo trditvene podlage tožeče stranke, kar pomeni kršitev 7. in 212. člena ZPP. Tožeča stranka ni dokazala navedb, da je po prenehanju delovnega razmerja toženec aktivno vzpostavil stike z njenimi poslovnimi partnerji. Ni povzelo navedb niti dokazno ocenilo izpovedi toženca (o višjem prihodku tožeče stranke v letu 2017 v primerjavi s predhodnim letom, veliki konkurenci, o zbiranju in primerjavi ponudbe itd.). Dokazal je, da se tožeči stranki položaj na trgu ni poslabšal. Konkurenčna klavzula je nična, saj je nadomestilo za njeno spoštovanje dogovorjeno v minimalni višini, omejitev toženca določena v zakonskem maksimumu, obstaja pa tudi očitno nesorazmerje višine nadomestila za njeno spoštovanje z višino pogodbene kazni. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za zmanjšanje pogodbene kazni. Ne obstajajo konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale plačilo zneska 22.000,00 EUR. Obširno navaja, zakaj obveznosti iz naslova pogodbeni kazni in nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule nista sorazmerni. Primerna vrednost pogodbene kazni znaša 7.200 EUR. Takšen znesek bi toženec prejel za spoštovanje konkurenčne klavzule. Delo toženca za tožečo stranko ni bilo izrednega pomena. V zadostni meri je obrazložil element škode, saj je navedel, da nadomestilo ne zadošča niti za kritje osnovnih potreb in predstavlja le polovico minimalne plače. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet spora po tožbi je plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Zakonski okvir za ureditev konkurenčne klavzule je določen v določbah 39. do 41. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Po teh določbah veljavnost konkurenčne klavzule ni vezana na višino plače. Za odločitev v tem sporu zato ni bistveno, kaj zajema dogovor o višji plači, četudi se je sodišče ukvarjalo tudi s tem vprašanjem. Gre za materialnopravno presojo, zato navedbe in izpoved toženca o višini plače v tem sporu ne morejo biti odločilne.

7. Za odločitev v tem sporu tudi ni bistveno, ali je zvišanje plače časovno sovpadalo z zatrjevanimi napredovanji toženca na delovni mesti vodje komerciale oziroma pomočnika direktorja. Toženec je imel s tožečo stranko sklenjeno pisno pogodbo o zaposlitvi, in sicer za delovno mesto komercialist, ki jo je tudi pisno odpovedal. Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 5. 2013 dogovorili za konkurenčno klavzulo. To je poseben dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava, ko toženec v času zaposlitve pri delu pridobiva poslovna znanja in zveze. Tega ne spremenijo trditve toženca o napredovanjih oziroma opravljanju drugih del (vodje komerciale od leta 2015 dalje in pomočnik direktorja komerciale od leta 2016 dalje). Kasnejše opravljanje drugega dela ni ovira za veljavnost konkurenčne klavzule, še manj za njeno prenehanje, ki je urejeno v 42. členu ZDR-1. Po tej določbi se lahko delavec in delodajalec sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Takšnega dogovora tožnik ni dokazal. Glede na navedeno dokazovanje in morebitna dokazanost ustnega soglasja k ustni spremembi delovnega mesta ne more biti pravno odločilno. Posledično so neutemeljeni pritožbeni očitki toženca o bistvenih kršitvah določb postopka (8. člena ZPP ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in pravici do izjave oziroma enakega varstva pravic v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8. Neutemeljen je ugovor neveljavnosti konkurenčne klavzule, ker predvideva učinkovanje v vseh primerih prenehanja delovnega razmerja. Dogovorjena konkurenčna klavzula je veljavna in zavezujoča, kolikor gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po volji ali krivdi delavca oziroma načine, ki so predvideni v drugem odstavku 40. člena ZDR-1. Tožencu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi, zato konkurenčna klavzula učinkuje. Prav tako ni utemeljen ugovor ničnosti konkurenčne klavzule, ker je nadomestilo za njeno spoštovanje dogovorjeno v minimalni višini, prepoved konkuriranja pa določena v trajanju dveh let. Konkurenčna klavzula ne nasprotuje določbi drugega odstavka 40. člena ZDR-1, po kateri se lahko dogovori za najdlje za obdobje dveh let, niti drugemu odstavku 41. člena ZDR-1, ki določa, da znaša denarno nadomestilo mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ne izključuje možnosti primerne zaposlitve toženca (diplomiranega ekonomista). Vrhovno sodišče RS je v več podobnih zadevah (VIII Ips 1/2011, s katero je bila razveljavljena odločitev v zadevi Pdp 555/2010, na katero se toženec v pritožbi sklicuje, VIII Ips 46/2019 in VIII Ips 173/2017) zavzelo stališče, da primerjava obveznosti strank, tj. primerjava višine pogodbene kazni z nadomestilom za njeno spoštovanje, ni pravilna, ker te obveznosti niso vzajemne. Zato niso utemeljene navedbe o ničnosti konkurenčne klavzule zaradi nesorazmerja višine pogodbene kazni z višino denarnega nadomestila.

9. Toženec neutemeljeno uveljavlja, da v času zaposlitve pri tožeči stranki ni pridobil znanj, ki bi lahko bila predmet konkurenčne klavzule. Predmet zaščite po konkurenčni klavzuli so znanja in usposobljenosti, ki imajo poseben pomen za delodajalčevo poslovanje in z uporabo katerih lahko delavec konkurira bivšemu delodajalcu. Znanja, ki imajo poseben pomen za delodajalčevo poslovanje, niso nujno znanja, ki jih ni mogoče pridobiti drugje. Zato ni bistveno, da je toženec navedel tudi druge konkurenčne družbe, ki se ukvarjajo s trženjem šotorov. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče izhajalo zgolj iz narave dejavnosti. Sodišče je tudi ugotovilo, da je toženec v času zaposlitve spoznal poslovno politiko, način sklepanja poslov in skoraj vse poslovne partnerje, cenike in pogoje sklepanja poslov z določenimi poslovnimi partnerji (strategijo poslovanja), kar je tožeča stranka zatrjevala pred sodiščem. Glede na naravo toženčevega dela (trženje šotorov) lahko ravno s znanji, zlasti pa s poslovnimi zvezami, ki jih je pridobil v okviru zaposlitve, konkurira tožeči stranki, saj na istem trgu ponuja enake oziroma primerljive storitve kot tožeča stranka. Zgolj zato, ker je sodišče verjelo direktorju tožeče stranke in ne tožencu, ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba se neutemeljeno zavzema za razlago, da so bile trditve v zvezi z opravljanjem dela toženca po 1. 7. 2017 nezadostno konkretizirane oziroma pavšalne, oziroma naj ne bi vsebovale vseh dejstev za ugotovitev kršitve konkurenčne klavzule. Tožeča stranka je povsem določno navajala, da je toženec po prenehanju delovnega razmerja vzpostavil stike s poslovnimi partnerji toženca in opravljal storitve trženja šotorov, ki jih je sama ponujala. Kar je tožeča stranka zatrjevala in je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ob upoštevanju relevantnih določb ZPP tudi ugotovilo, je bilo povsem določno opredeljeno v tožbi in pripravljalnih vlogah ter posledično ugotovljeno tudi kot dejstva v izpodbijani sodbi. Zato toženec sodišču prve stopnje zmotno očita kršitev 7. in 212. člena ZPP.

11. V XIX. točki pogodbe o zaposlitvi se je toženec (med drugim) zavezal, da brez pisnega soglasja tožeče stranke sam ne bo "sklenil delovnega razmerja v družbi, ki se ukvarja z enako dejavnostjo kot delodajalec ali ki je poslovni partner delodajalca, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco ali zmanjšalo ali poslabšalo njegov položaj na trgu." Tožeča stranka ni dolžna dokazovati dejstev konkuriranja toženca mimo opredeljenih elementov konkurence v skladu s pogodbeno določbo v konkurenčni klavzuli. Po navedeni določbi za kršitev zadostuje že ravnanje toženca, ki bi za delodajalca pomenilo konkurenco, kar pomeni, da tožeča stranka ni bila dolžna dokazovati še zmanjšanja ali poslabšanja njenega položaja na trgu. Glede na dokazano kršitev bistveno dogovorjene opustitve (prepovedi zaposlitve na konkurenčnem delovnem mestu oziroma opravljanja dejavnosti, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco) za presojo niso bistvene trditve in izpoved toženca, da se je prihodek tožeče stranke leta 2017 povečal v primerjavi s predhodnim letom, da je bila velika konkurenca, da potencialni kupci zbirajo in primerjajo ponudbe itd. Ob ugotovitvi, da je toženec od 1. 2. 2017 dalje za konkurenčno družbo pripravljal ponudbe za poslovne partnerje tožeče stranke, s katerimi je predhodno sodeloval kot delavec tožeče stranke, je pravilen zaključek sodišča o kršitvi konkurenčne klavzule.

12. Toženec je z nasprotno tožbo uveljavljal zahtevek za zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ). Po tej določbi lahko sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Pri tej presoji se upošteva upravičen interes strank, morebitna škoda delodajalcu zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule itd., glede na naravo in namen pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule pa ni bistveno razmerje višine pogodbene kazni z višino nadomestila za njeno spoštovanje (VIII Ips 46/2019). Ob upoštevanju navedenega izpoved toženca in pritožbene navedbe o nesorazmernosti, ki jih je podal ob primerjavi dogovorjene višine nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in višine pogodbene kazni v primeru njene kršitve, ne predstavljajo podlage za znižanje pogodbene kazni.

13. Predmet obveznosti v okviru pogodbene prepovedi konkurence, katere namen je prvenstveno zaščititi poslovne interese tožeče stranke, je opustitev oziroma vzdržnost delavčevega opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist bivšega delodajalca po prenehanju delovnega razmerja. Za presojo zahtevka o zmanjšanju pogodbene kazni nista pomembna delo in plačilo toženca v času zaposlitve pri tožeči stranki, ki ju toženec izpostavlja v pritožbi, temveč kakšnega pomena je ravnanje, ki bi ga moral opustiti po prenehanju, pa ga ni, kot tudi teža in trajanje te kršitve. Pomembno je tudi, ali višina pogodbene kazni presega škodo tožeče stranke. V tej smeri pa toženec pred sodiščem prve stopnje niti ni podal ustreznih trditev. Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena do plačila pogodbene kazni v višini, kot sta jo stranki določili v pogodbi o zaposlitvi.

14. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožeče stranke pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve. Zato stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen, 154. in 155. člen ZPP).