Jedro

Ob izvrševanju skrbnosti, ki se pričakuje od izkušenega policista, nevarnost (znatnejših) poškodb v ugotovljenih okoliščinah (eksploziven tek po malo osvetljenem mokrem neravnem travnatem terenu v nočnem času pri zasledovanju osumljenca) ni povečana v taki meri, da bi utemeljevala objektivno odgovornost toženkine zavarovanke.

Izrek

I. Pritožbi se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 6.154,92 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sodbo so bili zavrnjeni dokazni predlogi za zaslišanje prič B. H., T. P. in P. Š., ne da bi bili navedeni ustrezni razlogi. Pavšalna navedba, da so dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje razjasnjeno do te mere, da je možna sodba, ne zadostuje. Zaradi navedenega je podana kršitev 22. člena Ustave in drugega odstavka 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zmotno je stališče sodbe, da ni podana objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca. Ugotovljeno je bilo, da je do škodnega dogodka prišlo ponoči, ko je deževalo in so bila tla mokra in spolzka. Tožnik je pri opravljanju delovnih nalog moral teči oziroma loviti storilca kaznivega dejanja. Pri taki dejavnosti kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti pod kontrolo vseh okoliščin in jih popolnoma obvladovati. Vsebina objektivne odgovornosti pa je prav v odgovornosti za rizike, ki jih ni mogoče v celoti obvladovati. Z lovljenjem storilca je bil hkrati izpostavljen večjemu tveganju za nastanek poškodbe. Sklicuje se na sodbi VSL II Cp 491/2009 in II Cp 3502/2008. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik ni tekel v trdi in popolni temi. Iz fotografij je razvidno, da je osvetljena le cerkev in ne tudi njena okolica, o vidljivosti v okolici cerkve ob 22.50 uri pa bi se sodišče lahko prepričalo z ogledom kraja škodnega dogodka. Ker ta dokaz ni bil izveden, je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da se je tožnik kot policist poškodoval pri zasledovanju osumljenca storitve kaznivega dejanja, - da je do škodnega dogodka prišlo 30. 7. 2009 okrog 23. ure, - da je med čakanjem pričelo močno deževati, - da je tožnik, ko je opazil, da iz cerkve beži neznan moški, z asfaltiranega parkirnega prostora stekel v smeri bega storilca, in da mu je, ko je prišel na mokro in neravno travnato površino, spodrsnilo, zaradi česar je padel in si poškodoval gleženj, - da ni šlo za divji, nevzdrževan travnik z visoko travo, - da je bil travnati del minimalno dvignjen v primerjavi z nivojem parkirišča in na njem ni večjih odstopanj v nivoju (ni vidnih vdolbin in izboklin), - čeprav je bil pretežni del razsvetljave usmerjen v cerkev in ne v širši del njene okolice, tožnik ni tekel v trdi in popolni temi, - da je stekel hitro in da je tekel na razdalji 5 do 6 m, ko mu je koraku ali dveh na travi spodrsnilo, - da je tožnik izkušen in izurjen policist s 17-letnim delom pri policiji.

6. Pritožbeni očitek o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje prič, ne da bi bili navedeni ustrezni razlogi, ni utemeljen. Ti dokazni predlogi so bili podani v zvezi s tožbenimi navedbami o nastanku škodnega dogodka. Glede na to, da ugotovljeno dejansko stanje ne odstopa od tožbenih navedb, je razlog izpodbijane sodbe, da so bili ti dokazi nepotrebni, zadosten. Poleg tega pritožnik niti v pritožbi ni navedel, o katerem dejstvu naj bi predlagane priče izpovedale drugače, kot je bilo ugotovljeno.

7. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitve, da tožnik ni tekel v popolni temi. Dokazni predlog za izvedbo ogleda je bil podan "po potrebi", torej pod pogojem, da se bo po njegovi presoji dokaz izkazal kot potreben. Ker do zaključka glavne obravnave tožnik ni navedel, da predlaga izvedbo tega dokaza, z neizvedbo tega dokaza ni mogoče utemeljevati trditve o pomanjkljivo oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

8. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da tek po mokri travi z neizrazitimi neravninami kljub le delni osvetljenosti terena in kljub ugotovljeni hitrosti in eksplozivnosti ne predstavlja povečane nevarnosti za nastanek škode. Navedeno stališče pravilno upošteva uveljavljeno stališče teorije in sodne prakse, po katerem (strožja) objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, od normalne večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določene stvari (ali dejavnosti) kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki izvira iz nje. V pritožbi navedene okoliščine in preudarki niso taki, da bi narekovali drugačen zaključek.

9. Pritožbeno sodišče se strinja, da je možnost poškodb pri eksplozivnem teku v danih okoliščinah večja, kot če je oseba lahko bolj osredotočena na teren, po katerem teče, in ne na tretjega, ki ga zasleduje. Vendar gre v danem primeru za izkušenega in izurjenega policista. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da je prav zaradi te okoliščine kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pri policistih višji kot pri ostalih.(1) Ob izvrševanju skrbnosti, ki se pričakuje od izkušenega policista, nevarnost (znatnejših) poškodb v ugotovljenih okoliščinah ni povečana v taki meri, da bi utemeljevala objektivno odgovornost toženkine zavarovanke.

10. V zadevah, na kateri opozarja pritožba, je bilo stališče o obstoju objektivne odgovornosti delodajalca zavzeto na podlagi drugačnega dejanskega stanja od obravnavanega. V zadevi VSL II Cp 491/2009 je šlo za preskok 1,2 m visoke ograje v okviru lova storilca kaznivega dejanja. V zadevi VSL II Cp 3502/2008 so zaključek o objektivni odgovornosti za škodo zaradi padca na poledenelih tleh narekovale okoliščine opravljanja policijske vaje, in sicer zmrznjena in spolzka tla, oboroženost policistov in naloga, da policist naglo, eksplozivno plane iz avta pred namišljeno zasedo. Zmožnost obvladovanja ravnanja v smeri preprečitve poškodovanja je v obeh primerih – tudi če gre za izurjenega policista – bistveno manjša kot v obravnavanem primeru.

11. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. sodbo VS RS II Ips 206/2011 z dne 31. 5. 2012.