Jedro

Sodišče prve stopnje v tem postopku ni ugotavljalo upravičenosti tožene stranke do prehoda po poti, pač pa je ugotovilo samo to, da je toženka preko parcele tožeče stranke v obdobju pred postavitvijo stebrička dostopala do svoje nepremičnine in jo je v tem obsegu imela v soposesti, v zvezi s tem pa ravnanje toženke, ko je odstranila stebriček, ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost, ker gre za dovoljeno samopomoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v 2. odstavku potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, zavrnilo pa ga je v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, da ponovno vkoplje izruvani sredinski stebriček, ali v istem roku plača 22,59 EUR. Gre za stebriček, ki ga je tožnik postavil na svojem zemljišču, toženka pa ga je izruvala. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženka ni ravnala protipravno.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Šlo naj bi za nasprotje o odločilnih dejstvih po 15. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Očitno ima pritožba v mislih 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, kajti gre za zadevo, ki se obravnava po določbah ZPP, ki je veljal do 1. oktobra 2008 (2. odstavek 130. člena ZPP-D). Predlaga razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče bo potrebne pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Pritožba navaja, češ da sodišče smatra, da je glede na to, da naj bi imela tožena stranka v posesti zemljišče tožeče stranke, tožena stranka upravičena do prehoda po poti, ki jo je tožeča stranka nezakonito zaprla. Vendar pa ta pritožbena trditev ni točna. Predmet spora je vzpostavitev prejšnjega stanja, ali plačilo odškodnine. Ta predmet je sodišče prve stopnje obravnavalo. Sodišče prve stopnje v tem postopku ni ugotavljalo upravičenosti tožene stranke do prehoda po poti, pač pa je ugotovilo samo to, da je toženka preko parcele tožeče stranke v obdobju pred postavitvijo stebrička dostopala do svoje nepremičnine in jo je v tem obsegu imela v soposesti, v zvezi s tem pa ravnanje toženke, ko je odstranila stebriček, ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost, ker gre za dovoljeno samopomoč. Izpodbijana sodba ima o tem izčrpne razloge na list. št. 44 in 45, pritožbeno sodišče pa se s temi razlogi v celoti strinja. Prav tako ni govora o tem, da bi sodišče s svojim izrekom sodbe posegalo v ustavno pravico do lastninske pravice, kar trdi pritožba, saj kot poudarjeno, predmet odločanja ni vprašanje, ali ima toženka pravico do poti, oziroma ali ima možnost hoditi po drugi poti, pač pa je predmet odločanja izključno vprašanje odškodnine. Pritožba navaja, da je sodišče napačno povzelo izpovedi prič, vendar teh trditev ne konkretizira. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 31. člena Stvarnopravnega zakonika in 139. člen Obligacijskega zakonika, v zvezi s tem pa je zapisalo jasne in prepričljive razloge (list. št. 45). Odškodninske odgovornosti toženke torej ni, ker ni nedopustnosti njenega ravnanja, ko je odstranila količek. Ali ima toženka pravico do poti, pa ni stvar tega postopka.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške: tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela (152. člen ZPP), tožena pa zato, ker stroški odgovora na pritožbo v tem primeru niso stroški, ki bi bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP).