Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da je tožničina dosegljivost na službeni telefon primerljiva z opravljanjem funkcije poveljniške dolžnosti, ki po stališčih iz zadeve VSRS VIII Ips 20/2021 z dne 25. 5. 2021 sama po sebi ne pomeni kršitve tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje zaključka o kršitvi tedenskega počitka ni utemeljilo zgolj na tožničini dolžnosti, da je bila dosegljiva na službeni telefon, temveč predvsem na ugotovitvah o tem, da je na klice morala ustrezno odreagirati z opravljanjem delovnih nalog, ki sodijo v okvir njenih rednih zadolžitev.

Ker je priprava tedenskega poročila sodila v tožničine redne obveznosti in ker ga je lahko pripravila le v nedeljo, je treba šteti, da je bila priprava poročila na ta dan od nje pričakovana kot obvezna delovna zadolžitev, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnici priprava poročila na ta dan ni bila izrecno ukazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača 3.062,64 EUR z obrestmi od 4. 5. 2016 do plačila; tožbeni zahtevek za plačilo 145,84 EUR z obrestmi je zavrnilo (I. točka izreka). Plačati ji mora tudi 1.436,68 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se tožena stranka pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). S sklicevanjem na stališča iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 32/2019 opozarja, da sodišče ni ugotavljalo, kaj je tožnica počela na dneve, ki so bili evidentirani kot prosti. Dokazna ocena je pavšalna in pristranska. Iz razlogov sodbe ne izhaja, na katere proste dneve je tožnica prejela klic na službeni telefon, kdo jo je klical in konkretno kakšno aktivnost je to zahtevalo od nje. Ni ugotovljeno, ali bi bilo mogoče delo organizirati na način, da bi aktivacijo ob klicu opravil kdo drug iz sanitetne ekipe. Priče so o številu dnevnih klicev na službeni telefon zgolj ugibale, iz izpovedi tožnice pa izhaja, da je zvonil predvsem z namenom obveščanja ob spreminjanju dnevnih aktivnosti. Kratka informiranja o stanju pripadnikov z italijanskim zdravnikom ne pomenijo kršitve tedenskega počitka, tožničino dosegljivost na službeni telefon pa je mogoče primerjati z opravljanjem funkcije poveljniške dolžnosti, ki sama po sebi ne pomeni kršitve tedenskega počitka (VIII Ips 20/2021). Ker zaradi pomanjkljive dokazne ocene ni podlage za zaključek, da dosegljivost na službeni telefon pomeni kršitev tedenskega počitka, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neprepričljiva je ugotovitev sodišča, da je bilo pisanje tedenskega poročila možno le v nedeljo, saj ji to ni bilo ukazano, iz njene izpovedi pa izhaja, da je bilo pisanje poročila na ta dan najlažje zaradi miru v ambulanti. S sklicevanjem na izpoved A. A. pritožba opozarja, da priče s tožnico niso bile v vsakodnevnem stiku. Sodišče ni ugotovilo, kakšna je bila vsebina sestankov, ki se jih je tožnica udeleževala na proste dneve, in koliko časa so trajali. Šlo je za kratke, neformalne sestanke, ki ne pomenijo kršitve tedenskega počitka (VIII Ips 51/2020). Poleg tega izpoved tožnice, da jo je v času izrabe dopusta ali drugih obveznosti na teh sestankih nadomeščal A. A., dokazuje, da bi na proste dneve na sestanek lahko poslala koga drugega. To potrjuje tudi izpoved B. B., ki je, enako kot C. C. in A. A., sestanke opredelil kot "brifinge", česar sodišče ni upoštevalo. Ne drži, da podatki iz evidenc ne odražajo dejanskega stanja. Sodišče ni povzelo izpovedi D. D., da je bilo pripadnikom ukazano, naj jih podpišejo le takrat, ko so res prosti. Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je ocenilo kot verodostojne izpovedi drugih prič, je kršilo 8. člen ZPP in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni upoštevalo, da je bila tožnica kot vodja sanitetne enote avtonomna pri razporejanju dela in zadolžena za načrtovanje tedenskega počitka v tej enoti. Na proste dneve je naloge opravljala prostovoljno, če je menila, da izraba tedenskega počitka ni mogoča, pa bi morala to sporočiti nadrejenim delavcem. Vse naloge v času tožničine izrabe misijskega dopusta je opravljal A. A., kar dokazuje neresničnost njenih navedb, da je nihče ni mogel nadomeščati. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožena stranka v pritožbi na več mestih neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka z nasprotovanjem zaključku, da dosegljivost tožnice na službeni telefon pomeni poseg v tedenski počitek, dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, in ne protispisnosti.

7. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za 22 dni neizrabljenega tedenskega počitka, ker je delovne obveznosti na misiji opravljala vseh sedem dni v tednu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila od 17. 11. 2015 do 3. 5. 2016 napotena na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE - KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Na misiji je bila razporejena kot nižji vojaški uslužbenec ‑ srednja medicinska sestra v sanitetno enoto znotraj Nacionalnega podpornega elementa (NPE), ki je skrbela za zdravstveno oskrbo celotnega slovenskega kontingenta. Tožnica ni bila zgolj članica zdravstvene ekipe v četi E., temveč je bila tudi vodja sanitetne enote, delovne naloge pa ji je zato poleg poveljnika čete E. F. F. odrejal tudi poveljnik NPE B. B. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) zaključilo, da tožnica na misiji ni imela zagotovljenih prostih dni tedenskega počitka v neprekinjenem trajanju 24 ur, saj se je morala kot vodja sanitetne enote vse dni v tednu odzivati na številne klice na službeni telefon, se vsak dan od ponedeljka do sobote udeležiti jutranjih sestankov vodij oziroma poveljujočih, ter prejete informacije predajati naprej podrejenim članom sanitetne enote, ob nedeljah pa je morala pripravljati tedenska poročila. Na tej podlagi je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (za 21 od vtoževanih 22 dni) ugodilo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da evidence tožene stranke niso verodostojne, kar je utemeljilo na ugotovitvah o neskladju glede števila prostih dni za tožnico med evidenco (B 6), listo obremenjenosti (B 9)1 in tem, da je tožnica tudi na domnevno proste dneve opravljala naloge, ki so sodile v njene redne delovne zadolžitve. Pritožba s sklicevanjem na izpoved pravnice na misiji D. D. neutemeljeno vztraja, da so bili pripadniki dolžni evidence podpisati le, če so bili prosti vseh obveznosti. Sodišče prve stopnje je to izpoved povzelo v 20. točki obrazložitve sodbe, vendar je nato na podlagi skladnih izpovedi tožnice in prič C. C., A. A. ter B. B. pravilno zaključilo, da so evidence podpisovali le zato, ker je bilo to od njih zahtevano in ne zato, ker bi odražale realno stanje. Oblikovana dokazna ocena sodišča v zvezi s tem je celovita, prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato pritožbeni očitek kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je tožničino dolžnost, da se je morala tudi na evidentirane proste dni odzvati na vsak telefonski klic na službeni telefon, pravilno štelo kot poseg v tedenski počitek. Pritožba s parcialnim povzemanjem tožničine izpovedi zmotno uveljavlja, da je službeni telefon zvonil predvsem zaradi obveščanj o spremembah v zvezi z dnevnimi aktivnostmi. Iz izpovedi tožnice, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 14. točki obrazložitve, izhaja, da je imela dnevno po 10 klicev pripadnikov v zvezi z zoboboli, vročino ali prehladnimi obolenji, na katere se je morala odzvati bodisi tako, da je odšla v ambulanto, bodisi je poklicala italijanskega zdravnika in pripadnika odpeljala v italijanski Role. Nadalje iz njene izpovedi izhaja, da jo je kot vodjo sanitetne ekipe o zdravstvenem stanju pripadnikov čete G. po telefonu vsakodnevno obveščal A. A., večkrat (tudi do desetkrat) na dan pa jo je poklical tudi italijanski zdravnik, ki mu je poročala o stanju pripadnikov, včasih pa mu je tudi odnesla izvide.

11. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče po posameznih dnevih in za vsak klic posebej natančno ugotavljati, kdo je klical tožnico in konkretno kakšno opravilo je to zahtevalo od nje. Ker sta to, da se je morala tudi na proste dneve odzvati na številne klice na službeni telefon, potrdila oba nadrejena delavca (poveljnik NPE B. B. in poveljnik čete E. F. F.), za zaključek o kršitvi tedenskega počitka zadostujejo ugotovitve, da je tožnica na službeni telefon dnevno prejela po deset klicev pripadnikov čete E., ki jim je v zvezi z njihovimi zdravstvenimi težavami svetovala, jih oskrbela ali jih po potrebi napotila na višji nivo zdravstvene oskrbe,2 in da jo je večkrat dnevno poklical tudi italijanski zdravnik, ki ji je bil na misiji po strokovnosti dejansko nadrejen, pri čemer je bilo od nje pričakovano, da se bo na vsak klic oglasila in ustrezno odzvala (to so poleg tožnice potrdili tudi A. A., B. B. in F. F.). Glede na ugotovljen širši obseg tožničinih obveznosti v zvezi z njeno dosegljivostjo na službeni telefon, ni bistveno pritožbeno opozarjanje, da so informiranja italijanskega zdravnika o zdravstvenem stanju pripadnikov po izpovedi tožnice trajala (le) do 30 minut. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je tožničina dosegljivost na službeni telefon primerljiva z opravljanjem funkcije poveljniške dolžnosti, ki po stališčih iz zadeve VSRS VIII Ips 20/2021 z dne 25. 5. 2021 sama po sebi ne pomeni kršitve tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje zaključka o kršitvi tedenskega počitka ni utemeljilo zgolj na tožničini dolžnosti, da je bila dosegljiva na službeni telefon, temveč predvsem na ugotovitvah o tem, da je na klice morala ustrezno odreagirati z opravljanjem delovnih nalog, ki sodijo v okvir njenih rednih zadolžitev.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo, ali bi bilo delo mogoče organizirati na način, da bi aktivacijo ob klicu na službeni telefon na tožničine proste dneve opravil drug član sanitetne ekipe. Tožena stranka tudi v pritožbi poimensko ne navede, kdo bi tožnico pri tem lahko nadomeščal, sicer pa po izpovedi zdravstvenega tehnika v četi G. A. A. zaradi zaupanja in pričakovanj pripadnikov obeh čet dela ni bilo mogoče organizirati tako, da bi se tožnica na njegov prost dan odzvala na klice pripadnikov njegove čete in obratno.

13. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je morala tožnica kot vodja sanitetne enote ob nedeljah, tudi tistih, ki so bile evidentirane kot proste,3 pripravljati tedenska poročila, za kar je porabila 30 do 45 minut. Pritožba zmotno uveljavlja, da bi tedensko poročilo lahko pripravila na kak drug dan v tednu in da ga je v nedeljo pripravljala le zato, ker je bilo to zaradi miru v ambulanti najlažje. Tožnica je v izpovedi izčrpno pojasnila, da ga v soboto ali na kak drug dan pred tem ni mogla pripraviti, ker so morali biti v poročilu zajeti podatki tudi za nedeljo, ter da priprava poročila v ponedeljek ni bila mogoča, ker se je morala ob 8.00 uri udeležiti obveznega sestanka v NPE, poročilo pa je moralo biti pripravljeno do 9.00 ure zjutraj,4 čemur je sodišče prve stopnje upoštevaje izpovedi B. B., C. C. in A. A., ki so prav tako potrdili nujnost priprave tedenskega poročila na nedeljo, utemeljeno sledilo. Pritožba neutemeljeno opozarja, da A. A. s tožnico ni bil v vsakodnevnem stiku, ker se je po več tednov nahajal izven baze H. To predvsem glede na ugotovitev, da je tožnico nadomeščal med njeno izrabo posebnega misijskega dopusta, ne pomeni, da njegova izpoved v zvezi z okoliščinami priprave tedenskega poročila nima dokazne vrednosti. Ker je priprava tedenskega poročila sodila v tožničine redne obveznosti in ker ga je lahko pripravila le v nedeljo, je treba šteti, da je bila priprava poročila na ta dan od nje pričakovana kot obvezna delovna zadolžitev, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnici priprava poročila na ta dan ni bila izrecno ukazana.

14. Sodišče prve stopnje je kršitev tedenskega počitka pravilno utemeljilo tudi na ugotovitvi, da se je tožnica morala po ukazu poveljnika NPE B. B. vsak dan od ponedeljka do sobote ob 8.00 uri zjutraj udeležiti sestanka z drugimi vodji ekip oziroma poveljujočimi (po evidenci tožene stranke naj bi imela 13 prostih dni na dneve, ki niso nedelja). Ne drži pritožbeni očitek, da ni ugotovljeno, kakšna je bila vsebina teh sestankov in koliko časa so trajali. Iz razlogov sodbe izhaja, da so se prisotni na enournih sestankih v posebej za to namenjenem prostoru dogovarjali glede prihodnjih aktivnosti, da so opravili pregled situacije, da je tožnica poveljnika NPE seznanila z zdravstvenim stanjem pripadnikov in z nalogami sanitetne enote, določenimi v tedenskem načrtu dela, ter da je poveljnik NPE tožnici predal informacije za organizacijo dela sanitetne enote, ki jih je nato ta kot vodja prenesla podrejenim članom sanitetne enote. Pritožba s sklicevanjem na zadevo VSRS VIII Ips 51/2020 z dne 20. 4. 2021 neutemeljeno uveljavlja, da je šlo zgolj za kratke, neformalne sestanke, ki ne pomenijo kršitve tedenskega počitka, saj je sodišče prve stopnje glede na povzete ugotovitve o formalnosti, pogostosti in vsebini sestankov tožničino udeležbo na teh sestankih pravilno opredelilo kot delovno zadolžitev, ki je to pravico omejevala. Pri tem ni bistveno, da so priče B. B., C. C. in A. A. sestanke poimenovali kot "brifinge". Ključno je predvsem to, da je tožnica na sestankih aktivno sodelovala v obliki poročanja, prevzemanja in nato predajanja informacij podrejenim delavcem (prim. sodbo VSRS VIII 54/2019 z dne 3. 12. 2019), kar še posebej v povezavi z ugotovitvami glede vsakodnevne obveznosti iz naslova dolžnosti odzivanja na klice na službeni telefon, utemeljuje zaključek o nezagotovitvi tedenskega počitka. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi tožnica na proste dneve na jutranje sestanke lahko poslala koga drugega. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi nadrejenega B. B. pravilno ugotovilo, da jo je A. A. na sestankih lahko nadomeščal le v primeru, če je bila na dopustu ali na terenu, sicer pa je bila udeležba tožnice tudi na proste dneve obvezna.

15. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje moralo za vsak dan, ko naj bi imela tožnica po evidenci prosto, še natančneje ugotoviti, kaj konkretno je počela. Glede na ugotovljene specifične okoliščine obravnavanega primera, da je bila kot vodja od vseh članov sanitetne enote najbolj obremenjena in da sta to, da ni imela prostih dni tedenskega počitka, skladno potrdila oba nadrejena delavca, ki sta ji odrejala delo, za zaključek o kršitvi tedenskega počitka zadostujejo povzete ugotovitve o tem, da se je tudi na proste dneve udeleževala sestankov in prenašala dalje informacije (od ponedeljka do sobote), pripravljala tedensko poročilo (ob nedeljah), ter se vsakodnevno odzivala na številne klice na službeni telefon. Pritožba zmotno zatrjuje, da je bila kot vodja sanitetne enote pri razporejanju dela avtonomna in da je zato naloge na proste dneve opravljala prostovoljno. Kot že obrazloženo, je vse zadolžitve na proste dneve opravljala po ukazu nadrejenih oziroma so bile od nje pričakovane kot obvezna delovna zadolžitev. Ker je bilo nadrejenima znano, da tožnica delovne zadolžitve opravlja tudi na proste dni, pritožba neutemeljeno očita, da se tožnica glede (ne)zagotavljanja tedenskega počitka ni pritožila, tudi sicer pa to ne pomeni, da je njen zahtevek za plačilo odškodnine že iz tega razloga neutemeljen.

16. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob pravilnih pravnih izhodiščih in na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov tožnici za 21 neizrabljenih dni tedenskega počitka utemeljeno prisodilo odškodnino 3.062,64 EUR, pri čemer pritožba višini prisojene odškodnine in zakonskih zamudnih obresti ne nasprotuje. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k rešitvi zadeve in zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Iz evidence izhaja, da naj bi imela na misiji 21 prostih dni, glede na listo obremenjenosti pa naj bi bilo teh dni 17. 2 Po izpovedi poveljnika NPE B. B. je morala tožnica po klicu pripadnika sprožiti ostalo sanitetno ekipo, da je pravočasno reagirala; v primeru poškodbe je morala sprožiti sanitetno vozilo, pripeljati pripadnika in ga po potrebi odpeljati do zdravnika, ki ga je zagotavljala italijanska vojska; po potrebi je morala tudi sodelovati pri zagotovitvi prevoza pripadnika do bolnišnice z večjo kapaciteto v Prištini. 3 Iz evidence tožene stranke izhaja, da je naj bi imela prostih osem nedelj. 4 Poleg tega je imela tožnica po evidenci tožene stranke tri ponedeljke in pet sobot evidentiranih kot prosti dan.