Jedro

Glede na ugotovljene bistvene okoliščine, specifične za konkretni primer (osebno stanje tožnice - preplet duševne manjrazvitosti in psihoze shizofrenega kroga, ki sicer vzročno nista povezani z izbrisom, a sta bistveno vplivali na obstoj, obseg, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih je tožnica v desetletnem obdobju izbrisa doživljala kot katastrofične) je primerna odškodnina v skupni višini 9.500 EUR, to je 3.150 EUR več, kot ji je bila določena odškodnina v upravnem postopku (6.350 EUR).

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in popravni sklep se delno ugodi in se sodba v zvezi s popravnim sklepom v točki III glede pravdnih stroškov in popravni sklep spremenita tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica na podlagi ZPŠOIRSP1 s tožbo, vloženo 12. 6. 2017, odobreno s strani stalnega skrbnika tožnice dne 7. 12. 2022, vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 4. 10. 2002. Za ugotovljenih 127 mesecev nezakonitega izbrisa ji je bila v upravnem postopku določena odškodnina v višini 6.350 EUR.

2.V pravdi uveljavlja plačilo dodatne odškodnine, in sicer 20.000 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice2 in 24.270,61 EUR za premoženjsko škodo zaradi prikrajšanja v višini denarne socialne pomoči kot življenjskega minimuma, ker zaradi duševne bolezni ni mogla dobiti zaposlitve.

3.Upoštevaje prejeto odškodnino v upravnem postopku (6.350 EUR) od skupnega zneska ocenjene škode 44.270,61 EUR vtožuje 37.920,61 EUR.

4.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 3.150 EUR v treh obrokih po 1.050 EUR v rokih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, navedenimi v točki I. izreka izpodbijane odločbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za znesek 34.770,61 EUR s pripadki - točka II. izreka). O pravdnih stroških je odločilo v točki III. tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.585,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej.

5.Na predlog tožene stranke je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep z dne 16. 5. 2024, s katerim je popravilo očitno pisno pomoto pri navedbi strank v točki III. izreka sodbe (stroškovna zavezanka in upravičenka). Pravdne stroške v višini 2.585,44 EUR je dolžna povrniti tožeča stranka toženki.

6.Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP3 . Zavzemata se za ustrezno spremembo ali razveljavitev, vse s stroškovno posledico za nasprotno stranko. Tožnica vlaga pritožbo tudi zoper popravni sklep.

7.V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Graja odločitev o premoženjski škodi. Sklicuje se na pilotno sodbo ESČP (Anastasov), domačo sodno prakso II Ips 274/2016 ter prosti preudarek (216. člen ZPP). Predložila je vse relevantne podatke, ki jih je imela na razpolago in predlagala izvedenca ekonomske stroke. Ker sodišče ni izvedelo predlaganih dokazov, je bistveno kršilo določbe postopka in kršilo pravico oz. načelo enakosti strank v postopku. Predložitev potrdila o vlaganju prošenj za denarno socialno pomoč je zanjo nesorazmerno dokazno breme. Dokazala je, da družina zaradi izbrisa ni imela prihodkov niti premoženja. Prikrajšanje je utemeljevala v višini denarne socialne pomoči kot življenjskega minimuma in zneske valorizirala. Mož ni zaslužil dovolj za preživljanje družine. Podana je vzročna zveza med njegovo nezmožnostjo zaposlitve in izbrisom, s tem tudi izgubljeni zaslužek v času trajanja izbrisa. Ne drži, da družina ni bila upravičena do socialnih pravic.

Dejansko stanje o nematerialni škodi je po pritožničinem mnenju napačno ugotovljeno. Neutemeljeni in v nasprotju z izvedenimi dokazi (izvedeniško mnenje, izpovedba tožničinega moža in sina) so zaključki, da se določeni dogodki niso zgodili ali da niso dokazani (dogodek na Upravni enoti A. leta 2000, dogodki na meji med Italijo in Slovenijo, prihodi policistov v stanovanje). Dosojena odškodnina je glede na ugotovljeno dejansko stanje o posebnih okoliščinah na strani tožnice in v primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse (II Cp 1810/2020, II Cp 1177/2023) prenizka. Izvedenec je potrdil, da je tožnica zaradi izbrisa hudo psihično trpela. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, ki vključuje tudi obstoj dogodkov na meji, na Upravni enoti A. in ob prihodu policistov v stanovanje, ter po pravilni uporabi materialnega prava, bi ji bilo treba prisoditi celotno zahtevano odškodnino zaradi duševnih bolečin kot posledic izbrisa.

Izpodbija tudi odločitev o stroških. Nepravilno je odločeno o potnih stroških pooblaščenca. Ob vložitvi tožbi je imel sedež v sodnem okrožju stalnega bivališča tožnice. Tožba je bila vložena na pristojno sodišče po sedežu toženke. Celotni potni stroški pooblaščenca za prihod na obravnave so bili potrebni stroški postopka. Nadalje je sodišče neutemeljeno, v nasprotju s sodbo ESČP Cindrić in Beslić proti Hrvaški in domačo sodno prasko (VSL II Cp 1191/2020, II Cp 921/2020, II Cp 1934/2019, II Cp 1359/2020) odločilo, da mora tožnica povrniti odmerjene pravdne stroške toženki. Za nezaposleno tožnico, ki je upravičenka do brezplačne pravne pomoči, predstavljajo stroški toženke nesorazmerno breme.

Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tožnici prisodi nadaljnjo odškodnino v skupnem znesku 10.269,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vsemi zaznamovanimi stroški na prvi in drugi stopnji.

8.V pritožbi zoper popravni sklep tožnica navaja enake razloge kot v sodbi zoper stroškovno odločitev. Predlaga spremembo tako, da tožena stranka krije svoje stroške postopka. Zaznamuje nadaljnje stroške pritožbenega postopka.

9.Toženka ni odgovorila na pritožbo tožeče stranke.

10.Toženka s pritožbo izpodbija sodbo v obsodilnem delu glede nepremoženjske škode. Napačen in sam s seboj v nasprotju je zaključek, da je tožnica upravičena do dodatne odškodnine. Ni podlage za tako visoko odškodnino, kot je bila prisojena. Razlogov in ugotovitev o posebnih okoliščinah na strani tožnice ni. Tožnica jih ni izkazala, posledično ni upravičena do višje odškodnine, kot ji je bila določena v upravnem postopku. Vsa škoda, ki naj bi jo utrpela zaradi izbrisa, ji je bila že povrnjena v upravnem postopku (6.350 EUR). Tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena za določitev višje odškodnine. Obrazložitev sodišča je splošna, pri določitvi višine odškodnine je kršilo načelo individualizacije. Zaradi napačne odločitev o glavni stvari je posledično napačna odločitev o stroških.

11.Tožnica v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke ter da ji pritožbeno sodišče naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo z zamudnimi obrestmi.

12.Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in popravni sklep sta (delno) utemeljeni (glede stroškov). Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

13.V okviru pritožbenih razlogov in uradnega preizkusa, pri katerem je treba paziti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in odločilo o sporni odškodnini za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice in o premoženjski škodi, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi nezakonitega izbrisa iz registra prebivalcev. Pri odločanju o stroških postopka pa je napačno uporabilo materialno pravo, kar je lahko saniralo pritožbeno sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Obrazložitev vsebuje pravilne, prepričljive in popolne razloge, ki jih je mogoče preizkusiti. Izvedeni so vsi potrebni dokazi. Neizvedeni dokazi so obrazloženo zavrnjeni. Ker sodba ni obremenjena z uveljavljenimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, odločitev pa je razen v stroškovnem delu pravilna, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene navedbe obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O ugotovljenem dejanskem stanju

14.Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - tožnica, rojena 1969, je prišla v Slovenijo leta 1989; v Sloveniji je rodila dva sinova (1990 in 1995); pred izbrisom in po njem je tožnico preživljal mož in poskrbel za družino; - tožnica ni bila nikoli zaposlena (ne pred izbrisom, ne po njem), nikoli ni prejemala ne denarne socialne pomoči ne drugega univerzalnega prejemka; družina ni iskala socialnih transferjev, niti jih potrebovala; tožnico in družino je pred izbrisom in po njem preživljal mož, ki je praktično ves čas delal (pred stečajem do 1991 v podjetju B., od 1992 do 1997 po več mesecev na leto na podlagi delovnih viz v Švici; občasno je bila tam z njim tudi tožnica s prvim sinom; potem, ko v Švici ni bilo več mogoče delati, se je vrnil v Slovenijo in tu preživljal družino z delom v rednih zaposlitvah in z delom na črno; - tožnica je imela ves čas izbrisa osebno izkaznico, izdano na Kosovu, veljavni potni list in prihodno odhodne vizume; s temi dokumenti je prehajala meje Republike Slovenije, potovala v Švico in tam nekaj časa bivala z možem; - tožnica je imela prijavljen naslov stalnega bivališča bodisi v Srbiji - na Kosovu (od 26. 2. 1992 do 18. 10. 2000) bodisi v Sloveniji (od 16. 1. 1991 do 26. 2. 1992 in od 18. 10. 2002 naprej), v času od 1. 8. 1994 do 18. 10. 2002 je imela prijavljeno začasno prebivališče v Sloveniji; - tožnica pred izbrisom ni bila zdravstveno in pokojninsko zavarovana; v določenih časovnih obdobjih je bila zdravstveno zavarovana po možu (ko je bil redno zaposlen); sicer je njene sprejeme v PB C. in bivanje v bolnici po drugem porodu plačal mož; pri tožnici je od rojstva podana duševna manj razvitost; v letu 1993 je zbolela za shizofrenijo, kar ni vzročno povezano z izbrisom; - vse zadeve za tožnico in družino v zvezi s preživljanjem, eksistenco in z urejanjem dokumentov in statusa je urejal tožničin mož; tožnica se je v celoti zanašala nanj; ni dokazala, da bi sama karkoli urejala na uradni enoti ali CSD; izbris je povezovala s "problematiko dokumentov", s čimer je bila seznanjena posredno - preko moža; zaradi lastnega osebnostnega stanja se je ovir in posledic izbrisa zavedala v manjši meri, ne povsem pravilno je izbris povezovala z odvzemom dokumentov, zaradi svoje osebnosti si jih je slikala v hujši obliki, kot so dejansko bile; moževe frustracije in stiske je zaradi svojega stanja podoživljala in doživljala bolj intenzivno - katastrofično; - posameznih zatrjevanih stresnih dogodkov ni dokazala, težav z odvzemom dokumentov se je zavedala posredno, ko je zanje izvedela od moža, jih povezala z izbrisom in zaradi tega trpela hude duševne bolečine.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

15.Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (ZOR)4 za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, in OZ5 za kasneje nastalo škodo. Duševne bolečine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz obdobja brez pravno urejenega statusa izbrisanih oseb. Upoštevati je treba vse okoliščine primera: trajanje izbrisa, družinske razmere, prizadetost časti in ugleda, odnos države do oškodovanca, morebitne zdravstvene posledice, itd.6 Pravni standard pravične odškodnine je treba v vsakem primeru vsebinsko napolniti po merilih iz 200. člena ZOR in 179. člena OZ: po načelu individualizacije ugotoviti konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in po objektivnem merilu opraviti primerjavo odmerjene odškodnine z drugimi primerljivimi primeri iz sodne prakse.

16.Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje o obsegu tožničine nepremoženjske škode ter presoji, da je glede na ugotovljene bistvene okoliščine, specifične za konkretni primer (osebno stanje tožnice - preplet duševne manjrazvitosti in psihoze shizofrenega kroga, ki sicer vzročno nista povezani z izbrisom, a sta bistveno vplivali na obstoj, obseg, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih je tožnica v desetletnem obdobju izbrisa doživljala kot katastrofične) primerna odškodnina v skupni višini 9.500 EUR, to je 3.150 EUR več, kot ji je bila določena odškodnina v upravnem postopku (6.350 EUR).

17.Ne drži pritožbena graja obeh pritožnic o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in procesni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

18.Ugotovitve o posebnih okoliščinah na strani tožnice, ki utemeljujejo višjo odškodnino od določene odškodnine v upravnem postopku, so oprte na pravilno ocenjeno mnenje dveh izvedencev psihiatrične stroke. Natančno so ugotovljene in obrazložene v točki 46-50 sodbe. Pritožbeno sodišče dokazno oceno v celoti sprejema in se na razloge, s katerimi je utemeljena, tudi samo sklicuje, ker jih ni treba ponavljati. Pritožbena kritika tožene stranke o nasprotujočih si razlogih je povsem neutemeljena. Natančno je pojasnjeno, katerih dogodkov tožnica ni uspela dokazati, in na drugi strani, katere posledice izbrisa je bila zmožna zaznati. Povzročile so ji hudo psihično stisko in trpljenje, kot je na podlagi pravilno ocenjenega mnenja izvedenca psihiatrične stroke ugotovilo sodišče prve stopnje. Odmerjena odškodnina je glede na konkretno ugotovljene okoliščine na strani tožnice v pravi meri individualizirana in je pritožbeno zavzemanje tožene stranke za njeno znižanje oziroma celo za zavrnitev zahtevka neutemeljeno.

19.Tudi pritožba tožeče stranke je v tem delu neutemeljena. Ocenjena odškodnina je primerno zadoščenje za ugotovljničino trpljenje. Glede na pritožbeno neizpodbito ugotovitev sodišča, da povsem primerljivega primera v sodni praksi ni, je primerno umeščena med ostale odškodnine zaradi izbrisa. Tožnica nepravilno preračunava dosojeno odškodnino na mesec izbrisa, saj slednje ni merilo iz 200. člena ZOR oziroma 179. člena OZ, ki bi se upoštevalo pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic. Primera iz sodne prakse, na katera se sklicuje pritožba, pa z obravnavanim primerom v dejanskem pogledu nista primerljiva. V primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse (objektivno merilo) je sodišče pravilno upoštevalo, da tožnica v dobi izbrisa ni bila v povsem brezpravnem položaju. Njeno škodo je pravilno primerjalo s podobnimi primeri. Ključne so ugotovitve, da se zaradi izbrisa njen položaj v ekonomskem, socialnem in družinskem smislu pravzaprav ni spremenil. Ves čas jo je preživljal in zanjo skrbel mož, imela je veljavni potni list, lahko je prehajala meje, praktično ves čas je živela v Sloveniji, le nekaj mesecev tudi z možem v Švici. Tako kot pred izbrisom je bila ekonomsko in socialno odvisna od moža, tudi zdravstveno varstvo ji je zagotavljal sam (bodisi z zavarovanjem v času, ko je bil zaposlen bodisi samoplačniško, ko ni imel redne zaposlitve). Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati stresnih dogodkov, ki naj bi ji povzročili dodatno - hujše psihično trpljenje in stiske (vstop policistov v stanovanje, zadržanje na meji, neprimerna obravnava na UE A.). Na podlagi skrbno ocenjenega dokaznega gradiva, vključno z izpovedbama tožničinega sina in moža ter listin, je navedbe v tej smeri pravilno zavrnilo. Prepričljivo in logično je pojasnilo, zakaj jim ni mogoče slediti. Jasnim in popolnim razlogom o obsegu, trajanju in intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih je zaradi izbrisa trpela tožnica, ni treba ničesar dodati. Pritožba jih ne omaje. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je ocenjena odškodnina pravilno umeščena med druge primere iz sodne prakse.

20.Ocenjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki v času sojenja predstavlja približno 6,4 povprečnih neto plač, je torej primerno individualizirana in objektivizirana (200. člen ZOR in 179. člen OZ) in je ni treba ne zviševati ne zniževati. Pritožbi obeh strank zoper višino odškodnine za nepremoženjsko škodo sta neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O premoženjski škodi

21.Oškodovanec ima pravico do povrnitve običajne (navadne) škode in do povrnitve izgubljenega dobička (prvi odstavek 189. člena ZOR in prvi odstavek 168. člena OZ). Pri oceni slednjega se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 189. člena ZOR in 168. člena OZ).

22.Tožnica je trdila in dokazovala, da bi po rednem teku stvari prejemala socialne transferje - socialno pomoč, denarni dodatek, toženka pa se je branila, da med izbrisom in zatrjevano materialno škodo ni vzročne zveze.

23.V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče pravilno uporabilo določbe tedaj veljavnega ZSV7 . Ugotovilo je, da tožnica po tedanjih predpisih ni bila upravičena do z zakonom predvidenih oblik socialne pomoči, pa tudi, da je ni niti potrebovala niti iskala, ker je družino, tako kot pred izbrisom, v celoti s svojim delom preživljal tožničin mož.

24.Pritožnica priznava, da mora sodišče tudi v primeru izbrisanih ugotoviti dejansko povzročeno materialno škodo in glede na to prisoditi realno odškodnino. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da preslikava pilotne sodbe ESČP Kurić proti Republiki Sloveniji in uporaba prostega preudarka (216. člen ZPP) pri določitvi višine premoženjske škode nista utemeljena in v domači sodni praksi zavrnjena. Pritožba se neutemeljeno ponovno sklicuje nanju.

25.Na oškodovancu je trditveno in dokazno breme, da tudi za premoženjsko škodo zatrjuje in dokaže, da bi v dobi izbrisa prejemal socialne prejemke in da je bil njegov ekonomski položaj slabši prav zaradi izbrisa (vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo). Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni in presoji sodišča prve stopnje in ne nasprotnim pritožbenim trditvam, da tožnica ni uspela dokazati svojega konkretnega prikrajšanja na materialnem področju, ki bi bil povezan z izbrisom iz registra stalnega prebivališča. Pritožba se s skrbno analizo upravičenosti do socialno varstvenih prejemkov, opravljeno v točkah 20-28, ne sooči. Z golim zatrjevanjem, da je bila upravičena do socialne pomoči, pravilne nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje ne more omajati. Zmotne so (nove) pritožbene navedbe, da tožničin mož ni zaslužil dovolj, da bi lahko preživljal družino tako, da ne bi bila socialno ogrožena, da so bile njegove zaposlitvene možnosti zaradi izbrisa omejene in da v času njegove nezaposlenosti družina ni imela dohodkov. Sodišče prve stopnje se je z njegovim zaslišanjem zanesljivo prepričalo, da je s svojim delom, pred izbrisom in po njem, ves čas lahko preživljal družino (z rednim, sezonskim ali delom na črno), pa tudi o tem, da družina socialne pomoči ni iskala niti potrebovala. Zahtevek iz naslova premoženjske škode je zato zaradi neizkazane vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano škodo (neprejemanjem socialne pomoči in denarnega dodatka) pravilno zavrnjen. Izvajanje dokaza o višini premoženjske škode z izvedencem ni bilo potrebno, ker je zahtevek zavrnjen že po temelju. Očitanih procesnih kršitev pri izvajanju dokazov (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni. Pritožba tožeče stranke je tudi v tem delu neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških postopka

26.Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse je treba v pravdi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pri odločanju o stroških postopka uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP ter upoštevati vse okoliščine primera, ne pa matematičnega izračuna glede na višino vtoževane obveznosti8 . Sodna praksa opozarja, da so za odmero stroškov odločilne specifične okoliščine glede vrste in narave spora ter pravdnih strank. Pravdo je povzročila toženka. Postopek se nanaša na kršitev osebnostnih pravic, ki bi jih toženka kot država morala spoštovati. V postopku jo zastopa zakoniti zastopnik, kar pomeni, da posebnih stroškov z zagotavljanjem pravne pomoči nima. Tožbenemu zahtevku se običajno tudi v pravdi upira po temelju in višini. Na drugi strani mora ekonomsko šibkejša tožeča stranka za dosego pravičnega zadoščenja zaradi kršitve osebnostnih pravic najprej sprožiti upravni postopek, nato še pravdnega. Oba skupaj tvorita celoto. Tudi v obravnavanem primeru je tožnica po temelju v celoti uspela. Le delni uspeh po višini oziroma pretirani tožbeni zahtevek v takih okoliščinah primera, ko je treba zlasti upoštevati tudi individualni materialni položaj tožnice (nezaposlena, upravičena do Bpp, na kar opozarja v pritožbi), ne sme bremeniti tožnice tako, da bi plačilo stroškov postopka, ki jih je povzročila toženka, popolnoma izničilo njen uspeh pri uveljavljanju pravičnega zadoščenja zaradi kršitve osebnostnih pravic. Taka odločitev bi bila nepravična, nesorazmerna in zmotna.

27.Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo v zvezi s popravnim sklepom ter popravni sklep glede stroškov tako, da vsaka stranka krije svoje stroške.

Odločitev pritožbenega sodišča

28.Izpodbijani odločitvi o glavni stvari sta torej pravilni v pravnem in dejanskem pogledu in nista obremenjeni z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pritožbi obeh strank zoper odločitev o glavni stvari je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

29.Odločitev o stroških in popravni sklep pa je zaradi napačne uporabe prava na podlagi 5. alineje 358. člen ZPP spremenilo in v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke.

O stroških pritožbenega postopka

30.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari pa je propadla. Z odgovorom na pritožbo tožene stranke ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Ob takih okoliščinah primera in upoštevaje zgoraj navedene okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri stroškovni odločitvi v pravdi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je višje sodišče odločilo, naj vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Uradni list RS št. 99/13 s spremembami.

2Posegov v pravico do svobode gibanja, nastanitve, do družinskega življenja, izgube možnosti do zaposlitve, prostega prehajanja meja, obiskovanja prijateljev, preživljanja počitnic na morju, zaradi česar naj bi leta 1994 duševno zbolela.

3Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

4Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami.

5Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

6Sklep VSRS II Ips 221/2017 z dne 24. 1. 2019.

7Zakon o socialnem varstvu, Uradni list RS, št. 54/92 s spremembami.

8Primerjaj: odločbe VSL II Cp 1934/2019, II Cp 693/2022 in v opombi 10 navedeno sodno prakso, II Cp 517/2022, II Cp 491/2023 in druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (2013) - ZPŠOIRSP - člen 11 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 168/1, 179 Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 189, 200 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/2, 216

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.