Jedro

Iz tožbe izhaja, da se je tožnik spornega dne poškodoval pri delu, in sicer je pri sestopu z mize, na kateri je stal, ko je z mostnim žerjavom prenašal izdelano mizo v drugo halo na barvanje, stopil na kos lesa, ki je bil prekrit s folijo, tako da ga ni videl in si zvil desno stopalo ter poškodoval kostne strukture v stopalu. Folijo so na tleh pustili delavci predhodne izmene, namesto da bi z njo prekrili mizo. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo in trdi, da je za nezgodo odgovorna tožena stranka skladno z določbo 147. OZ člena. Sodišče je na podlagi teh trditev in zdravstvene dokumentacije, ki z dejstvi, ki jih navaja tožnik, ni v nasprotju, ugotovilo, da tožena stranka skladno z določbo 131. in 135. člena OZ ni poskrbela za varno delovno okolje, saj tla niso bila ravna, ravnala pa je tudi v nasprotju z 8. členom ZVZD-1, zato je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, odškodninsko odgovorna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana zamudna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 3.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2015 do plačila. Z izpodbijanim sklepom pa je toženki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 485,99 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ki se uporabljajo subsidiarno tudi v postopkih na delovnih sodiščih. Določilo 318. člena ZPP namreč določa, da se zamudna sodba izda le, če je bila tožba pravilno vročena toženi stranki. V obravnavanem primeru toženi stranki tožba in poziv sodišča nista bila vročena. Iz spisa pa izhaja, da niti tožba, prav tako pa tudi ne priloge in obvestilo s pravnim poukom niso bili izdelani v nemškem jeziku. Tožena stranka je kot subjekt avstrijskega prava s sedežem v Avstriji upravičena do teh listin v njenem matičnem jeziku, ki ga razume, torej v nemščini. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega zamudna sodba in posledično sklep o stroških nista pravilna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točko drugega odstavka 339. člena in 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane ne, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Toženka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni pogoji, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba pravilno vročena toženki v odgovor dne 27. 6. 2016, toženka pa je bila tudi opozorjena, da bo sodišče izdalo zamudno sodbo, če na tožbo ne bo odgovorila v roku 30 dni. Prav tako je bila opozorjena na to, da je priložen obrazec po 8. členu Uredbe ES št. 1393/2007, ki določa uporabo standardnega obrazca, ki pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, če pisanje ni v uradnem jeziku, ki je v rabi države in če zahteva prevod. Priložen je bil obrazec v nemškem jeziku. Toženka od tožnika prevodov ni zahtevala, v postavljenem 30-dnevnem roku pa na tožbo tudi ni odgovorila. Iz navedenega izhaja, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena, zato je pritožbeni očitek o kršitvi 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem v zvezi neutemeljen.

7. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da zahtevek, ki ga je postavil tožnik ni zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Pravilno je na podlagi tožbenih navedb in zdravstvene dokumentacije tožniku prisodilo odškodnino za nematerialno škodo v višini postavljenega zahtevka. Iz tožbe izhaja, da se je tožnik dne 17. 2. 2015 ob 9. uri poškodoval pri delu in sicer je pri sestopu z mize, na kateri je stal, ko je z mostnim žerjavom prenašal izdelano mizo v drugo halo na barvanje, stopil na kos lesa, ki je bil prekrit s folijo, tako da ga ni videl in si zvil desno stopalo ter poškodoval kostne strukture v stopalu. Folijo so na tleh pustili delavci predhodne izmene, namesto da bi z njo prekrili mizo. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo po določbi 1. odstavka 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in trdi, da je za nezgodo odgovorna tožena stranka skladno z določbo 147. OZ člena. Sodišče je na podlagi teh trditev in zdravstvene dokumentacije, ki z dejstvi, ki jih navaja tožnik, ni v nasprotju, ugotovilo, da tožena stranka skladno z določbo 131. in 135. člena OZ ni poskrbela za varno delovno okolje, saj tla niso bila ravna, ravnala pa je tudi v nasprotju z 8. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), zato je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, odškodninsko odgovorna. Tako je tožniku za duševne bolečine glede na prestane in bodoče fizične bolečine, neugodnosti in nevšečnosti med zdravljenjem iz naslova nematerialne škode dosodilo znesek 3.000,00 EUR za prestani strah pa 850,00 EUR, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina. Tožnik pa je upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti in sicer od dneva, ko je povrnitev škode zahteval od tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je tožnik v sporu uspel, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) ter odločitev o stroških postopka (3. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).