Jedro

Toženka bi morala zatrjevano nezakonitost izvršilnega postopka uveljavljati z rednimi in po potrebi tudi z izrednimi pravnimi sredstvi v tistem postopku, za katerega zatrjuje, da je bil nezakonit, ne pa v sedanji pravdi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo izpraznitev enoinpolsobnega stanovanja v Ljubljani ter izročitev praznega stanovanja tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Toženka obema sodiščema očita, da izhajata iz pravno nevzdržnega stališča, da naj bi bil edini zakonit izvršilni postopek s prisilno izselitvijo toženke v stanovanje v Ljubljani, kamor pa se toženka ni preselila. Prezrli sta, da za to izvršbo ni bilo zakonite osnove, ker dodelitvena odločba o najpotrebnejšem prostoru ni bila pravnomočna in izvršljiva. Toženka je zato upravičeno odklonila, da se vseli v stanovanje v Ljubljani. Ker je bil izvršilni postopek nezakonit, je tožeča stranka kot pravna naslednica vojaškega stanovanjskega organa toženki dolžna zagotoviti najpotrebnejši prostor, saj je toženka imela v prejšnjem stanovanju stanovanjsko zaščito. V okviru te obveznosti tožeča stranka ni upravičena zahtevati izselitve toženke iz spornega stanovanja, dokler ji s pravnoveljavno odločbo ne dodeli drugega nadomestnega stanovanja.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Materialnopravno pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da niso pomembni razlogi, zakaj se toženka septembra 1991 v izvršilnem postopku ni preselila v stanovanje v Ljubljani, ki ji je bilo ponujeno kot najpotrebnejši prostor. Pravno odločilno je namreč dejstvo, da v tej pravdni zadevi sporno stanovanje ni tisti najpotrebnejši prostor, v katerega naj bi se toženka v izvršilnem postopku preselila in da toženka nima veljavnega pravnega naslova za bivanje v sedaj spornem stanovanju. Le zaradi toženkinega vztrajanja revizijsko sodišče pojasnjuje, da bi morala toženka zatrjevano nezakonitost izvršilnega postopka uveljavljati z rednimi in po potrebi tudi z izrednimi pravnimi sredstvi v tistem postopku, za katerega zatrjuje, da je bil nezakonit, ne pa v sedanji pravdi. Poleg tega toženka pri zatrjevanju o nezakonitosti dodelitvene odločbe takratnega vojaškega stanovanjskega organa prezre, da je sklep o dovolitvi izvršbe temeljil na enaki odločbi istega organa z dne 8.9.1989, ne pa na kasnejši odločbi z dne 25.9.1991. Pravno zmotno je toženkino stališče, da je bil vojaški stanovanjski organ zavezan, da ji ob prisilni izselitvi preskrbi najpotrebnejši prostor. To je bila obveznost njenega razvezanega moža, ki pa jo je tudi izpolnil, dodelitvena odločba vojaškega stanovanjskega organa pa je bila le izraz pripravljenosti pomagati razvezanima zakoncema. Če bi se toženka v izvršilnem postopku preselila v ponujeni najpotrebnejši prostor, bi tam res uživala stanovanjsko zaščito, ne more pa je uživati v drugem stanovanju, v katero se je preselila sama in za bivanje v njem nima veljavnega pravnega naslova.

Po vsem obrazloženem toženka uporablja sporno stanovanje nezakonito, saj z lastnikom stanovanja ni sklenila najemne pogodbe, na tem stanovanju pa tudi nima stanovanjske zaščite. Zato sta bili odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženkine pritožbe materialnopravno skladni z določbo prvega odstavka 58. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96).

Toženka v uvodu revizije uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka kasneje ni opredelila. Posplošenih in nekonkretiziranih trditev o procesnih kršitvah revizijsko sodišče ni moglo obravnavati. Ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe je ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker je bilo iz že navedenih razlogov v zadevi materialnopravno pravilno odločeno, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo.