Jedro

Za ocenjevanje vrednosti podržavljenega premoženja je ob denacionalizaciji bistvena odločba o nacionalizaciji, z navedbo vrste kulture in rabe in s tem opredelitvijo statusa podržavljenega zemljišča; ta opredelitev je sicer izpodbojna, vendar v konkretnem primeru ni bila izpodbita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. U 1171/99-9 z dne 21.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje združilo postopka v zadevah obeh tožečih strank zoper isto toženo stranko, št. U 1171/99 in št. U 1231/99 (1. točka), zavrnilo tožbo tožeče stranke V.S. (2. točka) ter ugodilo tožbi tožeče stranke Slovenskega odškodninskega sklada, odločbo tožene stranke z dne 25.5.1997 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo (s pravilnim datumom 25.5.1999) zavrnila pritožbi obeh tožečih strank zoper dopolnilno odločbo Upravne enote B. z dne 30.11.1998. Upravna enota je odločila, da pripada pokojnemu upravičencu I.S. odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v višini 117.139,77 DEM v tolarski protivrednosti za podržavljena kmetijska zemljišča, vpisana v vložku št. 381 k.o. Š. ter za podržavljena kmetijska zemljišča, stavbišča in stavbe, vpisane v vložkih št. 69 in 25 k.o. Z.P. V tej odškodnini je upoštevana odškodnina med drugimi tudi za parceli št. 69/6 in 69/7 k.o. Š., katere pravilnost izračuna izpodbija tožnica V.S. (po tožbeni navedbi naj bi znašala pravilna odškodnina za navedeni podržavljani parceli 63.014,78 DEM in ne le 8.266,06 DEM), ter odškodnina za parceli št. 45/7 in 299 k.o. Z.P., katere pravilnost izračuna je izpodbijala tožeča stranka Slovenski odškodninski sklad. Iz spisovnih podatkov še izhaja, da je upravna enota določila odškodnino za nepremičnine, katere po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče vrniti v naravi in da so bile nepremičnine, katerih vrnitev je mogoča v naravi, vrnjene upravičencu že v letu 1995. Sodišče prve stopnje je tožbeni ugovor tožnice V.S., da bi bilo treba višino odškodnine za parceli št. 69/6 in 69/7 k.o. Š. določiti kot za zemljišči, ki bi se ju dalo brez večjih stroškov opremiti in jih zato upoštevati kot stavbni zemljišči, zavrnilo iz razloga, da sta bili navedeni zemljišči podržavljeni kot kmetijski zemljišči. Pri tem se je oprlo na stališče Ustavnega sodišča RS, sprejetega v odločbi št. U-1-42/93 (Uradni list RS, št. 3/95), po katerem so bila kmetijska in gozdna zemljišča nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo, namembnost pa tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. Upravičencu so bila zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o razlastitvi posestev, ki jih obdelujejo koloni in viničarji, s katerim se namembnost zemljišč ni spreminjala, iz vpisovnih podatkov pa izhaja, da so bila upravičencu podržavljena kmetijska zemljišča. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da naj bi iz potrdila Geodetske uprave B. z dne 24.1.1992, izhajalo, da je parcela št. 79/7 po vrsti kulture stavbišče v izmeri 4a in 20 m2 in njiva v izmeri 9a in 42 m2. Iz navedenega potrdila namreč ni razvidno, na katero obdobje se nanaša. Da to ni stanje v času podržavljenja, kažejo podatki o površini parcel in vrsti kulture, ki se razlikujejo od podatkov, navedenih v potrdilu iste geodetske uprave z dne 5.6.1992. Iz zemljiškoknjižnega vpisa v vložku št. 381 k.o. Š. pa je razvidno, da je bila sprememba kulture in rabe v zemljiški knjigi izvedena šele leta 1953. Prvostopno sodišče pa je nadalje ugodilo tožbi tožeče stranke Slovenskega odškodninskega sklada (3. točka), saj je menilo, da je pri uporabi t.i. volumenske metode za izračun vrednosti gospodarskih objektov pravilnejša tista strokovna razlaga, po kateri je vrednost stavbišča objekta (fundusa) v ceni objekta že upoštevana.

V pritožbi in dopolnitvi pritožbe tožnica V.S. izpodbija 2. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 72. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v 2. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe ponavlja svoje tožbene navedbe, da bi bilo treba pri izračunu odškodnine za parceli št. 69/6 in 69/7 k.o. Š. upoštevati, da je bil del parcele št. 69/7 že v času podržavljenja opredeljen kot stavbno zemljišče, in sicer v izmeri 4 in 20 m2. Že pred nacionalizacijo so bila v neposredni bližini komunalno opremljena zemljišča in bi se zato v smislu določb 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št.23/92 in 26/00) obe zemljišči dalo brez večjih stroškov opremiti in jih upoštevati kot stavbni zemljišči. Sicer pa je tudi iz historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov razvidno, da naj ne bi šlo le za njivi, pač pa tudi za skladišče, stavbišče, parifikat in stavbo. Graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala predvidenosti zazidave v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje, saj iz listin izhaja, da gre za zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših, zaradi česar je potrebno ti dve zemljišči tudi po določbi 34. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št.52/58) šteti kot stavbni zemljišči. Tožena stranka, druga tožeča stranka (ki je hkrati tudi zavezana stranka) in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so bila v konkretnem primeru upravičencu nacionalizirana kmetijska zemljišča in da so podatki o delu parcele št. 69/7 k.o. Š. kot stavbnem zemljišču, rezultat poočidbe v letu 1953, torej po nacionalizaciji te parcele, ki je bila izvedena na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo K. z dne 28.5.1946. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je za ocenjevanje vrednosti podržavljenega premoženja bistvena odločba o nacionalizaciji, z navedbo vrste kulture in s tem opredelitvijo statusa podržavljenega zemljišča. Ta opredelitev je sicer izpodbojna, vendar v konkretnem primeru ni bila izpodbita. Sodišče prve stopnje je na vse tožbene ugovore in navedbe odgovorilo v celoti, in sicer z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju zato sprejema kot svoje razloge.

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača pritožbeni ugovor, da sporni zemljišči ležita v ožjih gradbenih okoliših mest, zaradi česar bi bilo potrebno ti zemljišči šteti kot stavbni zemljišči po določbi 34. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58). Po navedenem zakonu je nacionalizacija zemljišč, določenih z odlokom o ožjem gradbenem okolišu, potekala šele od uveljavitve tega zakona dalje, torej od 26.12.1958, ko sta bili sporni parceli že nacionalizirani na podlagi navedene odločbe, izdane na podlagi Zakona o razlastitvi posestev, ki jih obdelujejo koloni in viničarji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45). Zato v konkretnem primeru določb zakona, na katerega se sklicuje pritožnica, ni mogoče upoštevati.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.