Jedro

Poudarek pritožbe je v izpodbijanju dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v pretežni meri ugodilo. Pri tem se je utemeljeno oprlo zlasti na vsebino pisne izjave priče, poveljnika oddelka, ki je bil tožniku, s katerim sta bila v vsakodnevnem kontaktu, neposredno nadrejen in mu je praviloma odrejal naloge, zaradi česar je bil po pravilni oceni sodišča bolje seznanjen z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela (in s tem povezanimi okoliščinami koriščenja tedenskega počitka) kot ostale priče, ki jih poudarja pritožba in so bile navedeni priči nadrejene. Izjavil je, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, kar je tudi obrazložil. Določna izjava te priče ima večjo dokazno moč kot posplošeni pisni izjavi prič (poveljnika kontingenta in njegovega namestnika), pridobljeni v zadevi drugega vojaka, da je bilo vsem v kontingentu jasno, da je treba zagotavljati tedenski počitek in da se v ta namen vodijo evidence obremenjenosti. Iz pisne izjave priče (poveljnik čete) izhaja podobno kot iz navedenih dveh izjav - da evidence odražajo dejansko stanje. Sicer pa je ta priča še izjavila, da se ne more natančneje opredeliti do dela tožnika in tudi tožnik je povedal, da s pričo ni imel nobenega kontakta. Kot priča zaslišan (poveljnik voda) pa je izpovedal, da je evidence vodil njegov namestnik, medtem ko mu natančnejši način vpisovanja podatkov s strani namestnika ni bil znan. Sodišče prve stopnje je utemeljeno menilo, da samo navodilo o tem, da je potrebno voditi evidence, še ne pomeni, da so bile tudi pravilno izpolnjene. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da tožniku ni bilo zagotovljenih 22 dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 3.169,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 144,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.338,57 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka v pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja zmotno dokazno oceno, v kateri je sodišče dalo preveliko težo priči A.A., ki je bil tožniku nadrejen in je izpovedal, da tožniku ni bil zagotovljen noben dan tedenskega počitka, ob tem pa je priča sam stranka v istovrstnem sporu in zato zainteresiran za izid pravde. Sodišče ni upoštevalo izjav B.B. in C.C.. A.A. bi moral naloge, odrejene s strani teh dveh prič, opraviti sam. Sodišče je napačno ocenilo pisni izjavi prič D.D. in E.E. (poveljnika kontingenta in njegovega namestnika), iz katerih izhaja, da je bilo vsem v kontingentu vnaprej jasno, da je treba zagotavljati tedenski počitek in da se v ta namen vodijo evidence obremenjenosti. Te se resda niso podpisovale, bili pa so pripadniki z njimi seznanjeni. Tudi A.A. kot poveljnik oddelka, četudi tega ni potrdil. Sodišče bi moralo slediti izjavam navedenih prič in evidencam obremenjenosti, ne pa usklajenim izjavam tožnika in priče A.A.. Resne pravne presoje ne vzdrži zaključek sodišča, da samo navodilo o tem, da je potrebno voditi evidence, še ne pomeni, da so bile evidence pravilno izpolnjene. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker je verjelo A.A., da so se ob nedeljah pripadniki usposabljali iz individualnih vojaških veščin ali kolektivnih nalog voda. Ni res, da je bil tožniku zaradi udeležbe na kratkih sestankih, na katerih so poveljujoči pripadnike seznanjali s stanjem in razmerami, kršen počitek. Glede F. in G. sodišče ni raziskalo dejanskega stanja. V primeru aktivacije bi bil tak dan v evidenci obremenjenosti tako tudi označen. Če je kvadratek v evidenci zelene barve, je vojak neprekinjeno prost 24 ur. Ne more biti odločilno, da je tožnik pomagal A.A.. Tožnikovo prostovoljno delo ne more biti v breme tožene stranke. Vedel je, da ima pravico do tedenskega počitka. Izpoved H.H. in A.A. je sprenevedanje. Aktivnosti pred patruljami so bile usklajene in niso zahtevale posebnega časa. To, da je A.A., skupaj s tožnikom, izvajal priprave na patrulje en dan prej, ne sme biti breme tožene stranke. Kot je pojasnil C.C., bi se morale priprave izvajati le na dan patrulje. Logično je, da je priča A.A. izpovedal, da s poveljnikom voda ni nikoli govoril, saj je ta glede iste misije sklenil poravnavo. Napačni so tudi zaključki sodišča glede delegiranih nalog preverjanja prisotnosti v sobah. To je bila naloga poveljnika oddelka. Če jo je namesto njega opravljal tožnik, ne sme biti breme tožene stranke. Na tej misiji je bila posebna pozornost namenjena zagotavljanju pravice do tedenskega počitka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Strinja se s poudarkom sodišča, da je bil tožnik "desna roka" poveljnika oddelka. Navaja še, da sta nalogi F. in G. tudi s strani tožene stranke opredeljeni kot operativni nalogi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Poudarek pritožbe je v izpodbijanju dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v pretežni meri ugodilo. Pri tem se je utemeljeno oprlo zlasti na vsebino pisne izjave priče A.A., poveljnika oddelka, ki je bil tožniku, s katerim sta bila v vsakodnevnem kontaktu, neposredno nadrejen in mu je praviloma odrejal naloge, zaradi česar je bil po pravilni oceni sodišča bolje seznanjen z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela (in s tem povezanimi okoliščinami koriščenja tedenskega počitka) kot ostale priče, ki jih poudarja pritožba in so bile navedeni priči nadrejene. Izjavil je, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, kar je tudi obrazložil. Določna izjava te priče ima večjo dokazno moč kot posplošeni pisni izjavi prič D.D. in E.E. (poveljnika kontingenta in njegovega namestnika), pridobljeni v zadevi drugega vojaka, da je bilo vsem v kontingentu jasno, da je treba zagotavljati tedenski počitek in da se v ta namen vodijo evidence obremenjenosti. Iz pisne izjave priče B.B. (poveljnik čete) izhaja podobno kot iz navedenih dveh izjav - da evidence odražajo dejansko stanje. Sicer pa je ta priča še izjavila, da se ne more natančneje opredeliti do dela tožnika in tudi tožnik je povedal, da s pričo ni imel nobenega kontakta. Kot priča zaslišan C.C. (poveljnik voda) pa je izpovedal, da je evidence vodil njegov namestnik, medtem ko mu natančnejši način vpisovanja podatkov s strani namestnika ni bil znan. Sodišče prve stopnje je utemeljeno menilo, da samo navodilo o tem, da je potrebno voditi evidence, še ne pomeni, da so bile tudi pravilno izpolnjene. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da tožniku ni bilo zagotovljenih 22 dni tedenskega počitka.

7. Četudi je priča A.A. v drugem istovrstnem spisu v vlogi tožnika, to še ne pomeni njegove neverodostojnosti v predmetnem sporu. Potrdil je, da je tožnik vsak dan preverjal, ali so pripadniki ob določenem času v svojih sobah. Poveljnik oddelka je torej izvrševanje te svoje naloge prenesel na tožnika. Že zaradi izvajanja te vsakodnevne naloge, o izvršitvi katere je tožnik moral nadrejenemu tudi poročati, po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. Četudi pritožba vztraja, da bi moral poveljnik oddelka sam opraviti svoje naloge, pa zgolj zaradi tega ni možen zaključek, da tožniku tedenski počitek ni bil kršen. Podobno tožena stranka napačno vztraja, da ne sme biti njeno breme, če so se priprave na patrulje izvajale že dan pred patruljo (tj. na dan, ki je bil evidentiran kot dan tedenskega počitka), namesto le na dan patrulje, kot bi bilo to ustrezno po pojasnilu C.C..

8. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je moral tožnik vsakodnevno udeleževati obveznih sestankov (v trajanju od 15 minut do dveh ur), katerih vsebina je bilo izvajanje nalog. Pritožba opozarja na sodno prakso, vendar pa v podobni zadevi VIII Ips 31/2019 ni bilo ugotovitve, da bi bili sestanki obvezni. Tudi ne drži, da je ostalo dejansko stanje glede F. in G. neraziskano. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem oprlo na izpovedi prič H.H., C.C. in izjavo A.A.. Na podlagi njegove izjave je ugotovilo še, da so se na sporne dneve izvajala tudi usposabljanja iz individualnih vojaških veščin ali kolektivnih nalog voda. A kot je bilo že izpostavljeno, je že v ugotovitvah sodišča glede izvajanja nalog, ki jih je na tožnika prenesel poveljnik oddelka, ter v izvajanju priprav na patrulje dovolj podlage za pravilno presojo o kršenem tedenskem počitku, pri čemer pritožba podlage in višine prisojene odškodnine ter dosojenega teka zakonskih zamudnih obresti ne problematizira.

9. Ker nista podana uveljavljana pritožbena razloga niti razloga, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).