Jedro

Sodišče prve stopnje, ki v obrazložitvi sodbe ene od navedb ni povzelo, je kršilo pravila postopka. Ta procesna kršitev pa ni vplivala na odločitev, saj zatrjevano dejstvo pri obravnavanju zahtevka in v razlogih ni bilo spregledano.

Ker je bila uporaba prisilnih sredstev zoper zapornika nujna in sorazmerna, ni prišlo do kršitve 34. člena Ustave RS, na podlagi katere ima vsakdo pravico do dostojanstva in varnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 25.000,00 EUR odškodnine za škodo, ki jo tožnica uveljavlja zaradi smrti sina A. A. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.903,00 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 20,00 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje nepravilno oz. pomanjkljivo povzete trditve. Niso povzete njene trditve, da je A. A. umrl zaradi hipoksije oz. zadušitve s krvjo, ki jo je zaradi nedopustnega ravnanja pravosodnih policistov med epileptičnim napadom vdihaval v pljuča. Posledično je v 1. točki obrazložitve nepravilno ugotovljeno, kaj je sporno. Spregledano je, da je do epileptičnega napada in s tem do smrti A. A. prišlo zaradi neustreznega in nepravilnega ravnanja pravosodnih policistov, torej ali so pravosodni policisti ob nastopu epileptičnega napada ravnali dovolj skrbno in ustrezno reagirali, ga obrnili na bok in mu sprostili dihalne poti, da bi se kri, ki jo je vdihaval, lahko iztekala, s čimer bi smrt lahko preprečili. Tožeča stranka torej ni trdila, da je smrt nastopila zaradi epileptičnega napada, ampak zaradi zadušitve s krvjo (posledica ugriza v jezik med epileptičnim napadom), ki je zatekala in bila vdihovana v pljuča. Razlogi na 13. in 14. strani sodbe o tem, zakaj naj bi A. A. ne umrl zaradi krvavitve iz jezika, so neprepričljivi. Sodišče se sklicuje na mnenje izvedenca. Izvedenčeva ugotovitev, da je kri tekla v sapnik in požiralnik, ko je bil A. A. v nezavesti oz. je prenehal z dihanjem, je v nasprotju z obdukcijskim zapisnikom in izvedenskim mnenjem dr. M. K. z dne 12. 7. 2013, uradnim zaznamkom o ugotovitvah sodne obdukcije PU Maribor, ambulantnim kartonom UKC Maribor z dne 9. 4. 2013, izpovedbami pravosodnih policistov T. in J. ter ugotovitvami na osmi strani, da sta pravosodna policista zaznala nenavadno vedenje v obliki težkega dihanja. Ugotovitev vzroka smrti je bistvena za presojo pravilnosti ravnanja pravosodnih policistov. Graja zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca nevrologa in postavitev izvedenca medicinske stroke. Tudi izvedensko mnenje, enako kot vsak drug dokaz, mora biti podvrženo vestni, skrbni in analitično sintetični oceni sodišča, skladno z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP. Z obdukcijskim zapisnikom je tožena stranka dokazovala (poleg fizične sile policistov) tudi neskrbno ravnanje policistov ob nastopu epileptičnega napada: da niso ustrezno reagirali, ga niso obrnili na bok, mu sprostili dihalnih poti, da bi se kri, ki jo je vdihoval, lahko iztekala. Ni pojasnjeno, zakaj sodišče ni sledilo obdukcijskemu zapisniku, kjer je kot vzrok smrti navedena zadušitev zaradi iztekanja in vdihovanja krvi v pljuča in prebavila. Kršena je tožničina pravica do izjave iz 8. točke drugega dostavka 339. čl. ZPP. Postavitev novega izvedenca je nujna, saj je izvedenec A. M. v dopolnilnem izvedenskem mnenju priznal, da reanimacijskih in obdukcijskih izvidov ni mogel strokovno obdelati, ker presegajo njegovo znanje nevrologa; sam je predlagal vključitev specialista s področja reanimacijske medicine, ki naj podrobneje pojasni, kdaj in kako je kri zatekala v dihala in prebavila. Dr. A. M. s svojim omejenim strokovnim znanjem ni mogel podati in tudi ni podal verodostojnega in strokovnega mnenja o vzroku smrti. Trditvam tožeče stranke bi bilo treba slediti zaradi sledečih dokazov: ambulantnega kartona UKC Maribor z dne 9. 4. 2013, obdukcijskega zapisnika, izvedenskega mnenja dr. M. K. Prisilni ukrep pritiskanja k tlom je trajal 15 minut. Ob izvajanju ukrepa je bil A. A. popolnoma odsoten oz. nezaveden. Izgubo zavesti s krčem in ugrizom v jezik je treba pripisati generaliziranemu tipu epilepsije. To pomeni, da ugriz v jezik sovpada z izgubo zavesti, izguba zavesti pa z začetkom izvajanja prisilnega ukrepa. To pomeni, da je A. A. krvavel in vdihaval kri iz rane na jeziku najmanj 15 minut, preden so policisti opazili oteženo dihanje in prenehali z ukrepom. Tekom izvajanja prisilnega ukrepa je doživljal epileptični napad. Bolj verjetno zato je, da je umrl zaradi zadušitve s krvjo, kot da je umrl zaradi t.i. SUDEP-a. Materialno pravo je nepravilno uporabljeno, ker je pravni standard protipravnosti preozko razlagan. Opozarja, da je obvladovanje potekalo 15 minut, obsojenec pa je ves čas nudil močan odpor, ob tem pa z njim na noben način ni bilo moč vzpostaviti komunikacije, saj je deloval popolnoma odsoten oz. nezaveden. Ocenjuje, da gre za kršitev drugega odstavka 4. čl., prvega odstavka 6. čl. in prvega odstavka 25. čl. Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (v nadaljevanju Pravilnik – Uradni list RS, št. 85/09). Meni, da bi morali policisti z ukrepom prenehati takoj, ko je postal A. A. verbalno neodziven ter nezaveden in preveriti njegovo zdravstveno stanje. Nesorazmernost trajanja ukrepa je podana, ker je bil A. A. večino časa izvajanja ukrepa neodziven, ravnanje policistov je bilo nedopustno. Namesto, da bi mu nudili prvo pomoč, so izvajali prisilni ukrep. Takoj, ko so zaznali nezavedno stanje, bi morali raziskati, kaj se z A. A. dogaja in ukrepati. Glede na zadnji odstavek 23. točke obrazložitve se zastavlja vprašanje, ali so bili zdravstveno usposobljeni opaziti spremembo v odzivnosti in jo pripisati spremenjenemu zdravstvenemu stanju. Sodba prihaja sama s sabo v nasprotje glede zdravstvene usposobljenosti pravosodnih policistov, saj na drugi strani navaja, da je pravosodni policist K. M. po izobrazbi medicinski tehnik z večletnimi izkušnjami v urgentni medicini. Sicer pa mora, kot določa prvi odstavek 25. čl. Pravilnika, pravosodni policist nadzorovati in skrbeti za varnost in zdravje obsojenca. Zato mora v okviru izobraževanja pridobiti znanje in veščine s področja varnosti in zdravja pri delu, požarne varnosti in nudenja prve pomoči. Nedopustno ravnanje pravosodnih policistov pomeni tudi kršitev 34. čl. Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja osebno dostojanstvo in varnost. Dolžnost nadzora in skrbi za zdravje obsojencev bi morala pretehtati nad pravico do uporabe in izvajanja prisilnih ukrepov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje v prvi točki izreka, kjer so povzete trditve tožeče stranke, res ni navedlo tožbene trditve: da zaposleni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ) niso takoj in ustrezno reagirali (A. A. obrnili na bok, mu sprostili dihalne poti, da bi se kri, katero je glede na obdukcijski zapisnik vdihoval v pljuča, lahko iztekla ipd.; če bi ustrezno ravnali, bi smrt preprečili). Gre za kršitev postopka1, ki na odločitev ni vplivala, saj tega zatrjevanega dejstva sodišče prve stopnje ni spregledalo. Izreklo se je tudi o tem očitku oz. protipravnost ravnanja delavcev zapora presodilo tudi s tega vidika. Ostala zatrjevana dejstva so v prvi točki obrazložitve povzeta: med drugim tudi trditev, da so pravosodni policisti smrt povzročili s pretepanjem, vklepanjem rok in nog, vlečenjem po hodniku, pa tudi, da táko ravnanje privede do epileptičnega napada. Tožeča stranka je torej smrt povezovala tudi z epileptičnim napadom, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožeča stranka smrt povezovala zgolj z zadušitvijo s krvjo. Trditve tožeče stranke so terjale vsestransko pretresanje ravnanja zaposlenih v ZPKZ, tako pred nastopom epileptičnega napada, kot po njem. Sodišče prve stopnje je ustreznost ravnanja zaposlenih v ZPKZ presojalo z vidika vseh podanih očitkov. Tako si je v osmi točki izreka tudi zastavilo delo oz. nalogo.

5. Pri ugotavljanju vzroka smrti se je sodišče oprlo na mnenje sodnega izvedenca nevrološke stroke – prof. dr. A. M., dr. med. Mnenje je ocenilo za celovito in preverljivo. Ni res, da je to mnenje v nasprotju z vsebino obdukcijskega zapisnika, izvedenskim mnenjem obducenta M. K. dr. med. in drugimi listinami. Obducentovo mnenje je bilo izdelano za potrebe kazenskega postopka, zato je v njem največ pozornosti posvečeno sledem poškodovanja, zaključek pa je sledeč: „Vzrok smrti je bilo stanje po epileptičnem napadu (heteroanamnestični podatki), posledičnem zastoju dihanja in delovanja srca ter posledični ishemični okvari možganov in perifernih tkiv, z razvojem ireverzibilnega, nepovratnega šoka in nastopa smrti pokojnega A. A.“ Tudi pred tem (tretji odstavek na drugi strani izvedenskega mnenja) se kot neposredni vzrok smrti navaja: „ …. v osnovi epileptični napad, o katerem priča tipična vgriznina oz. poškodba jezika, posledično vdihovanje krvi v dihalna pota iz vgriznine na jeziku, zatem stanje srčnega zastoja in dihanja s posledično ishemično okvaro možganov in perifernih tkiv ter v končni fazi z razvojem nepovratnega, inverzibilnega šoka in smrti pokojnega.“ Tudi na tem mestu torej patolog kot vzrok smrti ne navaja zadušitve s krvjo. Vdihovanje iz vgriznine na jeziku iztekle krvi sicer omenja, vendar krvi v dihalnih poteh ne povezuje s smrtjo oz. je ne šteje za vzrok smrti. Tudi na tem mestu kot vzrok smrti navede srčni zastoj in dihanje s posledično ishemično okvaro možganov in perifernih tkiv ter v končni fazi razvoj nepovratnega, ireverzibilnega šoka in smrt. Mnenje izvedenca prof. dr. A. M., dr. med., angažiranega v tem pravdnem postopku, ne nasprotuje rezultatom obdukcije in obducentovemu mnenju o vzroku smrti. Ugotovitev izvedenca A. M., da A. A. ni umrl zaradi krvavitve v sapnik in požiralnik, ampak je šlo za nepričakovano smrt pri epilepsiji (angl. SUDEP) – nenaden zastoj dihanja in srca – ni v nasprotju z ugotovitvami patologa. Nobeden od strokovnjakov vzroka smrti ne povezuje z zadušitvijo s krvjo (posledica ugriza v jezik med epileptičnim napadom), katero kot vzrok smrti izpostavlja pritožba. Nobeden od dokazov, na katere se sklicuje pritožba – obdukcijski zapisnik, izvedensko mnenje obducenta dr. M. K., uradni zaznamek PU Maribor o ugotovitvah sodne obdukcije, ambulantni karton UKC Maribor z dne 9. 4. 2013, izpovedi policistov T. in J. – ne izključuje vzroka smrti, kakor sta ga podala tako dr. M. K. kot dr. A. M. Tako patolog kot izvedenec A. M. sta bila seznanjena z v dihalih vsebovano temno rjavo oz. krvavo tekočino, na katero opozarja pritožba s citiranjem dokazov, ki jo omenjajo.

6. Izvedenec A. M., strokovnjak nevrološke stroke, je rezultate obdukcije in druge podatke obdelal s področja svoje stroke; na razpolago je imel več podatkov kot patolog. Njegova ugotovitev, da je do epileptičnega napada prišlo brez jasnega sprožilnega dejavnika, je skladna z mnenjem patologa, ki poškodb na truplu (kolikor obstajajo, so povezane z oživljanjem ali obvladovanjem v času napada) ne povezuje z ravnanjem zaposlenih v ZPKZ. Izvedenec A. M. je bil seznanjen s podatki o zdravstvenem stanju A. A., preteklih epileptičnih napadih. Seznanjen je bil z ravnanjem A. A. v času, ko je bil v zaporniški celici sam – hrup v celici je kazal na znašanje nad pohištvom – in s fizičnim napadom na policista neposredno za tem, ko je le-ta vstopil v zaporniško celico. Na osnovi teh okoliščin in z analizo izvidov nevroloških preiskav je lahko presodil, da se je epileptični napad začel že v zaporniški celici, pred vstopom pravosodnega policista, da so pravosodni policisti po prisilnih sredstvih posegli med epileptičnim napadom. To pa pomeni, da epileptičnega napada niso povzročili, torej ga niti niso mogli povzročiti. Svoje zaključke je izvedenec pojasnil s sklicevanjem na ugotovitve stroke o epileptičnih napadih – opozoril na dve obliki napadov2. 7. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. A. M., dr. med., celovito, jasno, razumljivo in preverljivo. Že zgoraj je pojasnjeno, da se to mnenje ne razlikuje od mnenja obducenta dr. M. K.; ker je izdelano na drugi strokovni podlagi in z upoštevanjem vseh – ne samo na osnovi na truplu najdenih – sledi, dokazov oz. okoliščin, patologovo mnenje dopolnjuje. Res je, da mora biti tudi izvedensko mnenje podvrženo vestni, skrbni in analitično sintetični oceni sodišča; to je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje storjeno. Pomisleki, ki jih je tožeča stranka podala, so bili razčiščeni v dopolnilnem izvedenskem mnenju in z zaslišanjem izvedenca. Ostali dokazi oz. z ostalimi dokazi ugotovljene okoliščine ne vzbujajo dvoma v pravilnosti izvedenčevih ugotovitev in zaključkov. Izvedenec je razumljivo pojasnil začetek epileptičnega napada, njegove značilnosti pa prikazal z v stroki opisanimi znaki tovrstnih napadov (čustveni izbruhi, agresivno obnašanje, neodzivnost na poskuse pomirjanja …). Potrebe po angažiranju novega izvedenca ni. Na možnost angažiranja specialista s področja reanimacijske medicine je izvedenec A. M. opozoril po tem, ko je pred tem natančno in razumljivo pojasnil, da do vdihavanja krvi ni prišlo, dokler je bil A. A. pri zavesti; to je v času upiranja prisilnemu umirjanju – potiskanju po hodniku, poleganju na trebuh in zadrževanju v tej legi, kajti tujek, ki zaide v dihala, sproži refleks kašljanja. Na tej osnovi je sledil zaključek, da je kri lahko zatekala v dihala šele ob moteni zavesti. Ugotovitve izvedenca A. M. zadoščajo za izključitev odgovornosti delavcev ZPKZ – tako v času umirjanja A. A. kot tudi v času, ko se je le-ta umiril in so pravosodni policisti (poleg neodzivnosti in agresivnosti, ki sta se manifestirali v prvi fazi epileptičnega napada) zaznali tudi druge znake njegove prizadetosti. Dodatno ali podrobnejše razčlenjevanje – na kakšen način in kdaj je kri vstopila v dihala – bi preseglo potrebe tega postopka. Delavci ZPKZ so namreč prvo pomoč lahko nudili šele, ko je fizični odpor A. A. popustil. Pred tem so bili zaradi varovanja življenja in zdravja – A. A.-jevega in lastnega – umirjanje prisiljeni zagotavljati s fizično silo. Ni indicev, da bi bili pre/grobi ali da bi fizično silo uporabljali dalj časa, kot je bila za umirjanje (varovanje življenja in zdravja) nujno potrebna. Ni indicev, da bi morali uporabiti kakšno drugo obliko prve pomoči, kot so jo.

8. Ni res, da se sodišče ni izreklo o očitku, da pravosodni policisti ob nastopu epileptičnega napada niso ravnali dovolj skrbno in ustrezno reagirali, A. A. obrnili na bok in mu sprostili dihalne poti. Že v 11. točki obrazložitve, kjer je opisan potek dogodka, je ugotovljeno, da so policisti s prijemom „potiskanjem za ramena“ popustili takoj, ko je s silo popustil tudi A. A. Niti v času prijema niti po njegovi popustitvi verbalnega kontakta z A. A., kljub večkratnim poskusom, ni bilo mogoče vzpostaviti. Takoj, ko je bilo opaženo težko dihanje, je policist J. odstranil sredstva za vklepanje in sprostil dihalne poti, skupaj z drugimi policisti ga je spravil v bočni položaj. Do prihoda reševalcev sta policista K. M. in T. nadzirala zdravstveno stanje – dihanje in srčni utrip. Povzeta je vsebina dokazov, ki táko ukrepanje potrjujejo (v 13. točki obrazložitve Poročilo Komisije za raziskavo okoliščin uporabe prisilnih sredstev z dne 12. 4. 2013, v 24. točki pa tudi izpovedi policistov, uradni zaznamki in drugi dokazi). Celotna vsebina 24. točke obrazložitve se nanaša ravno na zavrnitev trditve tožeče stranke, da pravosodni policisti A. A.-ju niso nudili ustrezne prve pomoči. Očitek, da je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave (8. točka drugega dostavka 339. čl. ZPP), torej ni utemeljen.

9. V postopku ni bila postavljena trditev, da bi bili pravosodni policisti na zdravstvenem področju neustrezno ali pomanjkljivo usposobljeni. Zato je ugotovitev iz 23. točke obrazložitve razumeti, da pravosodni policisti nimajo formalne zdravstvene izobrazbe, z izjemo K. M., ki je po poklicu medicinski tehnik z večletnimi izkušnjami v zdravstveni službi, celo v urgentni medicini. Prvostopenjsko sodišče je zdravstveno sposobnost policistov razumljivo opredelilo. Oteženo dihanje so policisti zaznali, ko je odpor A. A. popustil; takoj so nudili pomoč s sprostitvijo dihalnih poti in obračanjem na bok. Dokler se ni umiril, niso imeli nobene druge možnosti, kot da ga fizično obvladujejo. Pravosodni policist, ki je po poklicu medicinski tehnik z večletnimi izkušnjami v urgentni medicini, je kontroliral življenjske funkcije (srčni utrip, dihanje); takoj je bila klicana medicinska prava pomoč. Pritožba, ki graja pravočasnost in ustreznost prve pomoči, ne pojasni, kakšna prva pomoč bi bila ustrezna prva pomoč in kako bi jo bilo v času umirjanja mogoče nuditi. Pritožba, ki se sklicuje na zdravstveno izobrazbo K. M., ne pojasni, kako bi policisti v času aktivnega upiranja A. A. lahko ukrepali drugače, kot so.

10. Tudi materialno pravo – 26. čl. Ustave RS in splošni predpis o odškodninski odgovornosti – je pravilno uporabljeno. Pritožba izpostavlja, da so pravosodni policisti fizično obvladovali A. A. kar 15 minut, da v tem času verbalna komunikacija z njim ni bila možna, zaradi česar naj bi bilo ravnanje in opustitev v nasprotju s predpisi oz. običajno metodo dela. Zatrjuje kršitev v času dogodka veljavnega Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (Pravilnik): drugega odstavka 4. čl., prvega odstavka 6. čl. in prvega odstavka 25. člena. Pritožbeno sodišče – enako kot prvostopenjsko – ocenjuje, da delavci ZPKZ nobenega od citiranih določil niso kršili. Ker je bila uporaba prisilnih sredstev nujna in sorazmerna, do kršitve 34. čl. Ustave RS, na podlagi katere ima vsakdo pravico do dostojanstva in varnosti, ni prišlo. Policist T. je bil ob vstopu v zaporniško celico soočen z direktnim napadom A. A. Odzval se je z najmilejšim prisilnim sredstvom, to je s telesno silo oz. s prijemom za roko. Povedal je, da zaradi nenadnosti napada česa drugega tudi ni mogel storiti. Po ugotovitvah Komisije za raziskavo okoliščin uporabe prisilnih sredstev so bili dani pogoji tudi za uporabo težjih prisilnih sredstev (udarec, met, palica, plinski razpršilec), vendar do njihove uporabe ni prišlo. Zaradi močnega odpora je bil A. A. obvladan ob pomoči še dveh policistov. Ker poskusi vzpostavitve verbalnega kontakta niso bili uspešni, umiritve ni bilo mogoče doseči drugače kot z uporabo fizične sile. Vklepanje je bilo v dani situaciji ukrep, potreben zaradi varnosti obvladovanega in policistov. Zmanjšalo je potrebo po uporabi fizične sile, potrebne za umirjanje. Uporaba prisilnih sredstev je trajala toliko časa, kot je bilo nujno potrebno. Uporabljeno je bilo najmilejše prisilno sredstvo. Tudi z vzpostavljanjem verbalne komunikacije so pravosodni policisti skušali doseči zmanjšanje potrebe po fizični sili, se ji v celoti izogniti, vendar pri tem zaradi stanja A. A. niso bili uspešni. Uporabili so sorazmerno fizično silo in zgolj toliko časa, kot je bila le-ta nujno potrebna; odzvali so se torej skladno z načelom postopnosti in sorazmernosti uporabe prisilnih sredstev. Verbalno neodzivnost A. A. so policisti zaznali že v času umirjanja, vendar z izvajanjem prisilnega sredstva niso mogli prenehati, saj je A. A. s svojo agresivnostjo ogrožal sebe in druge. Z nudenjem druge pomoči (sprostitvijo dihalnih poti, spremembo lege, kontrolo pulza) so začeli takoj, ko je bilo to fizično mogoče. Pritožba, ki ocenjuje, da bi policisti že v času umirjanja A. A. (fizičnem obvladanju njegovega nasilnega ravnanja) morali raziskovali, kaj se dogaja z A. A., izvajati medicinsko pomoč, se ne izreče, na kakšen način naj bi ukrepali, na kakšen način naj bi se odzvali na njegovo verbalno neodzivnost. 11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 V četrtem odstavku 324. čl. ZPP je določeno, da v obrazložitvi sodišče prve stopnje navede (med drugim) tudi navedbe strank o dejstvih, na katere se zahtevki opirajo. 2 Generalizirane s krči in izgubo zavesti (laikom znani kot epilepsija) in manj poznano epilepsijo čelnega režnja. Slednja oblika se manifestira na različne načine, kot nenadne psihične spremembe s čustvenimi izbruhi, agresivnim obnašanjem, neodzivnostjo na poskuse pomirjanja in kasnejšo amnezijo za napad.