Jedro

Odpoved pravici do zbornega sojenja mora biti izrecna in nedvoumna, izraz volje nosilca jamstva (obdolženca), prostovoljna ter zavestna. Nobenega dvoma zato ni, da mora procesno gradivo vsebovati obdolženčevo izrecno izjavo, da se pravici do zbornega sojenja odpoveduje.

V obravnavani zadevi je iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 22. 1. 2018 (list. št. 179) razvidno, da sta bila obdolžena B.B. in L.L. poučena o možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpovesta nekaterim procesnim pravicam, ki jih imata po zakonu, vključno z možnostjo odpovedi pravici do sojenja v senatu. Predsednik senata pa je takoj po danem pouku sprejel procesni sklep, s katerim je med drugim odločil, da bo obdolžencema sodil sodnik posameznik, za kar pa ni imel podlage v izjavah obdolžencev, ki bi ju ta morala podati v skladu z 2. točko drugega odstavka 285.f člena ZKP, saj iz zapisnika ne izhaja, da bi obdolženca tako izjavo podala.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega L.L. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba za tega obdolženca, po uradni dolžnosti pa tudi za obdolženega B.B., razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 34211/2016 z dne 1. 10. 2018 spoznalo obdolžena B.B. in L.L. za kriva, da sta storila vsak kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obdolženemu B.B. določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, obdolženemu L.L. pa kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, in sicer mora vsak plačati stroške kazenskega postopka v višini 382,11 EUR ter sodno takso po tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 71113 v višini 112,00 EUR. Po prvem odstavku 94. člena ZKP pa sta dolžna povrniti tudi stroške, ki sta jih povzročila po svoji krivdi, in sicer stroške vročanja po vročevalcu, vsak v višini 52,68 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče oškodovanca D.D. in T.T. s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2. Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega L.L. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba zagovornika je utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti tako za obdolženega L.L. kot tudi za obdolženega B.B. 4. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pokazal, da je bilo sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, nepravilno sestavljeno, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. ZKP v prvem odstavku 21. člena kot pravilo predpisuje zborno sojenje, tj. sojenje v senatu. V konkretni zadevi je za sojenje na prvi stopnji stvarno pristojno okrožno sodišče v sestavi tričlanskega senata - sodnika in dveh sodnikov porotnikov (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Pravica do zbornega sojenja je eno od t.i. procesnih jamstev, ki pa je relativizirano z določbo 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP v okviru poglavja o predobravnavnem naroku. Po navedenem določilu sme predsednik senata na podlagi izjave obdolženca ter po zaslišanju državnega tožilca med drugim odločiti, da obdolžencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Obdolženčeva odpoved pravici do zbornega sojenja je po svoji vsebini torej odpoved procesnemu jamstvu, Evropsko sodišče za človekove pravice pa se je že večkrat izreklo o pogojih, ki morajo biti podani, da je odpoved procesnemu jamstvu dopustno šteti za veljavno in učinkovito.1 Odpoved pravici do zbornega sojenja mora biti izrecna in nedvoumna, izraz volje nosilca jamstva (obdolženca), prostovoljna ter zavestna. Nobenega dvoma zato ni, da mora procesno gradivo vsebovati obdolženčevo izrecno izjavo, da se pravici do zbornega sojenja odpoveduje. Enaki zaključki izhajajo tudi iz nosilne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 55582/2011-74 z dne 27. 11. 2014. 6. V obravnavani zadevi je iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 22. 1. 2018 (list. št. 179) razvidno, da sta bila obdolžena B.B. in L.L. poučena o možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpovesta nekaterim procesnim pravicam, ki jih imata po zakonu, vključno z možnostjo odpovedi pravici do sojenja v senatu. Predsednik senata pa je takoj po danem pouku sprejel procesni sklep, s katerim je med drugim odločil, da bo obdolžencema sodil sodnik posameznik, za kar pa ni imel podlage v izjavah obdolžencev, ki bi ju ta morala podati v skladu z 2. točko drugega odstavka 285.f člena ZKP, saj iz zapisnika ne izhaja, da bi obdolženca tako izjavo podala. Ker je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča zapisnik o naroku javna listina, katere vsebina se domneva za resnično, je šteti, da obdolženca nista podala nedvoumne izjave, da se odpovedujeta pravici do sojenja v senatu. Obrazloženo procesno dejansko stanje tako izkazuje, da je bilo sodišče, ki je sodilo obdolžencema na prvi stopnji, nepravilno sestavljeno, saj ni sodilo v sestavi, ki je predpisana v 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP, zbornemu sojenju pa se obdolženca nista procesno veljavno odpovedala, kar predstavlja že zgoraj opredeljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

7. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem pritožbe, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so, kot to pravilno poudarja pritožba, razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, poleg tega pa je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da o odločilnih dejstvih obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami v spisu.

8. Sodišče prve stopnje namreč v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 7 navaja, da je obdolženi L.L. imel kritične noči ob 1.22 uri kar 0,62 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kot to izhaja iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 31. 12. 2015 (list. št. 11), po odrejenem strokovnem pregledu, ki se je izvajal okoli 4.00 ure na podlagi odredbe za strokovni pregled z dne 31. 12. 2015 (list. št. 20) in naročila za strokovni pregled (list. št. 21), pa je imel 1,30 g etanola na kg krvi oziroma 2,37 g etanola na kg urina, kot naj bi to bilo razvidno iz poročila o toksikološki preiskavi z dne 11. 1. 2016 (list. št. 22), zaradi česar mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Čeprav pritožba tega ne uveljavlja, pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, da to ne drži. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je obdolženi L.L. opravil zgolj preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku in na podlagi rezultatov tega preizkusa mu je nato bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Strokovni pregled zaradi ugotavljanja vpliva alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi pa je bil z odredbo na list. št. 20 odrejen obdolženemu B.B.. Pri tem je ugotoviti, da se tudi naročilo za strokovni pregled na list. št. 21 in rezultati poročila o toksikološki preiskavi na list. št. 22 nanašajo na obdolženega B.B. in ne na obdolženega L.L.. Navedeno nasprotje med razlogi sodbe in podatki spisa se nanaša na odločilno dejstvo, ker je stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti v obravnavanem primeru pomembna okoliščina za pravilno in popolno razjasnitev dejanskega stanja ter za izbiro in odmero kazenske sankcije. Zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 317. člena ZKP.

9. Pritožba ima prav, ko opozarja na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšen način naj bi obdolženi L.L. oškodovanemu T.T. prizadejal udarnino na palcu leve roke. Obdolženemu L.L. se namreč očita, da je oškodovanemu T.T. navedeno poškodbo povzročil s tem, ko ga je z levo roko prijel za desno ramo, z desno roko pa v predel levega boka ter ga s silo telesa potisnil k službenemu vozilu. Glede njegove poškodbe je sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 6) povzelo njegovo izpovedbo, da je zaradi napada obdolženega B.B. na njegovega kolega D.D. želel slednjemu pomagati, a ga je obdolženi L.L. povsem nepričakovano z rokami pričel tiščat ob službeno vozilo s silo telesa, in sicer ga je z levo roko prijel za desno ramo, z desno roko pa za levi del službene jakne v predelu prsnega koša, pri čemer je potrebno opozoriti, da se obdolženemu L.L. v izreku izpodbijane sodbe očita, da ga je prijel z desno roko v predel levega boka. Nato pa so v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 8 povzeta še obvestilo o telesni poškodbi na list. št. 19 ter mnenji sodnih izvedencev medicinske stroke M.V., dr. med. in mag. M.B., dr. med.. Iz take obrazložitve ne izhajajo razlogi, iz katerih bi nedvoumno izhajalo, da nastanek poškodbe oškodovanega T.T. izvira iz obravnavnega dogodka, zaradi česar pritožba utemeljeno graja jasnost razlogov glede načina nastanka te poškodbe. Niti iz izpovedbe oškodovanega T.T., kot je povzeta v obrazložitvi sodbe, ne izhaja, da bi oškodovanec poškodbo pripisal ravnanju obdolženega L.L.. To pa je pomembno, saj iz podatkov spisa izhaja, da je oškodovani T.T. zdravniško pomoč v zvezi s poškodbo prsta poiskal 7 ur po dogodku (kot to izhaja iz obvestila o poškodbi), poleg tega pa je izvedenec mag. M.B., dr. med. njegovo poškodbo opredelil kot kontuzijo, torej udarec z roko na roko, teoretično pa tudi kot možen udarec po palcu v primeru obrambe oškodovanca, po drugi strani pa iz povzete izpovedbe oškodovanega T.T. ne izhaja, da bi ga obdolženi L. ob postopku z njim udaril. Glede na obrazloženo so razlogi izpodbijane sodbe glede načina nastanka poškodbe oškodovanega T.T. do take mere nejasni, da to predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP). Pri tem je izpodbijano sodbo na podlagi 387. člena ZKP zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP razveljavilo tudi glede obdolženega B.B. Določilo 387. člena ZKP uzakonja t.i. beneficium cohaesionis (privilegij pridruženja), po katerem mora pritožbeno sodišče, kadar ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist enega obdolženca, v korist tudi kateremu od soobdolženih, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravnati po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. S tem institutom se preprečuje, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobdolžencev, odvisno zgolj od tega, ali so se pritožili in iz katerih pritožbenih razlogov. Bistveni pogoj za uporabo tega instituta je, da gre za soobdolžence, za katere je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, ta pogoj pa je v konkretni zadevi izpolnjen. Zato je pritožbeno sodišče, ki je pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom prvega odstavka 383. člena ZKP glede obdolženega L.L. ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to kršitev po načelu beneficium cohaesionis upoštevalo tudi pri obdolženemu B.B. ter odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

11. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti ugotovljene kršitve, in sicer bo obdolžencema moralo soditi v sestavi, kot je določeno v 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP. Ponovno bo moralo izvesti vse materialnopravne relevantne dokaze, na tej podlagi pa vnovič presoditi, ali je obdolžencema očitano kaznivo dejanje z gotovostjo dokazano, tj. tako v objektivnem kot subjektivnem smislu, za kar bo moralo navesti jasne in tehtne razloge. Kritično bo moralo presoditi tudi preostala pritožbena izvajanja zagovornika, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka ni moglo ukvarjati, zatem pa bo v zadevi vnovič odločilo.

1 Prim.: odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice Hermi proti Italiji, št. št. 18114/02 z dne 18. 10. 2006; Salduz proti Turčiji, št. 36391/02 z dne 27. 11. 2008; Pfeifer in Plankl proti Avstriji, št. 10802/84 z dne 25. 2. 1992; Jones proti Združenemu kraljestvu, št. 30900/02 z dne 9. 9. 2003; Albert in Le Compte proti Belgiji, št. 7496/76 z dne 10. 2. 1983 itn.