Jedro

Tožnik je trdil, da je dejanski kupec stanovanja on, ne pa toženca, ki sta bila le navidezna kupca in kot formalna kupca nastopala v kupni pogodbi za stanovanje, zato mora dokazati, da je med njim in formalnima kupcema prišlo do soglasja volj. Ker je motiv kot podlaga posla (neodplačna naklonitev) odpadel zaradi nepoštenega ravnanja toženca, je posel prenehal veljati in mora toženec kot nepošten pridobitelj prejeto vrniti z obrestmi od dneva pridobitve.

Izrek

Pritožbi zoper odločbo o glavni stvari se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi izpodbijana sodba (tč. 1, 2 in 3 izreka) sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločbo se ugodi in se odločba o stroških (tč. 4 izreka) s p r e m e n i tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 31.524,15 SIT pravdnih stroškov, v 15. dneh, pod izvršbo. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožnik solastnik do 1/2-vice stanovanja v drugem nadstropju stanovanjske hiše v I., ki ga je toženec A.L. pridobil v solast do 1/2-vice na podlagi kupoprodajne pogodbe štev. 86/91, z dne 9.4.1992 in ko naj bi se tožniku dovolilo, da uredi vse potrebno za etažno delitev te hiše in se ob ustanovitvi etažne lastnine vknjiži kot solastnik do 1/2-vice tega stanovanja v obsegu deleža toženca. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi tožencu naložilo, da v 30-tih dneh sklene s tožnikom pogodbo, na podlagi katere bo neodplačno prenesel na tožnika svoj solastniški delež, ki znaša 1/2-vico na predmetnem stanovanju. Ugodilo pa je drugemu podrejenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožniku plača 131.164,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2.552,50 SIT od 24.12.1991 dalje, od zneska 127.612,00 SIT od 3.2.1992 dalje in od zneska 1.000,00 SIT od 13.4.1992 dalje, vse do plačila, vse pa v 15-tih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je sodišče še naložilo, da tožeči stranki povrne 243.277,54 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15-tih dneh po izvršbo. Zoper tako sodbo sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi primarno postavljenemu zahtevku tožeče stranke. V dokaznem postopku izvedeni dokazi so potrdili navedbe tožnika. Izkazalo se je, da zakonca L. nista bila zainteresirana za nakup predmetnega stanovanja. Dogovori med starejšimi osebami, ki niso imele potomcev in sorodniki, kar tožnik je, o odkupu stanovanja na način, da so te starejše osebe formalni kupci, dejanski pa sorodniki, so bili običajni. Formalno so torej te osebe nastopale kot kupec, v resnici pa je po dogovoru bil kupec tisti, ki je kupnino plačal. Tudi v konkretnem primeru je bilo tako. Toženec je na glavni obravnavi izrecno povedal, da se je strinjal s tem, ko mu je sestra rekla naj stanovanje odkupi tožnik, nanj pa je pritiskala tudi gospa iz Mehana, naj stanovanje odkupi toženec in je rekel v redu, pa naj bo, saj s seboj ne bo nesel. Dogovor je bil tudi v celoti realiziran. Toženec ga je tudi pravilno razumel. Toženec je tudi povedal, da mu je naknadno tožnik rekel, da mu stanovanje proda po 1.800 DEM. Povedal pa je tudi, da mu je žena povedala, da so ji prijateljice, ko je povedala, kaj so storili s stanovanjem rekle, da so nespametni, ker so dali stanovanje, pa je on odgovoril, da ne bodo nič vzeli s seboj. Tožnik je torej izkazal zatrjevani dogovor, ki je v celoti realiziran. Sodišče je spregledalo, da je ravno zaradi tega dogovora, ko sta toženec in njegova pokojna žena zgolj formalno nastopala kot kupca stanovanja in je v resnici bil kupec tožnik, ki je plačal kupnino, s tožencem in ženo pa je bilo dogovorjeno, da bosta v stanovanju prebivala do smrti brezplačno, odstopil od nakupa stanovanja, v katerem prebiva v D. in je sedaj le najemnik. To je dokaz več, da so tožnikove navedbe utemeljene in pravno sprejemljive. Obstaja dogovor, da se bo naknadno izvršil prepis stanovanja bodisi z odpisno izjavo ali formalno pogodbo, oporoka pa je bila napravljena le iz previdnosti. Kot podlago primarnega in prvega podrejenega tožbenega zahtevka pa tožnik ni zatrjeval ustnega dogovora o sklenitvi kupoprodajne pogodbe, kot to šteje sodišče. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Predlaga, da sodišče druge stopnje v tem delu sodbo spremeni tako, da zavrne drugi podrejeni zahtevek. Opozarja, da je že tekom postopka uveljavljal zastaranje. Od dneva, ko je tožnik plačal kupnino za stanovanje pa do vložitve tožbe je minilo več kot tri oz. več kot pet let. Sodišče se o ugovoru zastaranja ni izreklo. Končno pa toženec svojega solastniškega deleža na stanovanju ni odtujil in ga nikomur obljubil. To je izrecno povedal na glavni obravnavi. Terjatev je lahko nastala bodisi leta 1992 ob plačilu kupnine za stanovanje in je torej njeno uveljavljane zastarano, ali pa sploh ni nastala. Razlogovanje sodišča, da se toženec obljube ne namerava držati zato, ker naj bi uveljavljal nujni delež v zapuščinskem postopku, pa ni pravilno, dejstvo, da toženec uveljavlja nujni delež v zapuščinskem postopku po pokojni ženi, na predmetno zadevo ne more imeti vpliva. Toženec je po smrti žene ponudil tožniku vračilo valoriziranega zneska kupnine, tožnik je ponudbo zavrnil oz. zahteval kar vrnitev 1.800 DEM/m2, kar je absurd. Toženec je bil vseskozi pripravljen in je še sedaj pripravljen tožniku vrniti valorizirani znesek kupnine. Zato je zaključek sodišča o nepoštenosti toženca neobrazložen in neutemeljen. Nepravilna je tudi stroškovna odločba. Sodišče je zavrnilo tako primarni kot prvi podrejeni zahtevek, moralo bi upoštevati načelo uspeha v pravdi in tožniku naložiti, da povrne pretežni del toženčevih stroškov, saj znaša vrednost zahtevka, kateremu je ugodilo, le 131.164,50 SIT, vrednost primarno postavljenega zahtevka pa 2.100.000,00 SIT, ta pa je bil zavrnjen. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, poudarja, da je pravna podlaga očitno odpadla, ker je toženec odstopil od dogovora, kar pa je bilo lahko šele po smrti njegove žene v letu 1997. Povsem jasno je tudi, da je toženec nepošten. Zato je potrebno upoštevati določbo 214. čl. ZOR, ki za nepoštenega pridobitelja določa, da mora zamudne obresti plačati od dneva pridobitve. Pritožba tožnika ni utemeljena, prav tako ni utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločbo o glavni stvari, je pa utemeljena pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločbo. K pritožbi tožeče stranke: Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob odločanju, ko je zavrnilo primarni in podrejeno postavljeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je lastnik oz. na sklenitev pogodbe, dejansko stanje v zadostni meri raziskalo, odločilna dejstva pravilno ugotovilo, ob tem kake uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni naredilo (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in je tudi materialnopravno pravilen zaključek, da ta zahtevka tožeče stranke nista utemeljena. Ker se po določbi 33. čl. Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen z zakonom določen način, tožnik zgolj s trditvami, da je kupec predmetnega stanovanja, še ni lastnik, saj pridobitnega načina ne zatrjuje in je že iz tega razloga pravilna odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka glede ugotovitve, da je tožnik lastnik, saj tožba v tem delu ni bila niti sklepčna. Tudi odločitev o zavrnitvi nadaljnjega zahtevka za dovolitev vknjižbe etažne lastnine in podrejenega zahtevka za sklenitev pogodbe o prenosu solastnega deleža toženca na predmetnem stanovanju na tožnika, je pravilna. Tožnik je v tožbi namreč trdil, da je dejanski, resnični kupec stanovanja on, ne pa toženec in žena, ki sta bila le navidezna kupca in sta nastopala kot formalna kupca v kupni pogodbi za sporno stanovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo o razlogih sodbe, da je pogodba sklenjena, ko pride do soglasja volj - ko se pogodbenika zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Tožnik bi torej moral dokazati, da je med njim in tožencem ter ženo kot formalnima kupcema prišlo do soglasja volj, torej da je dejanski kupec tožnik. Takega dogovora pa tožnik ni dokazal. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti soglaša s celovito dokazno oceno sodišča prve stopnje in z zaključkom o nedokazanosti takih trditev. Ob tem pa pritožbeno sodišče na pritožbene trditve še odgovarja, da dejstvo, da toženec in žena nista bila spočetka zainteresirana za odkup stanovanja, še ne potrjuje trditev tožnika, da sta se dogovorila s tožnikom, da bo on dejansko nastopil kot kupec in bo naknadno sklenjena ustrezna pisna pogodba. Tudi z navedbami, da so bili taki dogovori v praksi pogosti, tožnik svojih trditev ne more izkazati. Prav tako iz izpovedbe toženca, da je na prigovarjanje sestre, naj tožnik kupi stanovanje, pristal, pristal pa tudi na prigovarjanje delavke Mehana, naj ga odkupi on, torej toženec, ni moč potegniti zaključka, da je soglašal, da stanovanje kupi tožnik, saj je ob tem dejal, da je soglašal s predlogom delavke Mehana, da kupi sam stanovanje. Tudi izpostavljanje toženčeve izpovedbe, naj bi žena prijateljicam povedala, da so stanovanje dali, toženec pa rekel, da ga ne bo nesel s seboj, zaključka, kot ga želi prikazati pritožba, ne potrjuje, ravno nasprotno, navedbe toženca, da stanovanja ne bo nesel s seboj, kažejo na pravilnost zaključka, da je bil dogovor tak, da tožnik prispeva denar za nakup, toženec in žena pa mu stanovanje z oporoko zapustita. Drugačnega dogovora tožnik z gotovostjo ni uspel izkazati, dokazno breme pa je izključno na tožeči stranki. Ko pa pritožnik izpostavlja, da na resničnost tožnikovih trditev kaže tudi dejstvo, da stanovanja v D. ni odkupil in je sedaj zgolj najemnik, ob tem pozablja, da je njegova žena zaslišana kot priča v postopku izpovedala, da je bilo stanovanje v D. prestaro in predrago in je zato odkupila stanovanje v I., kjer je živela njena mati. Ker torej tožnik zatrjevanega dogovora ni izkazal, upravičenj do stanovanja nima in je sodišče prve stopnje tako primarni kot podrejeni zahtevek na sklenitev ustrezne pogodbe pravilno v celoti zavrnilo. Zato je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo v zavrnilnem delu sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dal denar za kupnino za stanovanje in stroške v zvezi s sestavo kupoprodajne pogodbe, da bi skladno z dogovorom, ki ga je sklenil s tožencem in njegovo ženo, z dedovanjem na podlagi oporoke toženca in njegove žene to stanovanje pridobil in postal izključni lastnik. Toženec je v zapuščinskem postopku po pokojni ženi uveljavljal nujni delež, s takimi ravnanji pa ravnal v nasprotju z dogovorom, ko naj bi tožnik postal izključni lastnik stanovanja, saj želi del solastnega deleža pokojne žene na stanovanju toženec s takim ravnanjem očitno pridobiti zase. Zato je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženčevo ravnanje nepošteno, prepričljiv, saj je s svojim ravnanjem toženec pokazal, da obljube ne drži, ta zaključek pa je sodišče tudi obrazložilo (4.odst. na 4.strani sodbe). Izročeni znesek s strani tožnika je predstavljal darilo, neodplačno naklonitev, pogojeno z motivom pridobitve stanovanja po oporokah, ta motiv, ki je bil podlaga posla - izročitve denarja, je odpadel zaradi nepoštenega ravnanja toženca, posel je nehal veljati, neupravičeno prejeto mora toženec vrniti, te obveze pa v pritožbi niti ne zanika (56 in 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker začne zastaranje teči, ko nastane pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (361. čl. ZOR), je torej zastaranje lahko pričelo teči, ko je prenehala oz. odpadla podlaga, torej ko je toženec s svojimi ravnanji pokazal, da se dogovora ne drži. Glede teh okoliščin pa je sodišče ugotovilo, da se je to lahko zgodilo najprej v letu 1996, ko je umrla toženčeva pokojna žena, saj prej, v letu 1995 sporov med strankami še ni bilo, nujni delež pa je toženec uveljavljal v zapuščinskem postopku po pokojni ženi. Od tedaj pa do vložitve tožbe, po kateri je bila sodba izdana leta 2000, zastaralni petletni rok (371. čl. ZOR), v katerem zastarajo zahtevki iz neupravičene obogatitve, ni mogel poteči. Sodišče prve stopnje res konkretno ni navedlo v razlogih, da ugovor zastaranja ni utemeljen, je pa iz nadaljnjih razlogovanj razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo ta ugovor kot neutemeljen, saj je vsebinsko odločalo o sporu. Tudi glede obresti je odločitev pravilna, čim je ugotovljeno, da je pridobitelj nepošten, mora po določbi 214. čl. ZOR plačati zamudne obresti od dneva pridobitve. Tako se izkaže, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena in je sodišče druge stopnje, ki tudi ob odločanju o pritožbi tožene stranke zoper ugodilni del sodbe uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, v tem delu (tč. 3 izreka) potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). Je pa utemeljena pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločbo. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbe 154. čl. ZPP, ki urejajo povrnitev stroškov, ko je tožencu naložilo, da povrne tožniku vse stroške in očitno štelo, da je tožnik v pravdi v celoti uspel (1. odst. 154. čl. ZPP). Ker je tožeča stranka uspela le z enim od treh postavljenih zahtevkov, bi moralo uporabiti določbo 2. odst. 154. čl. ZPP, kot pravilno izpostavlja pritožnik in naložiti tožniku, da tožencu povrne sorazmeren del stroškov. Glede na specificirano stroškovno zahtevo in upoštevaje Odvetniško tarifo so toženčevi stroški stroški zastopanja v znesku 137.700,00 SIT, 2754,00 SIT materialnih stroškov ter 1.500,00 SIT potnih stroškov pooblaščenca, ter na skupni znesek še 19% zaradi plačila DDV, skupno 168.925,00 SIT, stroški tožnika pa so odmerjeni na znesek 243.277,54 SIT. Po pobotu tretjine tožnikovih stroškov in dveh tretjin toženčevih stroškov znaša nepobotana razlika v korist toženca 31.524,15 SIT. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi zoper stroškovno odločbo ugodilo in odločbo prve stopnje v tem delu (tč. 4. izreka) tako spremenilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 31.524,15 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato trpi sama pritožbene stroške, z navedbami v odgovoru na pritožbo tožene stranke pa tudi ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi zadeve, zato ne gre za pravdo potrebne stroške in jih mora prav tako trpeti sama. Tudi tožena stranka s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ni uspela, z odločanjem o stroških pa posebni stroški niso nastali, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP).