Jedro

Po prvem odstavku 352. člena OZ začne teči triletni (subjektivni) zastaralni rok, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, in ne od nastanka škode. Od nastanka škode začne teči petletni (objektivni) zastaralni rok, ki v konkretnem primeru ni potekel.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v drugem odstavku točke I v zvezi s prvim odstavkom točke I, tako da se prisojeni znesek zviša na 36.000,00 EUR, višji zahtevek do višine 85.000,00 EUR pa se zavrne; - razveljavi v drugem odstavku točke I izreka za znesek 1.000,00 EUR, v točkah IV in V izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2017 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Višji zahtevek do višine 86.000,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške zdravstvenih storitev v višini 775,81 EUR in stroške prevajanja listin v višini 1.553,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2017 dalje do plačila (prvi odstavek točke II izreka), višji zahtevek iz naslova povračila stroškov zdravstvenih storitev in zahtevek iz naslova povračila potnih stroškov v višini 500,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Nadalje ji je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova tuje pomoči plačati odškodnino v višini 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 dalje do plačila (prvi stavek točke III izreka), višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (drugi stavek točke III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 5.418,00 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka v času bolniškega staleža od dne 13. 8. 2014 do zaključka bolniškega staleža dne 8. 7. 2015 (točka IV izreka) ter zahtevek za plačilo rente v višini 530,00 EUR mesečno od 14. 8. 2014 dalje (točka V izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 704,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da do rentnega zahtevka in zahtevka za plačilo iz naslova izgubljenega zaslužka v času bolniškega staleža ni upravičen, ker po prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas (do 13. 8. 2014), ni uveljavljal sodnega varstva in ker ni navajal in predložil dokazov, da bi si po prenehanju delovnega razmerja prizadeval najti nov vir zaslužka pri drugem delodajalcu. Da je zaposlen za določen čas, je tožnik izvedel šele, ko se mu je zdravstveno stanje toliko popravilo, da je lahko pridobil podatke od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Njegova delazmožnost v posledici utrpelih poškodb je bila močno okrnjena. Glede na 42 % stopnjo trajne omejitve delazmožnosti ter upoštevaje njegovo starost je očitno, da gre za zelo težko zaposljivo osebo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik dela voznika ne more več opravljati. V navedenem obdobju ni bil sposoben za pridobitno delo. Uveljavljana višina mesečne rente ne presega zneska z zakonom predpisane višine minimalne plače. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih glede višine pravične odškodnine so si med seboj v nasprotju, v nasprotju so z mnenjem sodnega izvedenca. Sodišče je pri odločanju o višini primerne odškodnine za nepremoženjsko škodo zmotno uporabilo 179. člen OZ in ni upoštevalo podobnih škodnih primerov iz sodne prakse.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se sodna poravnava, opr. št. XX Pd 201/2016, ne nanaša na vtoževano odškodninsko terjatev. Stališče sodišča prve stopnje bi bilo pravilno le v primeru, če bi določilo obsegalo zgolj navedbo, da stranki soglašata, da so s sklenitvijo poravnave v celoti urejena vsa razmerja med tožnikom in toženo stranko iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, ne pa tudi, da druga nasproti drugi nimata nobenega zahtevka več. Ob upoštevanju dejstva, da je bila škoda tožniku znana že ob sklepanju sodne poravnave, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Nadalje navaja, da tožena stranka ni ravnala protipravno. Sodišče prve stopnje se sklicuje na pisni izjavi A.A. in B.B., ki ne bi smeli imeti tolikšne dokazne veljave kot neposredno zaslišanje prič pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je v dokazne namene upoštevalo pisni izjavi, ki ju je predložil tožnik, ni pa ugodilo dokaznemu predlogu za njuno neposredno zaslišanje, kar bi omogočilo preizkus verodostojnosti prič. Sporni pisni izjavi sta v določenem delu v nasprotju z izpovedjo zaslišanih prič, ki so potrdile, da tožena stranka svoja vozila redno servisira in ukrepa ob vsaki najmanjši napaki. Priče in tožnik so tudi izpovedali, da je lahko do poškodbe vodil strešne ponjave priklopnika prišlo pri nakladanju in razkladanju, za kar pa ni odgovorna tožena stranka. Opozarja, da je tožnik sodnemu izvedencu predložil listinsko dokumentacijo šele po pripravljalnem naroku, čeprav je z njo razpolagal že pred tem. S tem je predložil dokaze, glede katerih bi bil prekludiran. Škodni dogodek se je zgodil dne 24. 5. 2014, tožba pa je bila vložena dne 27. 12. 2017, torej tri leta in sedem mesecev po škodnem dogodku. Zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugovor zastaranja (tudi) glede zahtevka za hude bolečine, ki naj bi jih tožnik trpel 10 do 14 dni po škodnem dogodku, za bolečine srednje intenzivnosti, ki jih je trpel najdlje 2 meseca po prenehanju hudih bolečin, ter stalne bolečine manjše intenzivnosti, ki jih je trpel še 6 mesecev po srednje hudih bolečinah. Ker so razlogi o odločilnih dejstvih, navedeni v sodbi sodišča prve stopnje, nejasni in je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami in izpovedbami, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava glede zastaranja odškodnine zaradi strahu, plačila denarne rente in izgubljenega zaslužka v času bolniškega staleža je v tem delu nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je zmotno uporabilo materialno pravo. V ostalem sodba temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava.

6. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja s tem, ko navaja, da ni razvidno, katere listinske dokaze je sodišče ocenilo in kako. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba utemeljena z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče v celoti preizkusiti. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da so razlogi o odločilnih dejstvih glede višine pravične odškodnine med seboj v nasprotju oziroma da so v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca. Sodba takšnih pomanjkljivosti nima, zato je mogoče pritožbo v tem delu razumeti kot nestrinjanje tožnika z višino dosojene odškodnine. Neutemeljeno je tudi uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po toženi stranki, saj povsem pavšalno navaja, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov izpovedb v postopkih, in med samimi temi listinami. Dejansko tožena stranka v tem delu uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa ni utemeljeno, saj takšnih nasprotij v sodbi sodišča prve stopnje ni.

7. Tožena stranka nadalje neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Tožena stranka navaja, da sodišče ni upoštevalo sodne poravnave, ki sta jo stranki sklenili v sodnem postopku pred Delovnim sodiščem v Kopru, opr. št. XX Pd 201/2016. Iz vsebine sodne poravnave izhaja, da se je tožena stranka zavezala plačati tožniku iz naslova denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja (dnevnice, stroški prevoza) znesek 6.000,00 EUR neto ter mu povrniti stroške postopka v višini 1.875,00 EUR. Navedbo v točki IV, da „druga napram drugi stranki nimata nobenega zahtevka več“, je mogoče razumeti v kontekstu sklenjene sodne poravnave, ki izrecno določa vsebino te poravnave in jo omejuje na dnevnice in stroške prevoza. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da odškodnina za poškodbo na delu ni zajeta s sodno poravnavo.

8. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič A.A. in B.B., bolgarskih državljanov, ki sta podala pisni izjavi po 236.a členu ZPP. Po določbi petega odstavka 236.a člena ZPP lahko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki. Zaslišanje priče sodišče mora izvesti, če tako zahteva katera od strank. Ker je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o protipravnosti ravnanja tožene stranke oprlo na izpoved tožnika ter dejstvo, da tožena stranka ni sporočila naslova disponenta, kateremu naj bi tožnik sporočil okvaro ogrodja prikolice, ki zaradi tega tudi ni mogel biti zaslišan, niti ni dokazala, da bi opravila popravilo ogrodja, pisni izjavi prič nista bili odločilni za presojo ravnanja tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo (le) pisni izjavi prič, ne da bi ju zaslišalo (sedmi odstavek 236.a člen ZPP). Zato je tudi neutemeljeno pritožbeno izpostavljanje domnevnega nasprotja med vsebino pisnih izjav in izpovedjo prič C.C. ter D.D. glede zagotavljanja brezhibnosti vozil. Četudi je tožena stranka sicer to zagotavljala (ugotovitev sodišča prve stopnje o izpolnjevanju obveznosti zagotavljanja periodičnih pregledov delovne opreme; sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi prič C.C. in D.D., da pri pregledu ponjave vedno pregledajo, kako tečejo vodila), je v konkretnem primeru bistveno, da po tožnikovem obvestilu o okvari, tožena stranka le-te ni odpravila oziroma popravila ni organizirala.

9. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka uveljavlja zaradi domnevne prekluzije tožnika pri preložitvi listinske (medicinske) dokumentacije sodnemu izvedencu medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da je sodni izvedenec glede na razpoložljive listine v sodnem spisu lahko strokovno odgovoril na vsa vprašanja, ki mu jih je postavilo sodišče, in pri tem še posebej pojasnil, da listine, ki mu jih je na pregled prinesel tožnik, ne bi spremenile njegovega mnenja, ampak so ga le dodatno utrdile. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik že k tožbi priložil obsežno medicinsko dokumentacijo zdravljenja v Franciji in Bolgariji, ki je prevedena v slovenščino, tožena stranka pa niti ne pojasni, kateri del medicinske dokumentacije naj bi vplival na ugotovitve sodnega izvedenca.

10. Tožnik se je poškodoval dne 13. 8. 2014 v E. v Franciji, ko je pri poskusu pokrivanja strešnega dela ponjave prikolice padel s prikolice ter utrpel poškodbe. Pri tem je utrpel večkosovni znotrajsklepni zlom desne koželjnice, zlom leve koželjnice, kompresijski zlom telesa 12. prsnega vretenca in udarnino križnice in trtice.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke, in sicer da so podani vsi elementi odškodninskega delikta iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, 83/01 in nasl.): tožena stranka za škodo, ki jo je utrpel tožnik, odgovarja krivdno, ker popravila vodil prikolice ni organizirala kljub obvestilu o okvari; tožnik se je poškodoval prav pri prisilnem zapiranju strešnega dela ponjave prikolice zaradi zatikanja vodil in izgubil ravnotežje ob nenadni popustitvi palice, s katero je ponjavo potiskal, kot je na podlagi ocene njegove izpovedi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Izpoved prič C.C. in D.D., ki sta potrdila, da je tožena stranka redno servisirala svoja vozila, ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da za okvaro vodil na tožnikovi prikolici ni vedela in da zato ni mogla organizirati popravila. Nasprotno, sodišče je upoštevalo tožnikovo izpoved, da mu je disponent tožene stranke (F.F.) obljubil, da bo dobil drugo prikolico, ko se vrne v G., toženka pa dokaznega predloga za zaslišanje disponenta ni ustrezno dopolnila s podatki, da bi sodišče lahko ta dokaz izvedlo.

12. Glede višine denarne odškodnine prvi odstavek 179. člena OZ določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik trpel 10 do 14 dni hude bolečine, dva meseca srednje močne bolečine in šest mesecev lažje bolečine. Občasne srednje hude in lažje bolečine je trpel do konca zdravljenja, lažje pa občasno še vedno ob spremembi vremena in utrujenosti. Hospitalizacija je trajala 15 dni, ob skrajno neprijetni popolni odvisnosti od drugih zaradi imobilizacije obeh rok in zloma vretenca. Imel je dve operaciji v splošni anesteziji ter tri mesece zunanji fiksator v desnem zapestju, tri tedne je imel dokomolčni mavec na drugi roki in imobilizacijo hrbtenice s steznikom, številne kontrole pri izbranem zdravniku in na komisijah, odstranitev fiksatorja in ploščice desnega zapestja ter rehabilitacijsko hospitalizacijo, ki je trajala 11 dni, fizioterapijo od marca do maja 2015. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi zgoraj navedenega odškodnina v višini 12.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin (in nevšečnosti med zdravljenjem) primerna. Tožnikovo zavzemanje za določitev višje odškodnine iz tega naslova ni utemeljeno kot tudi ne zavzemanje tožene stranke za njeno znižanje. Pravilno je odmerjena odškodnina za sekundarni strah v višini 3.000,00 EUR, ker je tožnik trpel dolgotrajen hud sekundarni strah za izid zdravljenja, in odškodnina za skaženost v višini 1.000,00 EUR, ker gre za skaženost lažje stopnje.

14. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je odškodnina za primarni strah zastarala v smislu prvega odstavka 352. člena OZ, ker je od nastanka te škode do vložitve tožbe minilo več kot tri leta. Enako zmotno je zavzemanje pritožbe tožene stranke, da je zastarala (tudi) odškodnina za določene telesne bolečine. Po prvem odstavku 352. člena OZ začne teči triletni (subjektivni) zastaralni rok, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, in ne od nastanka škode. Od nastanka škode začne teči petletni (objektivni) zastaralni rok, ki v konkretnem primeru ni potekel (škodni dogodek je bil dne 13. 8. 2014, ko je najprej lahko začel teči objektivni zastaralni rok, tožba je bila vložena dne 27. 12. 2017). Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialno pravne presoje ugovora zastaranja tožene stranke ni ugotavljalo dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na vtoževani primarni strah, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožnika in glede odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.000,00 EUR sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. Pritožba tožnika utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje dosodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je pri padcu utrpel poškodbe leve in desne roke ter hrbtenice, zaradi česar ne more več opravljati svojega dela voznika, pri njem je podana 42 % invalidnost. Tožnikovi zlomi so se slabo zarasli in bo imel po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaradi tega težave tudi v prihodnje. Sodišče prve stopnje je tožniku upoštevaje opisane okoliščine odmerilo odškodnino v višini 12.000 EUR, višji zahtevek pa zavrnilo. Takšna višina ni v skladu s 179. členom OZ in sodno prakso v podobnih primerih. V primerljivi zadevi - sodba II Ips 155/2015 - je bila oškodovancu (starost 45 let) v posledici padca na delovnem mestu, ki je imelo za posledico nezmožnost opravljanja dela, dosojena odškodnina v višini 29.000,00 EUR oziroma 27,6 povprečne plače. V navedenem primeru je sicer upoštevati, da je bil oškodovanec nekoliko mlajši od tožnika ter da so bile podane tudi nekatere druge omejitve, ki pri tožniku niso podane (omejena gibljivost nekaterih sklepov), vendar je tudi pri tožniku podana izguba delovne zmožnosti za delo voznika. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen do odškodnine v višini 20.000,00 EUR. Zato je v tem obsegu na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožnika ter sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, saj je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo.

16. Prvi odstavek 174. člena OZ določa, da mora, kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, oškodovancu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Drugi odstavek istega člena OZ pa določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

17. Z izpodbijano sodbo je pravilno dosojena odškodnina za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči in stroškov zdravljenja, ki jih je tožnik dokazal; v višjem obsegu je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Je pa sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo, da tožnik za čas od poškodbe, to je od dne 13. 8. 2014 do zaključka bolniškega staleža dne 8. 7. 2015, ni upravičen do plačila odškodnine v višini izgube zaslužka, ker po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni uveljavljal sodnega varstva. To ni bistveno. Bistveno je, da je bil tožnik v tem obdobju nezmožen za delo in ni mogel pridobivati ustreznih dohodkov oziroma opravljati dela. Z vidika presoje utemeljenosti zahtevka iz naslova izgubljenega zaslužka je bistveno tudi, kakšen zaslužek bi tožnik imel, če ne bi bilo škodnega dogodka, torej ali bi bil v tem času zaposlen (pri toženi stranki ali drugem delodajalcu; tožnik v tožbi navaja, da bi tožena stranka z njim, če se ne bi poškodoval, sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas). Tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kot tudi zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ni ugotavljalo višine tožnikovega denarnega prikrajšanja. V posledici zmotne uporabe materialnega prava je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je v skladu s 355. členom ZPP v tem delu pritožbi tožnika ugodilo, sodbo glede zavrnitve denarnega zahtevka za plačilo 5.418,00 EUR razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.

18. Glede na to, da se tudi del zahtevka iz naslova rente nanaša na čas, ko je bil tožnik v bolniškem staležu, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi ta del odločitve sodišča prve stopnje. Tudi glede rente ni mogoče govoriti, da tožnik ni dokazal prihodkov, če za opravljanje dela sploh ni bil zmožen. Za čas, ko je bil tožnik po zaključku zdravljenja zmožen za delo, pa je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo dejstvo obstoja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s toženko, v zvezi s katero tožnik ni uveljavljal sodnega varstva. Tožnik je, kot že navedeno, podal trditve o podaljšanju oziroma novi pogodbi o zaposlitvi za določen čas, poleg tega je trdil, da lahko zaradi ugotovljene 42 % invalidnosti opravlja le lažja in slabše plačana dela. Četudi ni predložil konkretnih podatkov o zaslužku za ta dela, zaradi tega rentni zahtevek ni (v celoti) neutemeljen, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Tudi v tem delu - zavrnitev rente v višini 530,00 EUR mesečno od 14. 8. 2014 dalje - je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbi tožnika ugodilo, sodbo delno razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.

19. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo višine tožnikovega denarnega prikrajšanja v času bolniškega staleža in po njegovem zaključku, prav tako tudi ne dejanskega stanja v zvezi s primarnim strahom, pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V navedenem obsegu bi pritožbeno sodišče samo v celoti ugotavljalo dejansko stanje, kar pa ni namen postopka pred pritožbenim sodiščem. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja odpraviti ter v skladu z napotki pritožbenega sodišča ter po dopolnitvi dokaznega postopka ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dopolnitev dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je hitrejša in bolj ekonomična za stranke, pri čemer razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku.

20. Ker v ostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika delno in pritožbno tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede na to, da je tožnik uspel s pritožbo, pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških sodišča prve stopnje. Dejstvo, da bo o delu tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ponovno odločalo, ne bo moglo v ničemer vplivati na višino že dosojenih stroškov postopka.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.