Jedro

Presoja pravnega standarda skrbnega zdravnika v primeru kirurške oskrbe poškodovane žile.

Izrek

Revizija tožnika se zavrne.

Revizija prve toženke zoper sklep sodišča druge stopnje (3. in 5. točka izreka) se zavrže, sicer pa se zavrne.

Prva toženka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 1.117,21 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožene stranke zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi zdravniške napake osebja prve toženke. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode (do 56.334,50 EUR oziroma prej: 13.500.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za povrnitev premoženjske škode pa je zavrnilo in odločilo, da mora tožnik toženkama solidarno povrniti pravdne stroške. Kasneje je s sklepom popravilo stroškovni del izreka tako, da je odvzelo besedico „solidarno“, nato pa je izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je v prvi točki izreka zopet delno ugodilo tožbenemu zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode (v isti višini), v drugi točki izreka pa je dodalo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne.

2. Sodišče druge stopnje je z vmesno sodbo zavrnilo pritožbo prve toženke glede odločitve o temelju njene odškodninske obveznosti za povrnitev nepremoženjske škode in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode in prvostopenjsko sodbo tudi v tem delu potrdilo (2. točka izreka). Sicer je pritožbama tožnika in prve toženke delno ugodilo in razveljavilo odločitev o znesku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka izreka). Razveljavilo je še prvo točko izreka dopolnilne sodbe (4. točka izreka), odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (5. točka izreka). Glede vmesne sodbe je med drugim pojasnilo, da je bila že prva operacija, ki je bila sicer nujna, izvedena manj strokovno, prišlo je do zaprtja arterije in s tem prekinitve pretoka krvi, ki je v končni fazi vodila do propada tožnikovega mišičnega tkiva na levi nogi. Škodne posledice bi bilo po prvi operaciji še mogoče preprečiti, če bi se prekinitev krvnega pretoka pravočasno ugotovila in z drugo operacijo odpravila, kar pa se ni zgodilo. Arteriografija, s katero je bila ugotovljena prekinitev krvnega pretoka, in druga operacija, s katero je bil krvni pretok uspešno vzpostavljen, sta bili izvedeni prepozno, tkivo na tožnikovi levi nogi pa je zaradi tega odmrlo. Prvi toženki je sodišče očitalo, da bi morala po prvi operaciji bodisi poskrbeti, da se pacienta prepelje v drugo ustanovo, kjer je žilni kirurg dosegljiv, bodisi skrbneje spremljati pacientov žilni pretok in pravočasno aktivirati pogodbeno zaposlenega žilnega kirurga, česar ni storila. Zdravnik, ki je izvedel prvo operacijo, bi kot dober strokovnjak moral upoštevati, da za izvedeni poseg ni specializiran, zato bi moral po posegu še toliko skrbneje spremljati pacientov pretok krvi. Glede zavrnitve zahtevka za povrnitev premoženjske škode je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da tožnik te škode ni dokazal, saj je dokazoval zgolj svoj zaslužek, ki ga je ustvaril po škodnem dogodku. Strinjalo se je, da obračun davka od dobička pravnih oseb za leto 2002 v tem sporu ni relevanten dokaz. Iz tožnikove izpovedbe, da je v letu 2001 ustvaril celo dobiček, tako da je že v enem letu poplačal vse zaostanke in našel distributerje, je sodišče sklepalo tudi, da med škodnim dogodkom in zatrjevano premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala kasneje, ni vzročne zveze.

3. Zoper odločbo pritožbenega sodišča vlagata revizijo tožnik in prva toženka. Tožnik izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodb sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove pritožbene očitke glede izgubljenega zaslužka in rente, temveč je navedlo lastne zaključke o neobstoju vzročne zveze, ki so dejanske narave. Zmoten je očitek sodišča, da tožnik ni predložil dokazov za svoje denarno prikrajšanje v obliki letne rente. V točki VII svoje pripravljalne vloge z dne 28. 2. 2005 je med drugim predlagal svoje lastno zaslišanje in zaslišanje priče M. M. Oba sta potrdila višino dohodka tožnikovega podjetja pred prodajo in dejstvo, da je moral tožnik podjetje prodati, saj ga zaradi posledic nepravilnega zdravljenja ni mogel več voditi.

4. Prva toženka izpodbija prvo, tretjo in peto točko izreka odločbe pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša tudi stroške. Meni, da prvi toženki ni mogoče očitati nestrokovnega zdravljenja, saj je storila vse, kar je bilo v danih okoliščinah možno. Opozarja na mnoge kršitve, s katerimi je obremenjeno sklepanje sodišč o nestrokovnosti prve operacije (da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na očitke glede nepravilnega povzemanja izpovedb žilnega kirurga o tem, ali je mogoče dežurnemu kirurgu kaj očitati oziroma ali bi moral že tedaj opraviti arteriografijo; da zamenjuje pojma „zaplet“ in „strokovna napaka“; da v izvedenskem mnenju ni podlage za sklepanje o nestrokovnem zdravljenju in končno, da je bila organizacija dežurne službe pri prvi toženki ustrezna, saj posameznemu pacientu ni mogoče vsak trenutek zagotavljati popolnega nabora zdravnikov vseh mogočih strok). Napačno se ji zdi tudi stališče pritožbenega sodišča, ki se nanaša na ravnanje njenega osebja po prvi operaciji (da bi morali biti zdravniki toliko bolj pazljivi pri preverjanju pacienta in stanje arterije preverjati na objektiven način). Za izvedbo arteriografije so potrebni objektivni znaki, da je nekaj narobe, teh pa ni bilo. Izvedenca tudi nista določila posebnega trenutka, kdaj bi morali zdravniki te znake prepoznati; ugotovljeno je bilo, da ob sumu, da je z nogo nekaj narobe, niso čakali, temveč so poklicali žilnega kirurga.

5. Revizija tožnika je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Tožnik v odgovoru na revizijo prve toženke nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške.

6. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje nista utemeljeni, revizija prve toženke zoper sklep sodišča druge stopnje pa ni dovoljena.

O reviziji prve toženke

8. Revizija ni dovoljena zoper razveljavitveni sklep (355. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in sklep o stroških (peti odstavek 128. člena ZPP), saj se z nobenim od njiju postopek pravnomočno ne konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sodišče je zato revizijo prve toženke v tem obsegu zavrglo (drugi odstavek 374. člena ZPP in 377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

9. Preostali del revizije prve toženke je uperjen zoper vmesno sodbo pritožbenega sodišča, ki temelji na ugotovljeni medicinski napaki zdravstvenega osebja (prvi odstavek 170. člena in drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika ter 45. in 47. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti). Pritožbeno sodišče je menilo, da bi morala prva toženka oziroma njeni zdravstveni delavci vsaj po prvi operaciji bodisi poskrbeti, da bi se pacienta prepeljalo v drugo ustanovo, kjer je žilni kirurg dosegljiv, bodisi skrbneje spremljati pacientov žilni pretok in pravočasno aktivirati pogodbeno zaposlenega žilnega kirurga, česar ni storila. Zdravnik, ki je izvedel prvo operacijo, bi kot dober strokovnjak moral upoštevati, da za izvedeni poseg pri prvi operaciji ni specializiran, zato bi moral po njej še toliko skrbneje spremljati pacientov pretok krvi.

10. Revidentka neutemeljeno nasprotuje normativni konkretizaciji pravnega standarda skrbnega zdravnika, ki jo je pritožbeno sodišče opravilo s pomočjo izvedenskega mnenja in upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Iz izvedenskega mnenja je pravilno povzelo, da so pri poškodbah, ki jih je utrpel tožnik, pulzi lahko lažno pozitivni, zato za oceno krvnega pretoka po operaciji ne zadošča samo tipanje pulzov, temveč je potrebna redna kontrola arterijskih pulzacij z objektivnimi merili – arteriografijo ali jasnoslišno doplersko preiskavo žil. Presojo pritožbenega sodišča poleg narave tožnikovih poškodb utemeljujejo tudi druge dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poškodba žile, ki je bila udarjena in je utripala le do določenega mesta, naprej pa ne, je bila vidna že ob prvi operaciji, ki jo je izvajal dežurni kirurg, ki ni bil specialist za žilno kirurgijo. Žila se je ob njegovem posegu pretrgala, isti kirurg pa jo je sešil „konec s koncem“, čeprav bi bilo ustrezneje poškodovani del arterije izrezati in ga nadomestiti z drugje vzeto žilo ali njenim umetnim nadomestkom in tako nadomestiti nastalo vrzel, za kar pa dežurni kirurg ni bil usposobljen. Končno ni zanemarljivo, da so bile po prvi operaciji pulzacije žile oslabljene. Ob takšnih ugotovitvah ni mogoče slediti revizijski tezi o neobstoju objektivnih znakov, ki bi narekovali opravo arteriografije. Pravkar navedeni zaključki pomenijo samostojni razlog zavrnitve dovoljenega dela revizije prve toženke, zato se z drugimi njenimi očitki (glede (ne)strokovnosti prve operacije) ni bilo treba ukvarjati.

11. Ker očitki v dovoljenem delu revizije niso podani in je izpodbijana vmesna sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo prve toženke v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

O reviziji tožnika

12. Revizijski očitki, ki jih tožnik navaja v zvezi z zaključkom sodišč nižjih stopenj o nedokazanosti zahtevane premoženjske škode, niso podani. Sodišče druge stopnje je na tožnikove pritožbene očitke zadostno odgovorilo z razlogi, da je dokazoval zgolj svoj zaslužek, ki ga je ustvaril po škodnem dogodku (obračun davka od dobička pravnih oseb za leto 2002), ne pa tudi zaslužka pred tem in da med škodnim dogodkom ter zatrjevano kasnejšo premoženjsko škodo ni vzročne zveze, saj je tožnik(ovo podjetje) še po škodnem dogodku ustvarjal(o) dobiček. Pri tem ni razširilo dejanske podlage prvostopenjske sodbe, saj je zgolj pravno ovrednotilo dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Omenjena presoja je pravilna. Ponujeno procesno gradivo (vključno z izpovedbami tožnika in M. M., na katere opozarja tožnik) ne obravnava tožnikovega zaslužka pred škodnim dogodkom, zato ne zadošča za izkazovanje izgubljenega dobička. Tožnik tudi ni pojasnil, čemu naj bi bila njegova okvara zdravja oziroma nezmožnost za delo v podjetju pravno relevantni vzrok prodaje njegovega kapitalskega deleža in s tem izgube udeležbe na dobičku.

13. Ker revizijski očitki niso podani in je pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Zaradi revizijskega neuspeha je prva toženka dolžna tožniku povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.117,21 EUR (zahtevanih 2000 točk za sestavo odgovora na revizijo, 20 % DDV in materialni stroški v znesku 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, povečano za 1 % presežka vrednosti storitve), ki jih mora prva toženka plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).