Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo višje plače (razlike v plači) ni utemeljen, saj je tožena stranka tožnikovo plačo prevedla skladno s prehodnimi določbami ZSPJS. Tožnikov plačni razred je določila tako na podlagi prevedbe nominalnega zneska osnovne plače, določene za delovno mesto, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (delovno mesto „vratar telefonist“), kot tudi na podlagi nominalnega zneska tožnikove osnovne plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po plačilu 300,00 EUR mesečno od vključno avgusta 2008 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 697,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o njegovem tožbenem zahtevku tako, kot je bil postavljen. Tožnik je sicer postavil podoben zahtevek, saj je vedel, da so razlike v plači lahko višje od 300,00 EUR ali nižje od 300,00 EUR, pravilno razliko pa bi moral ugotoviti sodni izvedenec, ki pa ga sodišče ni odredilo. Tožnik se pravda zato, ker je prepričan, da zaradi invalidnosti pri plači ne bi smel biti prikrajšan. Delavec, ki sedaj opravlja tožnikovo delo, ima najmanj 300,00 EUR večjo plačo od tožnika. Tožnik uveljavlja čisti denarni zahtevek, zato je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral v postopku najprej izpodbijati nezakonitost aneksa. Pri odločitvi o tožbenem zahtevku bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšno plačo je imel tožnikov primerjalni delavec, sodišče prve stopnje pa se s tem ni ukvarjalo. Izračun pripadajoče razlike v plači bi moralo sodišče prve stopnje prepustiti sodnemu izvedencu, česar pa ni storilo. Tožnik ne verjame, da je z njegovo plačo vse v redu, zato je računal, da bo pravilno plačo izračunal po sodišču postavljen izvedenec. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, 8. člena ZPP, storilo pa je tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje (prekluzivni roki, izvedenec, zaslišanje predlaganih prič, primerjalni delavec,...), zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo (ZDR, OZ, ZSPJS, volja, veljavnost pogodbe in sprememb, dokazno breme, predpostavke).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločalo in tožnikovo tožbo s sklepom opr. št. Pd 120/2009 z dne 9. septembra 2011 zavrglo. Tožnikovi pritožbi zoper navedeni sklep je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1037/2011 z dne 15. februar 2012 ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o pritožbenih stroških tožnika pa pridržalo za končno odločbo.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka, ki je javni zavod, na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) tožniku v podpis ponudila aneks k pogodbi o zaposlitvi (A1), saj je bila dolžna na podlagi določb ZSPJS, ki je uvedel nov plačni sistem v javni sektor, izvesti prevedbo tožnikove osnovne plače. Tožnik tega aneksa sicer ni podpisal, vendar pa to ni bilo bistveno, saj je zakon uredil način novega obračunavanja in izplačevanja plač in določil rok, v katerem so morali delodajalci javnim uslužbencem izplačati plačo skladno z določbami ZSPJS. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožena stranka tožnikovo plačo prevedla skladno z prehodnimi določbami ZSPJS, saj je tožnikov plačni razred določila tako na podlagi prevedbe nominalnega zneska osnovne plače, določene za delovno mesto, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (delovno mesto „vratar telefonist“), kot tudi na podlagi nominalnega zneska tožnikove osnovne plače, kar vse je bilo opredeljeno v členu 49.a in naslednjih ZSPJS. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožnik kljub razporeditvi na delovno mesto „vratar telefonist“ obdržal plačo s količnikom 2,40 (do katere je bil upravičen na podlagi odločbe z dne 18. 1. 1995 – A3) o prvi razporeditvi tožnika v plačni razred pri določitvi količnika za določitev osnovne plače za delovno mesto „materialni knjigovodja“). Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je bil tožnik s sklepom z dne 3. 3. 1997 in dodatkom k pogodbi o zaposlitvi (ki ga je podpisal) z dne 7. 33. 1997 razporejen na delovno mesto „vratar telefonist“ s količnikom osnovne plače 2,40, ki je bil podlaga za določitev tožnikove osnovne plače (B3), prav ti postavki pa sta nudili toženi stranki podlago za prevedbo tožnikove plače. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika, da je zaradi novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi prikrajšan pri plači najmanj za 300,00 EUR mesečno, ker je invalid oz. ker ima delavec, ki sedaj opravlja tožnikovo delo, za najmanj 300,00 EUR višjo plačo od njega. Kot je bilo že ugotovljeno, tožnik pri izplačilu plače v obdobju od avgusta 2008 dalje v primerjavi s prejšnjim obdobjem (B3 – plačilna lista za tožnika za julij 2008) ni bil prikrajšan, kar izhaja tudi iz njegovih plačilnih list (A5, B4 – B16), kot tudi iz izpovedb prič A.A. in A.B..

S pritožbeno navedbo, da tožnik takega zahtevka, kot je bilo o njem odločeno z izpodbijano sodbo, ni postavil, tožnik smiselno uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka. Ta kršitev pa ni podana kljub temu, da sodišče prve stopnje v izrek izpodbijane sodbe ni dobesedno prepisalo tožnikovega tožbenega zahtevka. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači v mesečni višini 300,00 skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od vključno avgusta 2008 dalje. Tak zahtevek pa je tožnik postavil tudi v tožbi, s tem, da je zakonske zamudne obresti od vsakomesečnih razlik v plači vtoževal od 18. dneva v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika odločilo po vsebini (in ga zaradi neutemeljenosti zavrnilo) so nebistvene njegove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dopustnost neposrednega sodnega varstva v primeru zahtevka iz naslova plač. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovo zahtevo z dne 16. 6. 2009 (A2) pravilno štelo kot pisno zahtevo za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi po določbi člena 3a/4 ZSPJS. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen, ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. Kolikor pa tožnik s to pritožbeno navedbo sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev določb postopka (kar bi se tudi dalo razbrati iz njegovih pritožbenih navedb), pa je s tem očitkom prekludiran, ker ga ni uveljavljal pravočasno (člen 286.b/1 ZPP). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevani kršitvi nista podani, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek ni nerazumljiv, niti ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso nejasni oz. med seboj v nasprotju. Prav tako ni podanega nasprotja v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnika o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika, ki niso odločilnega pomena, ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.