Jedro

Tožnikove zdravstvene težave niso bile izražene v taki meri, da bi to vplivalo na zmožnost opravljanja njegovega dela oz. dejavnosti. Zato tožbeni zahtevek, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 1. 2013 in št. ... z dne 2. 1. 2013 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 21. 12. 2012 do 13. 1. 2013 za polni delovni čas, zaradi bolezni.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da so se bolečine v križu začele pojavljati 5. 11. 2012. Osebnega zdravnika je obiskal 7. 11. 2012. Bolečine so bile vse močnejše, trajale pa so vse do 8. 2. 2013. Zaradi močnih bolečin ni mogel opravljati nobenih del. Tožnik je gradbenik in izvaja težja fizična dela na odru, strehi ter na zemlji. Bolniški stalež mu je bil odobren od 7. 11. 2012, prekinjen pa je bil v času od 21. 12. 2012 do 13. 1. 2013. Osebni zdravnik ga v tem času ni zdravil. Dne 7. 1. 2013 se je oglasil pri osebnem zdravniku, vendar ga tudi takrat ni zdravil. Zaradi močnih bolečin je moral istega dne obiskati urgenco, kjer so mu dali blokado. Bolniški stalež mu je bil ponovno odprt v času od 14. 1. 2013 do 25. 1. 2013. V spornem obdobju je ves čas imel bolečine, katerih vzrok so bili ishiasi. Tožnik ima tudi pripombe na vodenje razprave na sodišču, saj mu sodnica ni dovolila, da bi izjavo direktno narekoval v zapisnik, temveč jo je narekovala sama in to ne v celoti in tudi ne točno.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 1. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. … z dne 2. 1. 2013. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je bil tožnik od 21. 12. 2012 dalje zmožen za delo.

Iz dokumentacije v spisu (priloge B1 in B2) je razvidno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo (bolniški stalež) v obdobju od 7. 11. 2012 do 6. 12. 2012. Bolniški stalež mu je odobril osebni zdravnik. V bolniškem staležu je bil nato tudi v času od 7. 12. 2012 do 20. 12. 2012 na podlagi odločitve imenovanega zdravnika ter nato tudi v obdobju od 14. 1. 2013 do 1. 2. 2013. V zadevi je sporno, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi v spornem obdobju, torej v času od 21. 12. 2012 do 13. 1. 2013. Ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo je urejeno v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). Skladno s prvim odstavkom 232. člena Pravil začasna zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. V okviru svoje pristojnosti začasno nezmožnost za delo ugotavljata tudi imenovani zdravnik in pa zdravstvena komisija.

Po navedbah tožnika naj bi bil v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolečin v hrbtenici (zaslišan na glavni obravnavi je sicer izpovedal, da naj bi bil glavni vzrok njegovih težav visok pritisk). Da so težave s hrbtenico (bolečine zaradi ishiasa) glavni vzrok njegovih težav nenazadnje izhaja tudi iz pritožbenih navedb. Da so bile prisotne bolečine sicer res izhaja iz njegove izpovedbe, vendar pa ta izpovedba ni podprta z drugimi dokazi. Tožnik se namreč v spornem obdobju, razen dne 7. 1. 2013, ni zglasil pri osebnem zdravniku zaradi bolečin. V spisu tudi ni listinske dokumentacije, ki bi izkazovala, da je bil tožnik tudi v tem obdobju začasno nezmožen za delo. V spisu je zgolj izvid fiziatra z dne 17. 12. 2012, ki sicer ugotavlja tožnikove zdravstvene težave s hrbtenico, s tem da je bil zaradi teh težav tudi napoten na fizioterapijo. Vendar pa je pri tem bistveno pričanje osebnega zdravnika, ki je zaslišan pojasnil, da pri tožniku ni bilo nevroloških izpadov, imel je le omejen predklon. Iz izvida fiziatra z dne 17. 12. 2012 izhaja, da tožnik prihaja zaradi kronične bolečine ter da opisuje politopno simptomatiko, ki je deloma povezana tudi s kroničnim stresnim dogajanjem. Tožnik se tudi redno zdravi zaradi zvišanega pritiska. Po izpovedi osebnega zdravnika je bil tožnik zdravljen s protibolečinskimi tabletami. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je bil tudi na RTG slikanju, napoten pa je bil tudi na FTH terapijo. Iz tako izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so bile pri tožniku v spornem obdobju podane bolečine, vendar pa iz predložene dokumentacije ne izhaja, da bi bil tožnik zaradi teh težav začasno nezmožen za delo, niti osebni zdravnik tega ne ugotavlja, temveč celo več, kljub temu, da je sam predlagal podaljšanje bolniškega staleža, je zaslišan na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da se strinja z ugotovitvami tako zdravniške komisije kot tudi fiziatra, da bolniški stalež v spornem obdobju ni bil utemeljen. Gre za prepričljivo izpovedbo osebnega zdravnika, medtem ko tožnik drugih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal. Tudi v pritožbi ne navaja, v čem naj bi bilo dejansko stanje pomanjkljivo oz. nepopolno ugotovljeno. Vztraja le pri tem, da je tudi v spornem obdobju imel bolečine. Tudi, če so bile prisotne bolečine, pa to še ne pomeni, da je bil tožnik zaradi teh bolečin začasno nezmožen za delo. Bistveno je namreč ali zaradi teh bolečin, torej zaradi zdravstvenega stanja ni bil sposoben opravljati svojega dela oz. dejavnosti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje pa izhaja, da tožnikove zdravstvene težave niso bile izražene v taki meri, da bi to vplivalo na zmožnost opravljanja njegovega dela oz. dejavnosti.

Glede pritožbenih navedb, da mu sodišče ni dovolilo, da bi izjavo direktno diktiral na zapisnik, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZPP v prvem odstavku 124. člena določa, da se zapisnik naroka glavne obravnave sestavlja tako, da predsednik senata, ali z njegovim dovoljenjem stranka ali njen pooblaščenec glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Predsednik senata ima pravico, da odloči, ali lahko stranka sama na zapisnik narekuje svojo izjavo. Sodišče s tem, ko je narekovalo tožnikovo izpovedbo na zapisnik, ni kršilo prej citirane določbe. V kolikor pa je tožnik menil, da je diktiranje pomanjkljivo, pa bi lahko že na samem naroku ugovarjal vsebini zapisnika. Po vpogledu v zapisnik v spisu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem v zvezi ni bilo podanih nobenih pripomb oz. ugovorov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.