Jedro

Ker na vprašanje zmožnosti za opravljanje dela tožnika ne bi vplival podatek o operaciji kile (pruha) v mladosti, tožnikovo zamolčanje tega podatka ni pomenilo zamolčanja podatka, pomembnega za opravljanje dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožniku je prenehalo delovno razmerje, ker naj bi ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal ali dal neresnične podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, za katero je sklenil delovno razmerje (8. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90). Sodišče prve stopnje je sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo. Ugotovilo je, da je nepomembno tožnikovo zamolčanje operacije pruha v otroštvu ob (preventivnem) zdravniškem pregledu pred zaposlitvijo. Napotnica za pregled se je nanašala na lažja fizična dela, kar pomeni obremenitev do 10 kg, zdravniku pa je bilo tudi sporočeno, da bo tožnik dvigoval do 8 kg težka bremena. Tožnik je brez problemov celo leto dvigoval bremena težja od 20 kg, šele po razporeditvi na dvigovanje težjih bremen so se pojavili problemi, ki pa niso bili v zvezi z operacijo pruha v osnovni šoli.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik ni zamolčal tehtnega razloga, ki bi vplival na oceno njegove delazmožnosti za opravljanje del, na katera je bil razporejen ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Tudi v primeru, če bi tožnik ob preventivnem pregledu zapisal, da je bil v osnovnošolskem obdobju operiran za obojestransko kilo, bi dobil enako oceno za opravljanje predvidenega dela, za katerega se je glasila napotnica. Napotnica je bila za lažja fizična dela, to je nekako 10 kg.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi "kršitve ZPP" in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati tudi izpovedbe zdravnikov, da težave, ki jih navaja tožnik, niso nastale zaradi dela pri toženi stranki. Tožnikove težave so bile objektivne, torej take, ki so vplivale na njegovo delovno sposobnost, kar pomeni, da je zdravniku pri pregledu ob sklepanju delovnega razmerja kot tudi toženi stranki, zamolčal svoje zdravstvene težave, čeprav je zanje vedel. Tožena stranka delovnega razmerja s tožnikom ne bi sklenila, če bi vedela za tožnikovo rizično delovno sposobnost. Tožnik je neresnično prikazoval, da naj bi sklenil delovno razmerje le za opravljanje lažjih del in da je bil tudi na pregled napoten le za taka dela. Kaj takega pa iz napotnice in izpovedbe priče ne izhaja. Zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Sodišči sta zmotno presojali tudi pojem podatkov, pomembnih za sklenitev delovnega razmerja. Upoštevati bi morali tudi, ali je delo, ki ga opravlja, lahko zaradi specifičnosti njegovega zdravstvenega stanja, zanj objektivno zdravstveno škodljivo. Delodajalec ni dolžan skleniti delovnega razmerja z delavcem, pri katerem obstajajo take okoliščine v zvezi z njegovim zdravjem, da zanj lahko pomenijo nevarnost za zdravje.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka ne navede izrecno nobenega revizijskega razloga, iz revizijskih navedb pa izhaja, da tudi s sklicevanjem na "kršitve ZPP" uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja oziroma navaja le nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Take so vse navedbe o domnevno nepopolnem upoštevanju izpovedb zdravnikov, o obstoju in pomenu omejitev tožnika pri dvigovanju bremen, ki izhaja iz priporočila lečeče zdravnice, o domnevnih protislovjih v izpovedbah zdravnikov in glede ugotovitve, da je bila napotnica izdana le za opravljanje lažjih del. Kolikor je revizijske navedbe mogoče smiselno razumeti kot uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba formalnih pomanjkljivosti nima in jo je mogoče preizkusiti. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju in tudi niso v nasprotju z izpovedbami prič.

Izpodbijana sodba ima tudi odgovor na pritožbeno navedbo o zavrnitvi dokaznega predloga po postavitvi sodnega izvedenca oziroma ima obrazložitev o tem, zakaj postavitev sodnega izvedenca ni bila potrebna.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi 8. točke prvega odstavka 100. člena ZDR90 delavcu lahko preneha delovno razmerje, če ob sklenitvi delovnega razmerja zamolči podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, za katero je sklenil delovno razmerje. Pogoje oziroma zahteve za opravljanje dela določi delodajalec, ki delavca tudi napoti na preventivni zdravniški pregled. Zdravnik lahko presoja delavčevo (zdravstveno) sposobnost le za tisto oziroma tako delo, kot je navedeno v napotnici delodajalca.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo glede na izdano napotnico, delo tožnika lažje fizično delo, to je delo, ki je zahtevalo le dvigovanje bremen do 10 kg. Druga bistvena dejanska ugotovitev pa je, da na zmožnost za opravljanje takega dela ne bi vplival podatek o operaciji tožnika v mladosti. Tudi če bi zdravnik ob preventivnem pregledu za to vedel, bi tožniku izdal enako spričevalo o (popolni) zdravstveni zmožnosti za predlagano delo. To pa pomeni, da zamolčanje podatka o operaciji kile (pruha), ni pomenilo zamolčanja podatkov, pomembnih za opravljanje dela. Zato je pravilna odločitev nižjih sodišč, da ni bil podan razlog za prenehanje delovnega razmerja tožniku.

Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. v zvezi s prvim odstavkom 384. člena ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).