Jedro

Čeprav vabilo na narok ni bilo vročeno pooblaščencu tožeče stranke, ki se naroka ni udeležil, je tožnik v imenu tožeče stranke soglašal, da se narok opravi v nenavzočnosti pooblaščenca. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za opravo prvega naroka za glavno obravnavo. Navedenega ne more spremeniti dejstvo, da je bil narok zaradi izvajanja dokazov in vložitve pripravljalne vloge preložen in se je nadaljeval kasneje. Prav tako tudi ne dejstvo, da je sodišče pozneje izdalo dokazni sklep za izvedbo dokaza z izvedenci, ki ga je tudi izvršilo, vendar nato zaradi nastopa prekluzije izvedenih dokazov ni upoštevalo. Sodišče, ki ni vezano na sklepe procesnega vodstva, kamor spadajo tudi dokazni sklepi (glej drugi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 298. člena ZPP), je tako ravnalo skladno z določbo 286. člena ZPP. Revizijske trditve, da tožnik kot prava neuka stranka na prvem naroku za glavno obravnavo ni bil poučen o prekluziji navajanja dejstev in dokazov, bi eventualno lahko pomenile kršitev načela pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP), vendar pa ni v zadostni meri konkretizirana, da bi bila lahko upoštevna. Manjkajo predvsem navedbe o pomanjkljivostih tožnikovega vabila na narok za glavno obravnavo oziroma navedbe, da tožnik v vabilu ni bil seznanjen z možnostjo prekluzije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika sta v tej pravdi zaradi protipravne prekinitve najema gostinskega lokala zahtevala plačilo nastale škode in povrnitev vrednosti vlaganj. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju(1) tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 13. 1. 2000, da kasneje predlaganih (in celo izvedenih) dokaznih predlogov zaradi nastopa prekluzije ni mogoče upoštevati in da tožnika nista izkazala (višine) zatrjevane škode ter vlaganj. Mnenja oziroma izračune pred pravdo angažiranih izvedencev in računovodkinje je mogoče upoštevati le kot del strankinih navedb. K tožbi priložena mnenja nimajo dokazne vrednosti, saj ni priložene dokumentacije, ki bi omogočala njihov preizkus. Izvedenca in računovodkinja so bili sicer zaslišani kot priče, vendar iz lastnih zaznavanj niso poznali nobenih dejstev v zvezi s konkretnim primerom. Tožnika tudi s svojim zaslišanjem nista izkazala nastale škode in zatrjevanih vlaganj.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča in dodalo, da so bili 13. 1. 2000 izpolnjeni vsi pogoji za opravo prvega naroka za glavno obravnavo. Čeprav pooblaščenec tožeče stranke ni prejel vabila za narok in se naroka ni udeležil, je (prisotni) tožnik izrecno izjavil, da se narok lahko opravi brez navzočnosti pooblaščenca. Izjavo je podal v imenu tožeče stranke, to je (tudi) v imenu (takrat še) družbe C. d.o.o. (prej G. d.o.o.), katere pravna naslednika sta oba tožnika in ki jo je tožnik, kot eden izmed dveh direktorjev (drugi direktor je bila tožnica), zastopal brez omejitev.

Navedbe revidentov

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta tožnika vložila (dovoljeno) revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navajata, da 13. 1. 2000 niso bili izpolnjeni pogoji za opravo prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik ni imel pooblastila za zastopanje druge tožnice, ki na narok ni bila vabljena, saj ni bil njen direktor. Pravdna stranka ne more opravičiti odsotnosti pooblaščenca. Tožnik ni prava vešča stranka in na naroku ni bil poučen o prekluziji navajanja dejstev in dokazov. Sodišče je narok preložilo. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen šele 25. 1. 2001. Toženca mnenjem in izračunom izvedencev in računovodkinje, ki so bili zaslišani kot priče (strokovnjaki), nista substancirano ugovarjala. Tožnika sta navedla vsa pravno relevantna dejstva in nista prekludirana glede predlaganih dokazov z izvedenci. Po 286. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je mogoče dokaze predlagati tudi kasneje. Sodišče je dokaze z izvedenci skladno s pravnomočnimi in zavezujočimi dokaznimi sklepi celo izvedlo. V spisu se nahaja tudi druga dokumentacija, iz katere so razvidni škoda in vlaganja tožnikov. Kršeno je načelo proste presoje dokazov, saj vseh dokaznih predlogov tožeče stranke ni mogoče zavrniti le z obrazložitvijo, da jih tožena stranka ne povzema. Izdana sodba je v nasprotju s prejšnjo sodbo.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija, ki je vložena iz vseh revizijskih razlogov, ne pojasni, kako naj bi nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Ker revizijsko sodišče na kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je ta nekonkretiziran očitek revizije neupošteven.

7. Neupoštevne so tudi vse revizijske navedbe, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (takšna je npr. navedba, da prvi tožnik ni imel pooblastila za zastopanje družbe C. d.o.o., ker ni bil njen direktor), saj je revizijsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe.

8. Po presoji revizijskega sodišča zavzemanje tožnikov, da 13. 1. 2000 niso bili izpolnjeni pogoji za opravo prvega naroka za glavno obravnavo oziroma da je bil takšen narok opravljen šele kasneje, ni utemeljeno. Tožnika sicer navajata razloge v smeri obstoja relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa niso takšne narave, da bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost sodb. Čeprav vabilo na narok ni bilo vročeno pooblaščencu tožeče stranke, ki se naroka ni udeležil, je tožnik v imenu tožeče stranke soglašal, da se narok opravi v nenavzočnosti pooblaščenca. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za opravo prvega naroka za glavno obravnavo. Navedenega ne more spremeniti dejstvo, da je bil narok zaradi izvajanja dokazov in vložitve pripravljalne vloge preložen in se je nadaljeval kasneje. Prav tako tudi ne dejstvo, da je sodišče pozneje izdalo dokazni sklep za izvedbo dokaza z izvedenci, ki ga je tudi izvršilo, vendar nato zaradi nastopa prekluzije izvedenih dokazov ni upoštevalo. Sodišče, ki ni vezano na sklepe procesnega vodstva, kamor spadajo tudi dokazni sklepi (glej drugi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 298. člena ZPP), je tako ravnalo skladno z določbo 286. člena ZPP. Revizijske trditve, da tožnik kot prava neuka stranka na prvem naroku za glavno obravnavo ni bil poučen o prekluziji navajanja dejstev in dokazov, bi eventualno lahko pomenile kršitev načela pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP), vendar pa ni v zadostni meri konkretizirana, da bi bila lahko upoštevna. Manjkajo predvsem navedbe o pomanjkljivostih tožnikovega vabila na narok za glavno obravnavo oziroma navedbe, da tožnik v vabilu ni bil seznanjen z možnostjo prekluzije.

9. Nižji sodišči dokaznih predlogov tožnikov nista zavrnili le z obrazložitvijo, da jih tožena stranka ne povzema, temveč sta jih (pravilno) zavrnili predvsem zato, ker niso bili podani pravočasno (glej 286. člen ZPP). Tožnika, ki v reviziji izpostavljata pravilno uporabo 286. člena ZPP, ne pojasnita, zakaj brez svoje krivde že na prvem naroku za glavno obravnavo nista predlagala izvedbe dokaza z izvedenci in predložila „druge dokumentacije, iz katere so razvidni škoda in vlaganja“. Pravočasno predlagane in izvedene dokaze (zaslišanje tožnikov in prič – dveh izvedencev in računovodkinje) sta sodišči po načelu proste presoje dokazov dokazno ocenili in na tej podlagi ugotovili dejansko stanje. Ker spada vprašanje (ne)izkazanosti nastale škode in zatrjevanih vlaganj v okvir trditvenega in dokaznega bremena tožnikov in ker sta toženca že v odgovoru na tožbo navedla, da ne sprejemata ugotovitev in izračunov raznih izvedencev in cenilcev, ni mogoče slediti revizijskim trditvam o nesubstanciranosti ugovorov. Revizija tudi ne pojasni, kako naj bi na pravilnost in zakonitost izdane sodbe vplivalo dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče s prejšnjo sodbo delno ugodilo (prvotnemu) tožbenemu zahtevku.

10. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnikov na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): V prvem sojenju je tožnikoma iz naslova (delno priznanih) vlaganj v gostinski lokal prisodilo 930,23 EUR s pp. Toženca zoper to odločitev nista vložila pritožbe.