Jedro

Od privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku ne teče več rok za policijsko pridržanje, temveč je postopanje organov vezano na druge zakonsko (ali ustavno) določene roke (prim. npr. tretji odstavek 202. člena ZKP, drugi in četrti odstavek 203. člena ZKP, drugi odstavek 20. člena Ustave RS).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega H. M. zaradi dveh kaznivih dejanj izsiljevanja (tretji in prvi odstavek 213. člena Kazenskega zakonika; v nadaljevanju KZ-1) odredila pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti (1. in 3. točka prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku; v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik uvodoma opozarja, da je bil obdolženec, ki mu je bila dne 22. 8. 2011 ob 14.30 odvzeta prostost, dne 24. 12. 2011 (pravilno 24. 8. 2011) ob 14.05 pripeljan k preiskovalni sodnici. Čeprav se je 48-urno pridržanje izteklo ob 14.30, policija oziroma sodišče obdolženca nista izpustila na prostost, zaradi česar je po mnenju zagovornika obdolžencu od 24. 8. 2011 od 14.30 dalje nezakonito odvzeta prostost. Sodišče je namreč več kot eno uro po izteku zakonskega roka za policijsko pridržanje izdalo odločbo o odreditvi pripora. Glede na vsebino očitka je Vrhovno sodišče štelo, da zagovornik uveljavlja kršitev petega odstavka 157. člena ZKP (in ne petega odstavka 159. člena ZKP, kot je nepravilno zapisano v zahtevi) v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodišče v izpodbijanem sklepu do tovrstnih navedb zagovornika ni opredelilo.

6. Po petem odstavku 157. člena sme policijsko pridržanje po drugem odstavku tega člena trajati največ 48 ur. Po preteku tega roka mora policist pridržano osebo izpustiti na prostost, ali pa ravnati po prvem odstavku tega člena, torej pridržano osebo brez odlašanja privesti k preiskovalnemu sodniku. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila obdolžencu dne 22. 8. 2011 ob 14.30 odvzeta prostost in da je bil v skladu z drugim odstavkom 157. člena ZKP pridržan v Centru za pridržanje Ljubljana. Ker se je zaslišanje obdolženca pred preiskovalno sodnico začelo dne 24. 8. 2011 ob 14.05, s policijskim pridržanjem ni mogel biti prekoračen 48-urni rok iz petega odstavka 157. člena ZKP. Zmotno je tudi nadaljnje izhodišče zagovornika, da rok za policijsko pridržanje teče tudi v postopku pred preiskovalnim sodnikom oziroma, da mora preiskovalni sodnik sklep o odreditvi pripora izdati znotraj 48-urnega roka, določenega v petem odstavku 157. člena ZKP. Od privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku je namreč postopanje organov vezano na druge zakonsko (ali ustavno) določene roke (prim. npr. tretji odstavek 202. člena ZKP, drugi in četrti odstavek 203. člena ZKP, drugi odstavek 20. člena Ustave RS). Da bi preiskovalna sodnica, ki je takoj po zaslišanju obdolženca izvedla priporni narok po 204. a členu ZKP, ki se je končal ob 14.50 uri, nato pa izdala sklep o odreditvi pripora, ki je bil obdolžencu vročen istega dne ob 15.25 uri, z odreditvijo pripora zoper obdolženca prekoračila kakšen drug zakonsko (ali ustavno) določen rok, pa zagovornik ne zatrjuje. Na tovrstne očitke, ki jih je zagovornik uveljavljal že v pritožbi, je na 3. strani sklepa odgovoril že zunajobravnavni senat, zato tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Zagovornik v nadaljevanju navaja, da v zapisniku naroka ni navedena odločitev sodišča o priporu, pri čemer se sklicuje na razloge odločbe VS RS I Ips 24/2000 z dne 17. 2. 2000. Ker ne pojasni, kako naj bi uveljavljana procesna kršitev, ki jo je mogoče presojati le v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, se Vrhovno sodišče s tem očitkom ni ukvarjalo. Glede na časovno zaporedje procesnih dejanj preiskovalne sodnice, razvidnih iz podatkov spisa, pa je tudi očitno, da do kršitve 24-urnega roka, določenega v drugem odstavku 20. člena Ustave RS, ni prišlo.

8. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče z očitki zagovornika, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, ni ukvarjalo. Tako ni presojalo trditev, ki se nanašajo na neprepričljivost (neresničnost) izjave oškodovanca ter trditev, ki dajejo dokaznemu gradivu drugačno težo, kot mu jo je pripisalo sodišče (prim. str. 3 in 4 zahteve za varstvo zakonitosti). Tudi z očitki, da je sodišče glede na listine in dokaze v spisu napravilo zmotne zaključke o obdolženčevi partnerki in o ureditvi njegovih pogojev za bivanje v Republiki Sloveniji, zagovornik ne uveljavlja protispisnosti kot ene od oblik postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč ponovno izraža dvome v dejanske zaključke sodišč.

9. Sodišči sta pravilno zaključili, da je ob dejstvu, da je obdolženec tujec, brez dovoljenja za prebivanje (biva na naslovu, na katerem ni prijavljen), brez zaposlitve, da čaka na izvršitev daljše prostostne kazni, obravnavani dejanji pa je izvršil med preizkusno dobo, določeno v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani iz januarja 2010, podana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec z begom onemogočil ali otežil izvedbo kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Pravilno je tudi sklepanje zunajobravnavnega senata, da so ob takšnih okoliščinah navedbe zagovornika, ki se nanašajo na nosečnost in bolezen obdolženčeve partnerke ter na njegovo družino, za odločitev o obstoju tega pripornega razloga nerelevantne. Kot nerelevantne za presojo ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) pa Vrhovno sodišče ocenjuje tudi navedbe zagovornika, da je zoper pravnomočno sodbo, na katero sta se sodišči oprli pri presoji tega pripornega razloga, vložena zahteva za varstvo zakonitosti.

10. Neutemeljene so tudi trditve, ki se nanašajo na nujnost in nesorazmernost izrečenega ukrepa. V izpodbijanih sklepih je obrazloženo, zakaj je bila odreditev pripora nujna za izvedbo kazenskega postopka ter za varnost ljudi in njihovega premoženja oziroma zakaj v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče pripora nadomestiti z milejšim ukrepom (hišnim priporom). Sklepanje sodišč je tudi utemeljeno, saj že okoliščine, relevantne za presojo obstoja pripornih razlogov, kažejo, da je le s priporom mogoče zagotoviti uspešno izvedbo kazenskega postopka in preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).