Jedro

Zahteva za odločitev pravične odškodnine za nacionalizirano gradbeno zemljišče ne zastara. Lahko zastara le izterjava s sodno odločbo ali poravnavo že določene odškodnine za nacionalizirano nepremičnino.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se glede prvega tožnika razveljavi in zadeva glede tega tožnika vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških prvega tožnika se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.6.2005, opr. št. P 2817/2001-II, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je jima je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 2.010.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1965 do plačila in tožnikoma povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Proti sodbi se je pritožil prvi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov.

V pritožbi sodišču očita, da je mimo trditev tožnikov ugotovilo, da sta v postopku navajala, da je bila odškodnina za nacionalizirano zemljišče že določena v odločbi. S tem je kršilo določbe 7. člena Zakona o pravdnem postopku, to kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Hkrati pa je iz istega razloga podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj se je pritožnik z obstojem (domnevne) odločbe o odškodnini seznanil šele v sodbi. Za meritorno odločitev je potrebno prepričanje o obstoju pravno relevantnih dejstev, sodišče pa je dejstva ugotovilo le s stopnjo verjetnosti. Če bi bila odškodnina že določena, bi bila tudi že izplačana. Glede na to, da je sodišče sledilo izpovedi tožnikov, da odškodnina ni bila izplačana, je očitno, da odškodnina ni bila nikoli ponujena z odločbo. Poleg tega je sodišče za ugotovitev zastaranja terjatve tožnikov uporabilo napačen materialnopravni predpis, saj bi v konkretnem primeru v poštev lahko prišel le Zakon o zastaranju terjatev, ne pa Zakon o obligacijskih razmerjih ali Obči državljanski zakonik. V obravnavenm primeru bi bilo mogoče o zastaranju govoriti šele v primeru, če bi bila odškodninska terjatev tožnikov ugotovljena s pravnomočno odločbo. Ker to ni bila, tudi desetletni zastaralni rok v konkretnem primeru ni potekel. Ker tožnik zahteva odškodnino zaradi odvzema lastninske pravice, pravila o zastaranju sploh ne pridejo v poštev.

Tožena stranka postopa nezakonito, ko v konkretnem primeru ugovarja zastaranje, in sodišče prve stopnje tega ugovora sploh ne bi smelo upoštevati. Razlastitev brez nadomestila v naravi ali brez odškodnine je namreč protiustavna in protizakonita. Tudi ne drži, da bi tožnik zamudil z uveljavitvijo svojega zahtevka. Pri razlastitvi gre za javnopravno omejitev lastninske pravice. Ker lastninska pravica ne zastara, tudi zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova razlastitve ni zastarljiv. Tudi ni utemeljen očitek sodišča tožnikoma, da sta bila pasivna, saj bi pravni prednik toženke in toženka glede na zakonodajo morala začeti postopek za odločitev odškodnine.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da je njuna odškodninska terjatev zastarala. S tem v zvezi je izhajalo iz določb Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/79 s spremembami do št. 57/89, v nadaljevanju ZOR) in iz določb Občega državljanskega zakonika (ODZ).

V konkretnem primeru ne gre za odškodninsko terjatev tožnikov do toženke zaradi pogodbene ali deliktne odgovornosti toženke, kot napačno ugotavlja sodišče prve stopnje, v primeru katere bi lahko prišla v poštev uporaba zakonskih določb o zastaranju. Tožnika namreč v tej zadevi od toženke zahtevata odškodnino zaradi nacionalizacije njunega gradbenega zemljišča na podlagi Zakona o nacionalizaciji gradbenih zemljišč in najemnih zgradb (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/90, v nadaljevanju Zakon o nacionalizaciji), torej kot nadomestilo zaradi odvzema njune lastninske pravice v javnem interesu na podlagi zakona.

Pravica do odškodnine za nacionalizirano nepremičnino pa ne zastara, temveč lahko zastara le pravica izterjave že s sodno odločbo ali s poravnavo določene odškodnine (glej sklep, sprejet na zveznem civilnem posvetovanju dne 28. in 29.5.1986, objavljen v Biltenu ZS, št. 25/86, str. 52, ali v Poročilu VSS, št. 1/86, str.2). Glede na to je odločilno dejstvo, ki ga je treba v konkretnem primeru ugotoviti, ali je bila tožnikoma že določena odškodnina za odvzeto nepremičnino, kot je to določil Zakon o nacionalizaciji, na podlagi katerega je bila tožnikoma odvzeta (1. odstavek 59. člena, 1., 2. in 3. odstavek

60. člena Zakona o nacionalizaciji), ali kot so to določili kasnejši zakoni (Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe, Uradni list SRS, št. 27/72 s spremembami do 23/78, Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list SRS, št. 5/80 s spremembami do 20/89), če v času uveljavitve teh predpisov odškodnina po prejšnjem zakonu še ni bila določena (kot so to določale prehodne določbe omenjenih zakonov). Če tožnikoma odškodnina za odvzeto zemljišče še ni bila določena, jo je treba določiti.

Sodišče prvestopnje v konkretnem primeru ni ugotovilo, ali je bila tožnikoma za nacionalizirano gradbeno zemljišče že s sodno odločbo ali poravnavo določena odškodnina. Ponudba odškodnine za zemljišče še ne pomeni, da je bila ta tudi na predpisan način določena, kot očitno glede na obrazložitev sodbe zmotno meni sodišče prve stopnje. Tudi le verjetnost obstoja predmetnega dejstva, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne zadošča za meritorno odločitev, saj je treba obstoja ali neobstoj nekega odločilnega dejstva ugotoviti s stopnjo prepričanja. Na navedeno utemeljeno opozarja tudi pritožnik. Sodišče je spregledalo, da sta tožnika (zlasti prvega tožnika) zatrjevala tudi, da jima odškodnina za nacionalizirano gradbeno zemljišče še ni bila določena, in se ni opredelilo, ali tožnikoma verjame oziroma ne verjame in zakaj da oziroma zakaj ne, da je bila odškodnina že oziroma še ni bila določena. Poleg tega tudi iz listin v spisu, ki jih je vpogledalo sodišče prve stopnje (odločba z dne 25.5.1965 - A3 in sklep z dne 28.6.1971 - A7), izhaja zgolj to, o čemer je na zadnji obravnavi izpovedal prvi tožnik, da je bila prejšnjim lastnikom izplačana odškodnina le za objekte, ki so stali na parc. št. 64/1 in 65/2, da pa bo odškodnina za odvzeto zemljišče določena s posebno odločbo.

Svoje trditve o tem, ali je bila tožnikoma za nacionalizirano gradbeno zemljišče (takrat parc. št. 65/2 in parc. št. 64/1, k.o. P. p. I. del) že določena odškodnina, sta tožnika spreminjala. V tožbi sta navedla, da je toženka že z odločbo določila odškodnino, vendar določeni znesek ni dosegel realne vrednosti odvzetega zemljišča. V pripravljalni vlogi z dne 28.8.2002 (l. št. 18 do 20) sta navajala, da je bila tožnikoma izplačana odškodnina za parc. št. 64/1 in ne tudi za parc. št. 65/2, zato odškodnino zahtevata za parc.

št. 65/2. V pripravljalni vlogi z dne 18.1.2005 (l. št. 29 do 31) pa je prvi tožnik navedel, da zahteva plačilo odškodnine za obe odvzeti parceli, saj postopek za določitev odškodnine ni bil nikoli začet, da pa mu je bila izplačana odškodnina za objekt, ki se je nahajal na parc. št. 64/1. Ker torej sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni z gotovostjo ugotovilo obstoja ali neobstoja odločilnega dejstva (ali je bila tožnikoma, sedaj le še prvemu tožniku glede na to, da se je zoper zavrnilno sodbo pritožil le on, s sodno odločbo ali s poravnavo določena odškodnina za nacionalizirano gradbeno zemljišče), je dejansko stanje v obravnavanem primeru ostalo v nazadostni meri raziskano.

Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo glede prvega tožnika razveljavilo in zadevo glede tega tožnika vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Skladno s sprejeto odločitvijo je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških prvega tožnika pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopje s stopnjo prepričanja ugotovi, ali je bila prvemu tožniku za razlaščeno gradbeno zemljišče že določena odškodnina ali ne. Če bo ugotovilo, da mu je bila ta določena, bo moralo presoditi, ali lahko s tožbo znova zahteva (višjo) odškodnino ali ne in temu ustrezno postopati naprej. Če pa bo ugotovilo, da mu odškodnina še ni bila določena, mu bo moralo le - to določiti upoštevaje ustrezne materialne predpise.