Jedro

Stališče, da oškodovanec praviloma nima pravice do denarne odškodnine za telesne bolečine, povzročene z lahko telesno poškodbo, nima opore v sodni praksi, ki se je izoblikovala ob uporabi 200. člena in drugih ZOR. Teža oz. kvalifikacija poškodbe ni okoliščina, od katere bi bilo odvisno vprašanje upravičenosti do odškodnine. Torej tudi ni pravilno nadaljnje stališče sodišča, da ima pri lahki telesni poškodbi oškodovanec le izjemoma pravico do denarne odškodnine, če so fizične bolečine močne ali srednje intenzivnosti in dalj časa trajajo.

Ugotovljene tožničine telesne bolečine, ki jih je pretrpela zaradi toženkinega škodnega dejanja (en dan hude bolečine, tri dni srednje močne in okoli osem dni zmerne bolečine), niso pomenile neznatne nepremoženjske škode. Tožnica ima torej pravico do denarne odškodnine po 200. členu ZOR.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni, tako da se: 1) zavrne pritožba tožene stranke kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v obsodilnem delu tako glede glavnice (točka 1) kakor glede pravdnih stroškov (točka 2), 2) glede stroškov pritožbenega postopka odloči, da trpita pravdni stranki vsaka svoje stroške.

II. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Toženka mora plačati tožnici za stroške revizijskega postopka 8.645,00 sit, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožnici 40.000,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.8.1992 do plačila kot odškodnino za telesne bolečine, ki jih pretrpela kot posledico telesne poškodbe v škodnem dogodku dne 3.1.1991. Obenem je zavrnilo večji tožbeni zahtevek (za plačilo še 200.000,00 sit odškodnine), tožnici pa naložilo, da mora toženki plačati za pravdne stroške 14.909,00 sit. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper zavrnilni del sodbe prve stopnje in v tem delu to sodbo potrdilo - obenem pa je ugodilo toženkini pritožbi in sodbo prve stopnje v obsodilnem delu tako spremenilo, da je tudi ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožnica v škodnem dogodku dobila le lahko telesno poškodbo, zaradi nje pretrpljene telesne bolečine pa niso bile takšne (toliko močne in toliko časa trajajoče), da bi tožnica lahko zanje zahtevala denarno odškodnino. Sodišče druge stopnje je pri tem odločilo o celotnih stroških pravdnega postopka, tako da je tožnici naložilo plačilo 46.824,00 sit toženkinih pravdnih stroškov.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo, s katero izpodbija odločitev v celoti, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga bodisi spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu zahtevku bodisi razveljavitev sodb obeh stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, toženka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je delno utemeljena in sicer v delu, kolikor je sodišče druge stopnje ugodilo toženkini pritožbi, medtem ko v preostalem delu ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporaba materialnega prava je utemeljena, kolikor se nanaša na zavrnitev tožničinega odškodninskega zahtevka za telesne bolečine na drugi stopnji, ne pa tudi, kolikor se nanaša na tisti del tožbenega zahtevka, ki je bil zavrnjen že na prvi stopnji.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožnico ob škodnem dogodku dne 3.1.1991 dvakrat udarila po hrbtu z doma narejeno lopato za odmetavanje snega in da je tožnica zaradi posledic teh udarcev trpela en dan hude bolečine, tri dni srednje močne in okoli osem dni zmerne bolečine. Sodišče druge stopnje je izrečno sprejelo kot pravilne te ugotovitve sodišča prve stopnje o intenzivnosti in trajanju bolečin, ki jih je tožnica pretrpela kot posledico toženkinega dejanja - jih v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ponovilo. Te dejanske ugotovitve so zato za revizijsko sodišče obvezna (po 3. odst. 385. člena ZPP) podlaga za preskus uporabe materialnega prava. Pri tej dejanski podlagi pa se revizijsko sodišče ne strinja s presojo sodišča druge stopnje, da tako ugotovljene tožničine telesne bolečine niso dosegle tiste intenzivnosti in trajanja, ki je pogoj, da oškodovancu pripada denarna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode (po 1. odst. 200. člena ZOR).

Stališče sodišča druge stopnje, da oškodovanec praviloma nima pravice do denarne odškodnine za telesne bolečine, povzročene z lahko telesno poškodbo, nima opore v sodni praksi, ki se je izoblikovala ob uporabi 200. člena in drugih ZOR. Posebej velja opozoriti na obrazložitev sklepa pod št. 1, sprejetega na posvetovanju o problematiki nepremoženjske škode oktobra 1986 v Ljubljani. Ta obrazložitev v 3. točki (str. 2 Poročila o sodni praksi VS SRS št. II/86) mdr. navaja, da "...je bilo posvetovanje enotno, da ... teža oz. kvalifikacija poškodbe ni okoliščina, od katere bi bilo odvisno vprašanje upravičenosti do odškodnine, pač pa samo obseg ene izmed priznanih oblik nepremoženjskih škod," pri tem pa je v isti zvezi tudi poudarjeno, da "neznatna škoda ne upravičuje do odškodnine". Torej tudi ni pravilno nadaljnje stališče sodišča druge stopnje, da ima pri lahki telesni poškodbi oškodovanec le izjemoma pravico do denarne odškodnine, če so fizične bolečine močne ali srednje intenzivnosti in dalj časa trajajo - s tem stališčem pa je sodišče druge stopnje po pravilih za razlaganje izjem (izjeme od pravila se namreč ozko razlagajoĐ) postavilo materialnopravno zmotno izhodišče za oceno, ali so ugotovljene tožničine telesne bolečine podlaga za priznanje denarne odškodnine.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ugotovljene tožničine telesne bolečine, ki jih je pretrpela zaradi toženkinega škodnega dejanja, niso pomenile neznatne nepremoženjske škode. Tožnica ima torej pravico do denarne odškodnine po 200. členu ZOR. Intenzivnost in trajanje teh bolečin, ki sta v izpodbijani sodbi ugotovljeni, pa narekujeta tako odmero te odškodnine, za kakršno se je odločilo sodišče prve stopnje. Odškodnina v znesku 40.000,00 sit je po razmerah v času sojenja na prvi stopnji pomenila pravično denarno odškodnino za to ugotovljeno tožničino nepremoženjsko škodo - odmerjena torej ni niti prenizko (in torej ne v nasprotju s 1. odst. 200. člena ZOR, kakor bi bilo v tem delu treba odgovoriti na tožničino pritožbo) niti previsoko (in torej ne v nasprotju z 2. odst. 200. člena ZOR, kakor bi bilo treba odgovoriti na toženkino pritožbo).

V doslej obrazloženem delu je torej tožničina revizija utemeljena in ji je bilo treba na podlagi določbe 1. odst. 395. člena ZPP ugoditi z vzpostavitvijo sodbe prve stopnje v obsodilnem delu, torej s tako delno spremembo sodbe druge stopnje, kakršna je razvidna iz točke I.1 te revizijske sodbe.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi v preostalem delu ni utemeljena: - glede odškodnine za telesne bolečine zato ne, ker ugotovljene telesne bolečine večje odškodnine ne upravičejujo; - glede zahtevane odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti zato ne, ker ti obliki škode nista bili ugotovljeni (ob materialnopravno pravilnem pristopu k ugotavljanju te škode, ki je obrazložen v sodbi sodišča prve stopnje); - glede zahtevane odškodnine za gmotno škodo zato ne, ker obstoj uveljavljanih izdatkov in izgube delovnih ur v vzročni zvezi z ugotovljeno poškodbo ni bil ugotovljen.

Kolikor se tožnica v reviziji spušča v grajo dokazne ocene, vztraja pri drugačnem navajanju dejstev, kakor so v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljena, in se spušča v opisovanje svoje splošne situacije v času po škodnem dogodku - seveda revizija nima nobene opore v dejstvih, ki so podlaga revizijskega odločanja, in v tem delu predstavlja (po 3. odst. 385. člena ZPP) nedovoljen poskus revizijskega izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe.

Glede na nazadnje obrazloženo je bilo treba na podlagi določbe 393. člena ZPP tožničino revizijo v sedaj obravnavanem delu zavrniti kot neutemeljeno.

Doslej obrazložena odločitev o glavni stvari je narekovala glede pravdnih stroškov naslednjo odločitev (2. odst. 166. člena ZPP): - da ostane odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji takšna kot v sodbi prve stopnje (točka I.1 izreka, 2. odst. 154. člena ZPP); - da pravdni stranki, ki sta po delno spremenjeni sodbi druge stopnje ostali obe neuspešni v pritožbenem postopku (točka I.2 izreka, 1. odst. 154. člena ZPP); - da toženka povrne tožnici tisti del revizijskih stroškov, ki ji je utemeljeno nastal glede na delni uspeh revizije (točka III. izreka, 2. odst. 154. člena ZPP - odmera prijavljenih odvetniških stroškov od zneska prisojene glavnice).