Jedro

V primerih, ko je leasingojemalec po pogodbi o leasingu kljub uničenju ali poškodbi avtomobila dolžan izpolniti vse svoje pogodbene obveznosti (plačati vse obroke), se posledice škodnega dogodka ne odrazijo v premoženjski sferi leasingodajalca, pač pa leasingojemalca. Leasingojemalec kljub temu, da ni pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari. Zato je v primeru poškodovanja vozila upravičen do prejema zavarovalnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 11.948,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2007 dalje. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka (kot leasingojemalec in zavarovalec) nima aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevka na povrnitev škode na podlagi zavarovalne pogodbe, ki jo je sklenila s toženo stranko. V skladu z določili leasing pogodbe je bila tožeča stranka dolžna skleniti tudi zavarovalno pogodbo za avtomobilsko kasko zavarovanje za v leasing vzeto vozilo, v kateri pa je bila tožeča stranka opredeljena kot zavarovalec, kot zavarovanec (upravičenec do izplačila škode) pa je bil določen leasingodajalec.

5. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožeči stranki odreklo aktivno legitimacijo v tem sporu. Utemeljeno opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011, ki je v istovrstni zadevi definiciji zavarovanca v pogodbah o zavarovanju oziroma splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska dalo širši pomen. Pojasnilo je, da je zavarovanec oseba, katere premoženjski interes je zavarovan, in da je zato potrebno v konkretnem primeru ugotavljati, kdo je imel interes za to, da zavarovani primer ne bi nastal. V primerih, ko je leasingojemalec po pogodbi o leasingu kljub uničenju ali poškodbi avtomobila dolžan izpolniti vse svoje pogodbene obveznosti (plačati vse obroke), se posledice škodnega dogodka ne odrazijo v premoženjski sferi leasingodajalca, pač pa leasingojemalca. Leasingojemalec kljub temu, da ni pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari. Zato je v primeru poškodovanja vozila upravičen do prejema zavarovalnine.

6. Iz pogodbe o finančnem leasingu št. 0014872 (A2), ki jo je tožeča stranka predložila v spis, sicer ni razvidno, kakšne so bile obveznosti leasingojemalca v primeru poškodbe oziroma uničenja avtomobila, splošnih pogojev in prilog k pogodbi, na katere se navedena pogodba sklicuje, pa tožeča stranka v spis ni predložila. Vendar pa je že bolj ali manj splošno znano, da poškodbe oz. uničenje v leasing vzetega vozila leasingojemalca praviloma ne odvezujejo plačila vseh obveznosti po pogodbi v nezmanjšanem obsegu. Poleg tega je bila v postopku na prvi stopnji neprerekana trditev tožečih strank (tožbo je prvotno vložil tudi leasingojemalec S. L. d.o.o.), da je s plačilom zadnje anuitete po leasing pogodbi lastnica vozila postala drugotožeča stranka. Dejstvo, da je tožeča stranka leasingodajalcu plačala vse obroke po leasing pogodbi, se torej šteje za priznano. To pa pomeni, da posledic v premoženjski sferi leasingodajalca zaradi škodnega dogodka ni bilo in da je tožeča stranka upravičena do prejema odškodnine po pogodbi, ki jo je sklenila s toženo stranko, čeprav v njej ni navedena kot zavarovanec.

7. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.