Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentka sicer pravilno poudarja v reviziji, da predstavljajo določila splošnih pogojev materialno pravo, vendar pa v razlogih svoje revizije povzema le prvi odstavek 10. člena in ne tudi ostalih, ki skupaj urejajo celoten splet možnih položajev. Tako revizija osredotoči svoja izvajanja na zatrjevano skleniteljevo zamudo, nastalo po januarju 1993, medtem ko sodišči nižjih stopenj utemeljujeta svojo odločitev z vsemi pravno relevantnimi okoliščinami, med katerimi sta ključni dve: da toženka do nastopa zavarovalnega primera ni podala izjave, da pogodbo razdira kot ji nalaga drugi odstavek 10. člena splošnih pogojev (ki jih je sama sprejela in ki jih zato drugače kot so zapisani ne more tolmačiti na škodo zavarovanca kot šibkejše stranke) in da je tožnica zavarovalno premijo poravnala 10.11.1993, kar pomeni, da ob nastopu zavarovalnega primera ni bila v zamudi. Toženka od prejema plačila (10.11.1993) do nastopa zavarovalnega primera (25.11.1993) ni storila ničesar, pač pa je sklenila sporočiti izjavo o razdrtju zavarovalne pogodbe šele po nastopu zavarovalnega primera. Sodna praksa pa se je že izrekla, da je zavarovalna pogodba obveznostna, ki se lahko molče podaljša ali obnovi, kadar stranka v zamudi izpolni svojo obveznost po preteku odrejenega časa, druga pa to sprejme kot izpolnitev pogodbe. Ob takem stanju revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovljene dejanske okoliščine presodili v skladu s pravno podlago (to je določbami 10. člena že citiranih splošnih pogojev in posebno določilom 945. člena zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožničina zahteva, da se ji povrnejo stroški odgovora na revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da ji mora plačati tolarsko protivrednost 4.240 DEM po tečaju Banke Slovenije na dan izplačila in stroške postopka prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek zavrne. Ker je bilo ugotovljeno, da sta tožnica in njen pokojni mož sklenila zavarovalno pogodbo življenjskega in nezgodnega zavarovanja z veljavnostjo od 1.1.1993 dalje za dobo 10 let in da sta plačala le enomesečno premijo, tožničin zahtevek ni utemeljen glede na določilo 10. člena splošnih pogojev, ki določajo, da velja, da je sklenitelj odstopil od pogodbe, če dospela premija ni plačana v treh mesecih, če pa ni plačana najmanj za 2 polni leti, preneha zavarovanje veljati, v nasprotnem primeru pa zavarovanje ostane v veljavi brez nadaljnjega plačevanja premije. Sklenitelj zavarovanja je v tem primeru plačal premijo le za januar 1993, nato pa ni nič plačal do 10.11.1993, ko je bil v zamudi za osem mesecev. Glede na taka določila sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravo zmotno uporabili.

Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, pri čemer opozarja, da sta bila sklenitelja zavarovanja tako tožnica kot njen mož, da je bila premija v celoti plačana 10.11.1993 in da je zavarovalni primer nastopil 25.11.1993 ter da po plačilu premije toženka ni mogla več odstopiti od pogodbe.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tako med pravdo kot v revizijskem postopku je sporna le pravna presoja sicer nesporno ugotovljenih odločilnih okoliščin. Te so, da je tožničin mož, ki je umrl 25.11.1993, sklenil zavarovalno pogodbo za življenjsko zavarovanje (ki je vsebovalo tudi nezgodno) z veljavnostjo od 1.1.1993 do 1.1.2003, da je plačal premijo le za januar 1993, da ga je toženka s priporočenim pismom 3.8.1993 opomnila na zamudo in mu zapretila, da bo sicer zavarovanje razveljavila, da je tožnica 10.11.1993 plačala vse zapadle obroke vključno za november 1993 ter da je toženka 26.11.1993 to je en dan po nastopu zavarovalnega primera, sestavila dopis s sporočilom pokojniku, da mu bo denar vrnila. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da ima tožničin zahtevek za izplačilo zavarovalne vsote (ki je po višini nesporna in znaša tolarsko protivrednost 4.240 DEM) pravno podlago v 10. členu splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje, posebno pa v njegovem tretjem odstavku, ki ga sodišče prve stopnje tudi navaja in ki se glasi: če zavarovalni primer nastane, preden so potekli trije meseci od plačila zadnje premije, je zavarovalnica dolžna izplačati zavarovalno vsoto, od nje pa odtegniti neplačane premije.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentka sicer pravilno poudarja v reviziji, da predstavljajo določila splošnih pogojev materialno pravo, vendar pa v razlogih svoje revizije povzema le prvi odstavek 10. člena in ne tudi ostalih, ki skupaj urejajo celoten splet možnih položajev. Tako revizija osredotoči svoja izvajanja na zatrjevano skleniteljevo zamudo, nastalo po januarju 1993, medtem ko sodišči nižjih stopenj utemeljujeta svojo odločitev z vsemi pravno relevantnimi okoliščinami, med katerimi sta ključni dve: da toženka do nastopa zavarovalnega primera ni podala izjave, da pogodbo razdira kot ji nalaga drugi odstavek 10. člena splošnih pogojev (ki jih je sama sprejela in ki jih zato drugače kot so zapisani ne more tolmačiti na škodo zavarovanca kot šibkejše stranke) in da je tožnica zavarovalno premijo poravnala 10.11.1993, kar pomeni, da ob nastopu zavarovalnega primera ni bila v zamudi. Toženka od prejema plačila (10.11.1993) do nastopa zavarovalnega primera (25.11.1993) ni storila ničesar, pač pa je sklenila sporočiti izjavo o razdrtju zavarovalne pogodbe šele po nastopu zavarovalnega primera. Sodna praksa pa se je že izrekla, da je zavarovalna pogodba obveznostna, ki se lahko molče podaljša ali obnovi, kadar stranka v zamudi izpolni svojo obveznost po preteku odrejenega časa, druga pa to sprejme kot izpolnitev pogodbe. Ob takem stanju revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovljene dejanske okoliščine presodili v skladu s pravno podlago (to je določbami 10. člena že citiranih splošnih pogojev in posebno določilom 945. člena zakona o obligacijskih razmerjih). Pobijana odločitev je zato pravno pravilna. To pa pomeni, da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V okviru uradoma naloženega preizkusa pobijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo v postopkih na nižjih stopnjah zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je moralo toženkino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožničin odgovor na revizijo vsebuje zgolj že med postopkom iznešene navedbe in stališča. Zato s tako vlogo nastali stroški ne predstavljajo v procesnem smislu potrebnih stroškov. Zato je revizijsko sodišče tožničino zahtevo za povrnitev stroškov odgovora na revizijo zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).