Jedro

V zvezi z osebnimi lastnostmi oškodovanca, ki tudi lahko prispevajo k nastanku škode, je potrebno upoštevati tako imenovano teorijo jajčne lupine (egg skull rule), po kateri mora povzročitelj škode oškodovanca vzeti takšnega kot je. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je del škode tudi posledica njegove posebne preobčutljivosti ali njegovih osebnih lastnosti (v konkretnem primeru povišanega holesterola in kajenja). Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je celotno odškodnino za gmotno in negmotno škodo znižala za 20 % iz naslova deljene vzročnosti. Tožnik je upravičen do celotne odškodnine, saj je pretrpljena škoda posledica tega, da je bil tožnik pri delu izpostavljen vibracijam.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) delno spremeni, tako da se v tem delu glasi: „Ugotovi se obstoj prednostne terjatve tožnika do tožene stranke še v višini 11.783,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2011 do 28. 2. 2012. Zavrne se zahtevek za ugotovitev obstoja prednostne terjatve tožnika do tožene stranke v višini 36.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2011 do 28. 2. 2012. Tožena stranka je dolžna tožniku na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ... povrniti stroške postopka v znesku 1.355,56 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka do plačila.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.025,53 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ...1 povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 161,30 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj prednostne terjatve tožnika do tožene stranke v višini 47.135,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2011 do 28. 2. 2012 (točka I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, to je ugotovitev obstoja prednostne terjatve tožnika do tožene stranke še v višini 47.783,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2011 28. 2. 2012 (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je po tako imenovani deljeni vzročnosti potrebno presojati vpliv osebnih lastnosti in stanj oškodovanca na nastanek oz. večji obseg škode. Za takšno stališče ni materialnopravne podlage. V izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke ni podlage za zaključek o deljenju vzročnosti. V kolikor tožnik pri toženi stranki ne bi opravljal dela z orodjem, ki oddaja vibracije in ne bi delal v neustreznih delovnih pogojih brez ustrezne zaščitne opreme, potem zagotovo ne bi zbolel za vibracijsko boleznijo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri tožniku za poklicno bolezen, ki je posledica vibracij, za druge dejavnike pa izvedenec ni navedel, da bi kakorkoli pripomogli k nastanku poklicne bolezni. Predhodna osebna stanja niso vplivala na nastanek poklicne bolezni, prav tako pa v izvedenskem mnenju ni podlage za oceno, da so sploh prispevala k nastanku škode. Dosojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v višini 20.000,00 EUR je prenizka. Tožnik ima že najmanj 5 let vsakodnevne stalne bolečine v vseh prstih rok, na prstih se stalno pojavljajo razpoke, bolečine se pojavljajo že pri rokovanju ali pri povsem običajnih življenjskih opravilih, kot so oblačenje ali uporaba računalnika. Tožnik bolečin ne more prenašati brez vsakodnevnega jemanja analgetikov. Primerna denarna odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine znaša 40.000,00. Prenizko je dosojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik zaradi vibracijske bolezni, ki se je pri njem pokazala v eni od najtežjih oblik, praktično ne more uporabljati rok, ne more se sam umiti ne obriti, še zrezka si ne more sam razrezati. Tožnik ni sposoben za nobeno delo z rokami, komaj se podpiše, kar vpliva tudi na njegovo psihično stanje in njegovo samopodobo. Primerna odškodnina iz tega naslova bi znašala 40.000,00 EUR. V tožnikovem primeru ne gre za tipično vibracijsko bolezen, zato tega primera ni možno primerjati z edinim drugim znanim iz sodne prakse, v katerem je bila oškodovanca dosojena odškodnina v višini takratnih 30 povprečnih neto plač. Zmotna je tudi odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da dosojeno odškodnino zviša za znesek 36.783,40 EUR ter da spremeni odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je šlo v tem primeru za deljeno vzročnost in da tožena stranka zato odgovarja le za 80 % ugotovljene škode. Odločitev sodišča prve stopnje o deljeni vzročnosti temelji na odgovoru izvedenca medicinske stroke na vprašanje, v kolikšni meri sta tožnikovo kajenje in hiper epidemija prispevala k nastanku bolezni. Izvedenec je odgovoril, da nikjer ni mogoče zaslediti natančnega odstotka (ta del odgovora se očitno nanaša na strokovno literaturo), da pa lahko rečemo, da je mogoče 20 do 30 % posledica navad in same nagnjenosti. Vendar pa je ta odgovor potrebno obravnavati v kontekstu celotnega izvedenskega mnenja. Tako je izvedenec v zaključku izvedenskega mnenja zapisal, da je bil tožnik kadilec in ima povišan holesterol, oboje pa sta znana dejavnika tveganja za nastanek ateroskleroze, ki zelo redko prizadene arterije zgornjih okončin. Kajenje je tudi sicer dejavnik, ki lahko potencira nastanek Raynudovega fenomena, vendar pa izvedenec meni, da je vpliv tega v primeru tožnika neprimerno manjši kot vpliv vibracij. Podobno je izvedenec ob svojem zaslišanju pojasnil, da je dejstvo, da za vibracijsko boleznijo ne zbolijo vsi delavci, ki so izpostavljeni vibracijam in da če je deset delavcev deset let izpostavljeno takšnemu delu, je 20 % verjetnost, da zbolijo za takšno boleznijo, na kar pa vplivajo tudi ostali dejavniki tveganja. Če tožnik ne bi bil kadilec in če ne bi imel povišanega holesterola, bi bila ta možnost manjša. Ob takšnih ugotovitvah, ki jih sodišče prve stopnje sicer povsem ustrezno povzema v razlogih izpodbijane sodbe, pa ni mogoče šteti, da gre v tem primeru za deljeno vzročnost, zaradi katere tožena stranka ne bi odgovarjala na celotno škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti oz. ugotovljenih opustitvah v zvezi z varstvom pri delu (delavci tožene stranke niso imeli na razpolago ustrezne opreme za zaščito pred vibracijami, tožena stranka delavcem ni zagotavljala občasnega ogrevanja v toplem zaprtem prostoru).

V zvezi z osebnimi lastnostmi oškodovanca, ki tudi lahko prispevajo k nastanku škode, je potrebno upoštevati tako imenovano teorijo jajčne lupine (egg skull rule), po kateri mora povzročitelj škode oškodovanca vzeti takšnega kot je. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je del škode tudi posledica njegove posebne preobčutljivosti ali njegovih osebnih lastnosti (v konkretnem primeru povišanega holesterola in kajenja). V novejši sodni praksi je sprejeto stališče, da niti na podlagi teorije o adekvatni vzročnosti niti na podlagi katere druge sodobne teorije, neposlovne odškodninske odgovornosti ni mogoče niti izključiti niti omiliti, zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca (sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 1139/2009 z dne 20. 5. 2009). Nenazadnje bi ob takšnem razlogovanju deljene vzročnosti, kot ga ponuja izpodbijana sodba, tožena stranka deljeno vzročnost lahko uveljavljala že zaradi tega, ker za vibracijsko boleznijo ne zbolijo vsi delavci, ki so izpostavljeni vibracijam, temveč le manjši del, po oceni izvedenca ena petina, kar pomeni, da so k temu prispevale njihove osebne lastnosti oz. predispozicije.

Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je celotno odškodnino za gmotno in negmotno škodo znižala za 20 % iz naslova deljene vzročnosti. Tožnik je upravičen do celotne odškodnine, saj je pretrpljena škoda posledica tega, da je bil tožnik pri delu izpostavljen vibracijam. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje o obsegu in trajanju pretrpljenih telesnih bolečin, pretrpljenem strahu in trajnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša s stališči sodišča prve stopnje o tem, koliko znaša pravična denarna odškodnina za vsako od navedenih oblik negmotne škode.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo tudi okoliščine, na katere opozarja pritožba. Tako je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da gre pri tožniku za težjo obliko vibracijske bolezni, da so pri tem možna nenadna poslabšanja prekrvavitve prstov rok, ki povzročajo trofične motnje in da so pri tem prisotne stalne bolečine; da v hladnem okolju prsti pobledijo in nato pomodrijo ter da so ob tem prisotne prehodne bolečine. Ugotovilo je tudi, da je šlo pri tožniku hkrati tudi za sindrom utesnitve v karpalnem kanalu, kar je bilo povezano z bolečinami v zapestju in mravljinci ter oslabljenim občutkom za otip v prstih, da so bile težave prisotne predvsem v obdobju od jeseni 2009 do konca 2009, da so bile v tem obdobju bolečine v prstih pogosto tako hude, da tožnik ni mogel spati, čeprav je jemal zdravila proti bolečinam, ki jih jemlje tudi še sedaj. V skladu z izvedenskim mnenjem je ugotovilo, da tožnikove bolečine sicer ne spadajo med neznosne, da pa so dokaj konstantne in dolgotrajne.

Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo subjektivno izpovedbo tožnika o pretrpljenih bolečinah (točka 26 obrazložitve izpodbijane sodbe), prav tako je ustrezno upoštevalo, da je tožnik še relativno mlad, ter da bodo telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravstvenim stanjem trajale tudi v bodoče. V skladu s prvim odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 32/2004) oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine pripada pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje pretrpljenih telesnih bolečin, standardu pravične denarne odškodnine v celoti ustreza znesek 20.000,00 EUR, na kolikor je odškodnino za to obliko negmotne škode ocenilo tudi sodišče prve stopnje.

Tožnik niti ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, da pravična denarna odškodnina za pretrpljeni strah znaša 3.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da standardu do pravične denarne odškodnine glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnosti pretrpljenega strahu v celoti ustreza odmerjena odškodnina v višini 3.000,00 EUR.

Pritožba želi doseči, da bi sodišče denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo z zneska 35.000,00 EUR na znesek 40.000,00 EUR. Glede na ugotovljene omejitve, ki jih tožnik trpi zaradi vibracijske bolezni, standardu pravične denarne odškodnine v smislu določbe prvega odstavka 179. člena OZ v celoti ustreza odmerjeni znesek 35.000,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je tožnik vsestransko prikrajšan glede načina življenja, da se ne more kopati v morju in bazenih, če voda ni topla, ter da ne more opravljati nobenih težjih opravil, da je delno odvisen od pomoči svojcev, da je zaradi posledic bolezni že ocenjen za delovnega invalida in bo svoj poklic lahko opravljal le s številnimi omejitvami in v skrajšanem delovnem času, zaradi česar je malo verjetno, da se bo lahko zaposlil. V povsem zadostni meri je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpoved tožnika o tem, kako doživlja te omejitve.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo še obstoj prednostne terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova odškodnine v znesku 11.783,84 EUR (toliko znaša razlika med že pravnomočno ugotovljeno prednostno terjatvijo tožnika iz naslova odškodnine, ki je upoštevala 80 % odgovornost tožene stranke in polno odškodnino, ki ni zmanjšana za 20 %). Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, saj se je zaradi navedenega spremenil uspeh strank.

Tožnik je vtoževal znesek 94.019,20 EUR, na podlagi zgoraj obrazložene spremembe pa celotna ugotovljena terjatev tožnika znaša 58.919,20 EUR, kar pomeni, da uspeh tožnika v tem sporu znaša 62,07 % in je tožnik zato upravičen do povrnitve takšnega deleža pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Utemeljeno priglašeni stroški tožnika pred sodiščem prve stopnje znašajo 2.151,71 EUR (nagrada za postopek 353,40 EUR, nagrada za narok 309,60 EUR, potni stroški 316,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov 20,00 EUR, 22 % DDV 215,99 EUR, stroški za izvedenca 701,00 EUR in 222,92 EUR, stroški prič 30,00 EUR). Pri odmeri nagrade tožnikovi pooblaščenki je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), saj je bila pooblaščenka določena na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči. Tožnik je upravičen do povrnitve 62,07 % utemeljeno priglašenih stroškov, kar znaša 1.335,56 EUR.

Obenem je tudi tožena stranka upravičena do povrnitve 37,93 % utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 2.703,46 EUR (nagrada za postopek 1.089,40 EUR, nagrada za narok 1.005,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 465,30 EUR, stroški prič 123,46 EUR). Tožena stranka je upravičena do povrnitve 37,93 % tega zneska, kar znaša 1.025,53 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.355,56 EUR in da je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.025,53 EUR.

V preostalem je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je želel s pritožbo ugotovljeno terjatev zvišati za 36.783,40 EUR, uspel pa jo je zvišati za 11.783,84 EUR, kar pomeni, da njegov pritožbeni uspeh znaša 32,03 %. Tožnik je upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 503,61 EUR (nagrada za postopek 412,80 EUR, 22 % DDV 90,81 EUR). Tožena stranka je tako na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani tožniku dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 61,30 EUR.

Povrnitev pritožbenih stroškov zahteva tudi tožena stranka, vendar do njih ni upravičena glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP. V skladu s to določbo sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevajo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroški odgovora na pritožbo za ta spor niso bili potrebni, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.