Jedro

Pogodbenik, ki izpodbija veljavnost pravnega posla zaradi napake volje - grožnje (60. člena ZOR), mora dokazati, da je sopogodbenik (ali kdo tretji) z nedopustno grožnjo utemeljen strah tudi povzročil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku tolarsko vrednost 2500 DEM in 500 DEM po tečaju in s pripadki, kot to podrobno izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Obenem je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 14.200 SIT. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 6.11.1991 sklenili prodajno pogodbo za dva ventilatorja, voziček za prevoz komposta in kompost za gojenje gob, toženec pa v dogovorjenem roku, čeprav je tožnik svojo obveznost izpolnil, kupnine ni plačal. Proti tistemu delu sodbe, s katerim je naloženo tožencu plačilo tolarske vrednosti 2500 DEM s pripadki in odločitvi o stroških se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge (prvi odstavek 353. člena ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu oz. njeno spremembo. V pritožbi ponavlja svojo trditev, da je sklenil sporno pogodbo zato, da bi se tožnika znebil, da pa ga tožnik k sklenitvi pogodbe ni silil. Sklenjena pogodba zaradi zatrjevane napake volje - grožnje v smislu 60. člena ZOR ni veljavna, pri čemer v pritožbi grožnjo utemeljuje s trditvijo, da je hotel tožnik toženca izriniti iz prostorov. To in pa nadaljnje dejstvo, da je bilo v poslovne prostore najmanj desetkrat vlomljeno, je povzročilo pri tožencu psihično stanje - strah, v katerem se je počutil ekonomsko ogroženega in je zato pogodbo tudi sklenil. Dokaz za to trditev je tudi dejstvo, da kot strokovnjak ne bi sklenil pogodbe, s katero bi bil direktno oškodovan.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec v pritožbi izpodbija veljavnost sklenjene prodajne pogodbe in trdi, da je bila njegova pogodbena volja ob sklenitvi pravnega posla obremenjena z napako volje, saj je posel sklenil v strahu za svojo ekonomsko eksistenco, ker je bil prepričan, da ga hoče tožnik izriniti iz poslovnih prostorov, v katere je bilo tudi večkrat vlomljeno. Za napako volje gre tudi, če stranka sklene pravni posel v utemeljenem strahu, ki ga je z resno nedopustno grožnjo povzročil sopogodbenik ali kdo tretji (primerjaj prvi in drugi odstavek 60. člena ZOR). Iz nesporne dejanske ugotovitve prvega sodišča, ki jo v pritožbi ponovno potrdi toženec, izhaja, da ga tožnik ni silil k sklenitvi prodajne pogodbe, ne trdi pa tudi, da bi ga k sklenitvi takšnega pravnega posla sili kdo tretji. Zgolj toženčeva subjektvina ocena, da ga želi tožnik izriniti iz poslovnih prostorov, kar naj bi imelo za posledico, da bi bil ekonomsko ogrožen, pa ne pomeni, da je tožnik (ali kdo tretji) povzročil pri tožencu utemeljen strah, zaradi katerega je sklenil pogodbo. Pogodbenik, ki izpodbija veljavnost pravnega posla zaradi napake volje - grožnje (60. člena ZOR), mora dokazati, da je sopogodbenik (ali kdo tretji) z nedopustno grožnjo utemeljen strah tudi povzročil. Ker slednjega toženec ni trdil niti v postopku pred prvim sodiščem niti tega ne trdi v svoji pritožbi, njegov ugovor, da je pravni posel zaradi napake volje neveljaven, ni utemeljen. Zatrjevano toženčevo prepričanje o tem, da ga tožnik hoče izriniti iz poslovnih prostorov, je bilo tako lahko le nagib, iz katerega je sklenil prodajno pogodbo, kar pa na njeno veljavnost ne vpliva (prvi odstavek 53. člena ZOR). In končno je potrebno ugotoviti, da bi bila tudi v primeru ugotovljene napake volje vprašljiva pravočasnost toženčevega izpodbijanja pravnega posla zaradi napake volje (z ugovorom) v smislu prvega in drugega odstavka 117. člena ZOR. Tožeča stranka je svojo pogodbeno obveznost izpolnila, zato od toženca tudi utemeljeno zahteva plačilo kupnine (prvi odstavek 516. člena, 124. člen ZOR).

Zaradi povedanega in po ugotovitvi, da prvo sodišče s sodbo in postopkom pred njo ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravnega postopka (drugi odstavek 354. člena ZPP), na kar mora po določbi drugega odstavka 365. člena ZPP paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP.