Jedro

Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem razlogom samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 300.000 (tristo tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega E.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ. Obsojencu je izreklo kazen dve leti zapora (v katero je po 3. odstavku 49. člena KZ vštelo kazen 90.000 SIT, ki jo je obsojenec plačal za prekršek po odločbi sodnika za prekrške s P. z dne 27.6.2001, opr. št. P 1156/2001) in po 39. členu KZ tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega leta (v ta čas pa obsojencu vštelo čas od 28.1. do 11.4.2001, ko mu je bilo vozniško dovoljenje odvzeto). Sodišče je po določbi 3. odstavka 107. člena KZ odredilo, da obsojenec kazen prestaja v odprtem oddelku R. Zavoda za prestajanje kazni zapora M. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v znesku 486.245,40 SIT ter na 60.000 SIT odmerjeno povprečnino. Oškodovanca zavarovalnico T. d.d. NM je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer na 150.000 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 23.4. 2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. in 2. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), skupaj s predlogom za odlog izvršitve pravnomočne sodbe. V zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje, ki je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ni upoštevalo vseh pritožbenih navedb oziroma nanje ni v celoti odgovorilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. z Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno s določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 31.5.2004, predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira, v čem naj bi bila kršitev kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP). Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ, ker je kot udeleženec v prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, ki je imela za posledico smrt ene osebe s tem, ko dne 28.1.2001 ob 2.30 uri v nasprotju z določbo 1. odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa svojega vozila ni vozil s takšno hitrostjo, da bi lahko vozilo stalno obvladal, saj hitrosti vožnje ni prilagodil mokremu in spolzkemu vozišču ter vožnji v oster levi ovinek, hkrati pa je vozil v nasprotju s 1. odstavkom 116. člena ZVCP, ker je bil pod vplivom alkohola (najmanj 1,11 g/kg etilnega alkohola v krvi v času prometne nesreče), zaradi česar ni bil sposoben za varno in zanesljivo vožnjo, kar je imelo za posledico, da kljub zaviranju ovinka ni mogel speljati ter je vozilo pričelo zanašati v desno proti zunanjemu robu vozišča, kjer je zapeljal izven vozišča v jarek, kjer je vozilo trčilo v brežino, nato pa je prišlo do prevračanja vozila, ob tem pa je sopotnik v vozilu D.J. dobil tako hude poškodbe glave, da je zaradi njih dne 31.1.2001 v bolnici umrl. Po oceni Vrhovnega sodišča navedeni opis kaznivega dejanja vložniku ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, saj opis vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja po členu 325/2 in 1 KZ. Kolikor se vložnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem kot posledico dokazne ocene na glavni obravnavi izvedenih dokazov ter z navedbami v zahtevi ponuja drugačno oceno izvedenih dokazov, kot jo je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

III. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno (stran 4 do 9), da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora glede zaslepitve oziroma ovir na vozišču, temveč po izvedenem dokaznem postopku zaključuje, da je vzrok prometne nesreče bila obsojenčeva neprimerna in takratnim pogojem vožnje neprilagojena hitrost, s katero je kritične noči vozil, ter dejstvo, da je vozil pod vplivom alkohola, saj je imel v času prometne nesreče v krvi najmanj 1,11 g/kg alkohola. Zaradi takšne protipredpisne vožnje obsojenec kljub zaviranju ovinka ni mogel speljati, izgubil je oblast nad vozilom, vozilo je zaneslo izven vozišča, kjer je trčilo v brežino in se zatem prevračalo, v posledici tega pa je eden izmed sopotnikov (D.J.) utrpel tako hude poškodbe glave, da je zaradi njih tri dni po nesreči v bolnici umrl. Opirajoč se na ugotovljen čas odvzema krvi obsojencu v Splošni bolnici M., alkoholimetrično analizo inštituta za sodno medicino in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke je sodišče prepričljivo zaključilo, da so bile zaradi ugotovljene stopnje alkoholiziranosti obsojenčeve vozniške sposobnosti zmanjšane (zmanjšana ostrina globinskega vida, slabša zmožnost ocene hitrosti, podaljšan reakcijski čas, zmanjšana kritičnost), popita količina alkohola pa je vplivala tudi na obsojenčev način vožnje (nekritična ocena hitrosti vožnje, prepozna reakcija, agresivnost), zaradi česar je v ovinku izgubil oblast nad vozilom. Presodilo pa je tudi, da je podana vzročna zveza med obsojenčevo kršitvijo cestno prometnih predpisov, nastankom prometne nesreče in nastankom nadaljnjih posledic, to je smrtjo sopotnika. Višje sodišče je v svoji odločbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb zagovornika, jih presodilo in jih tudi ustrezno obrazložilo ter na straneh 2-4 svoje odločbe odgovorilo na navedbe obsojenčevega zagovornika tudi glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter jih zavrnilo.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem razlogom samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 210/98). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zato neutemeljena zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti, ko nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, namreč ne stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot meni vložnik zahteve, ampak gre za kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje, česar pa vložnik v zahtevi ne zatrjuje.

IV. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP), zato tudi ni bilo razloga za odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne odločbe (4. odstavek 423. člena ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.