Jedro

Da bi sodišče lahko uporabilo določbe drugega odstavka 340. člena ZKP (branje zapisnika o zaslišanju priče s soglasjem strank), bi priča morala biti zaslišana v tem kazenskem postopku, kar pa ni bila. Zaslišana je bila v pravdnem postopku, za branje zapisnika o zaslišanju priče v pravdi soglasje strank, skladno s 339. členom ZKP, ni potrebno. Obramba pa se z branjem pričanja iz pravdnega postopka neposrednemu zaslišanju te priče v kazenskem postopku ni odpovedala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pritožil obdolženčev zagovornik, ki Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v vnovično sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik sodbo izpodbija iz razloga po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave RS ter zaradi kršitve drugega odstavka 340. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni zaslišalo ključne priče B. B. V nasprotju z drugim odstavku 340. člena ZKP je prebralo izpovedi prič iz civilnega postopka, napačno je štelo, da je obramba soglašala s posredno izvedbo dokazov z zasliševanjem prič, poleg tega je obramba umaknila soglasje, ki ga sicer ni dala, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ker ključna priča ni bila zaslišana, je tudi dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

5. V obravnavani kazenski zadevi sta bila predmet kaznivega dejanja fotokopija računa z dne 2. 6. 2014 in fotokopija blagajniškega prejemka z istega dne, ki naj ne bi bila resnična in naj bi ju obdolženi kot poslovni listini uporabil kot resnični, obdolžencu pa naj bi ju izstavil B. B. Obe listini sta bili obravnavani že v pravdni zadevi II P 1137/2016 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, saj je obdolženi kot tožeča stranka tožil Republiko Slovenijo, Ministrstvo za finance, Finančno upravo RS zaradi odprave odločbe tožene stranke z dne 9. 12. 2014 in ugotovitve, da je tožeča stranka lastnik vozila Mercedez Benz C220. V pravdni zadevi sta bila zaslišana tako obdolženi kot B. B. 6. V obravnavani kazenski zadevi je državno tožilstvo v obtožnem predlogu predlagalo, da se B. B. zasliši kot priča. Predobravnavni narok se zaradi nenavzočnosti obdolženca ni opravil. Na prvem naroku glavne obravnave 24. 3. 2021 se je obdolženec v zagovoru skliceval na svojo izpoved, ki jo je dal v pravdnem postopku, na vprašanja ni odgovarjal. Državna tožilka je vztrajala pri podanih dokaznih predlogih, ki jim obramba ni nasprotovala, pač pa je izjavila, da se strinja z ( beseda „branjem“ je v zapisniku pomotoma izpadla) z izpovedbo prič B. B. in C. "C.", podanih v pravdnem postopku. Sodnica je nato pojasnila, da bo na naslednji narok, med drugimi, vabila pričo B. B. Na naslednjem naroku 26. 5. 2021 se glavna obravnava zaradi nenavzočnosti tako obdolženca kot državne tožilke ni opravila, izven glavne obravnave je bilo zaslišanih več prič, vendar ne tudi B. B. Glavna obravnava se je v nenavzočnosti obdolženca nadaljevala 4. 6. 2021. Na tem naroku sta bili prebrani izpovedbi prič B. B. in C. C., dani v pravdnem postopku, pri čemer je zapisano, da se je zagovornik z branjem izpovedb navedenih prič strinjal na naroku 24. 3. 2021, državna tožilka pa soglasje za branje izpovedi podaja na naroku 4. 6. 2021, prebrala se je tudi izpovedba obdolženca iz pravdnega postopka, na katero se je v zagovoru skliceval. Na zadnjem naroku glavne obravnave 25. 8. 2021, ki je bil prav tako opravljen v nenavzočnosti obdolženca, je zagovornik izjavil, da po prebrani izpovedi iz pravdnega postopka obramba zahteva neposredno zaslišanje B. B., saj gre za ključno pričo, ki je izdala sporni račun in je obdolžencu dejansko prodala vozilo ter položila kupnino na račun itd. in bo vedela povedati, po stališču obrambe zanikati, o ključnem očitku obtožbe, da račun in blagajniški prejemek ne izkazujeta dejanskega stanja. Državni tožilec je temu dokaznemu predlogu nasprotoval, ker po njegovem mnenju iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 6. 2021 izhaja, da se je obramba z branjem priče B. B., podane v pravdnem postopku, strinjala oziroma podala soglasje za branje izpovedbe navedene priče. Zagovornik je tej trditvi nasprotoval, saj je obramba na naroku 24. 3. 2021, na kar se sklicuje zapisnik z dne 4. 6. 2021, izjavila, da se samo strinja z izpovedjo priče B. B., podane v pravdnem postopku, sicer pa tudi potem, ko je posredni dokaz že izveden, si lahko obramba premisli in zahteva neposredno izvedbo dokazov do konca kazenskega postopka in da obramba danes to soglasje umika in zahteva neposredno izvedbo dokazov. Sodnica je nato sprejela sklep, da se dokazni predlog zagovornika za zaslišanje priče B. B. zavrne zaradi predhodno danega soglasja za branje izpovedi te priče in ker v nadaljevanju obramba ni konkretno navedla, o katerih okoliščinah je treba pričo ponovno zaslišati, iz izpovedi priče v pravdnem postopku z dne 14. 11. 2017 pa izhaja, da je bila priča vprašana o vseh bistvenih okoliščinah po očitku v obtožnem predlogu, to je v zvezi z izdajo računa in blagajniškega prejemka.

7. Tudi v točki 3 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje svojo procesno odločitev o zavrnitvi zaslišanja priče B. B. podobno obrazložilo in sicer, da je zagovornik predhodno na naroku 24. 3. 2021 že podal soglasje k branju izpovedbe te priče, na zadnjem naroku o podaji dokaznega predloga pa ni pojasnil konkretnih okoliščin, ki bi terjale ponovno zaslišanje priče, poleg tega je priča, zaslišana pred pravdnim sodiščem, bila vprašana in je izpovedala o vseh bistvenih okoliščinah, ki jih je ugotavljalo tudi sodišče v tem postopku (postopek prodaje avtomobila, njegova nadaljnja uporaba in zaseg v okviru postopka davčne izvršbe).

8. Ravnanje in stališče sodišča prve stopnje glede zaslišanja priče B. B. upravičeno graja pritožnik. Čeprav je bil v pravdnem postopku obravnavan isti historični dogodek kot je obravnavan v predmetnem kazenskem postopku, to je prodaja, uporaba in zaseg vozila Mercedez Benz C220, lastništvo avtomobila pa je bilo dokazovano s spornima računom in blagajniškem prejemkom, s katerima naj bi bil tesno povezan B. B., je bistveno dejstvo, da priča B. B. v kazenskem postopku ni bila nikoli zaslišana. Njeno pričanje v pravdnem postopku je bilo za odločitev sodišča prve stopnje nedvomno pomembno, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče verodostojnost zagovora ocenjevalo prav v primerjavi z izpovedjo B. B. v pravdnem postopku, konkretno je izpostavilo razhajanja med zagovorom in pričanjem B. B. (točke 11, 12, 13, 14 obrazložitve).

9. V 340. členu ZKP dopušča možnost, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče prebere tudi, če priča ni navzoča, ne glede na to, ali je bila povabljena na glavno obravnavo ali ne, vendar pa sme skladno z drugim odstavkom 340. člena ZKP senat (v sumarnem postopku sodnik posameznik) tako odločiti s soglasjem strank, skladno s tretjim odstavkom istega člena mora v zapisnik navesti razlog, zakaj se prebere takšen zapisnik. Takšna ureditev namreč pomeni odstop od enega osnovnih načel kazenskega postopka, načela neposrednosti izvedbe dokazov, saj se ti praviloma izvajajo neposredno pred sodečim senatom oziroma sodnikom posameznikom. Skladno s pravno teorijo1 pa se določbe tega člena ne morejo uporabiti glede zapisnikov o izpovedbah, ki so jih dale osebe, zaslišane v kakšnem drugem sodnem, upravnem ali disciplinskem postopku. Kot pravilno izpostavlja pritožnik priča B. B. namreč ni bila zaslišana v tem, kakor tudi ne morebiti v drugem kazenskem postopku, ki bi bil tesno povezan s predmetnim kazenskim postopkom (npr. postopek z več obdolženci zaradi obravnave istega kaznivega dejanja in bi bil postopek zoper določenega obdolženca nato izločen, priča pa bi bila zaslišana v postopku zoper preostale obdolžence). Upoštevaje, da obravnavani odstop od neposredne izvedbe dokazov predstavlja izjemo, je logično tudi, da mora biti soglasje za branje zapisnika po drugem odstavku 340. člena ZKP izrecno dano in zapisano v sklepu, s katerim senat sprejme odločitev o branju zapisnika in ni dopustno, da se na primer le na podlagi konkludentnih ravnanj strank sklepa, da je stranka soglašala z branjem zapisnika. Poleg tega lahko stranki, ki sta soglašali z branjem zapisnika, po prebrani izpovedbi predlagata še neposredno zaslišanje, a morata konkretno navesti, o katerih okoliščinah je treba pričo neposredno zaslišati2. 10. Sodišče prve stopnje je glede slednjega sicer navedlo, da obramba ob podaji dokaznega predloga na zadnjem naroku glavne obravnave ni pojasnila konkretnih okoliščin, ki bi terjale (ponovno) zaslišanje priče, vendar je po presoji pritožbenega sodišča takšno stališče prestrogo in zadošča obrazložitev obrambe, ki ga je podala (in je bila povzeta v točki 6 tega sklepa). Dokazni predlog obrambe je namreč vseboval zatrjevanje (1) pravno relevantnega dejstva, katerega obstoj oziroma neobstoj naj se ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo, ki naj se uporabi v dokaznem postopku zaradi dokazovanja tega dejstva in (3) obrazložitev, četudi kratko, v kateri obramba utemeljuje pravno relevantnost tega dejstva ter navaja okoliščine, iz katerih je razvidno, da bo z uporabo dokaznega sredstva v dokaznem postopku mogoče sklepati o obstoju oziroma neobstoju dejstva, ki naj se dokazuje. Po presoji pritožbenega sodišča je obramba navedena merila izkazala, saj gre za pričo, ki naj bi bila zelo očitno s spornima listinama tesno povezana in seznanjena s celotnim dogajanjem. Čeprav je bil v pravdnem in kazenskem postopku obravnavan isti historični dogodek, je v kazenskem postopku poudarek prav na vprašanju, ali gre pri računu in blagajniškem prejemku za lažni poslovni listini ali ne. Pričanje B. B. v pravdnem postopku se v pomembnih točkah razlikuje od zagovora obdolženca, kot je pravilno zaznalo in obrazložilo sodišče prve stopnje, zato bi obramba zanj nedvomno lahko imela številna vprašanja in ni nerazumno, da je na zadnjem naroku podala (zadostno obrazloženo) zahtevo za neposredno zaslišanje te priče. 11. Po presoji pritožbenega sodišča iz stališča obrambe na prvem naroku glavne obravnave nikakor ne izhaja, da čeprav se je strinjala z branjem izpovedi priče v pravdnem postopku, da s tem soglaša, da zaslišanje te priče v kazenskem postopku ni potrebno. Za branje izpovedi B. B., dane v pravdnem postopku, sodišče prve stopnje soglasja strank niti ni potrebovalo, saj je za branje imelo pravno podlago v 339. členu ZKP, ki določa, da pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, na glavni obravnavi zaradi ugotovitve vsebine preberejo stranke oziroma upravičeni predlagatelji izvedbe posameznega dokaza ali predsednik senata (sodnik posameznik), kadar gre za izvedbo dokaza po uradni dolžnosti. Za branje takšnih listinskih dokazov ni potrebno soglasje strank, imajo pa stranke pravico oporekati vsebini listine in jo izpodbijati z drugimi dokazi. Drugi odstavek 340. člena ZKP namreč ne ureja primerov, kjer so dokaz zapisniki, ki so jih osebe dale v drugem postopku, ampak velja zgolj za primere, ko je bila določena oseba kot priča zaslišana v kazenskem postopku pred sodiščem, običajno v preiskavi. Izpovedba take priče bi se na glavni obravnavi lahko prebrala le v primeru izrecnega soglasja strank.3 Povedano preprosteje, da bi sodišče lahko uporabilo določbe drugega odstavka 340. člena ZKP, bi priča B. B. morala biti zaslišana v tem kazenskem postopku, kar pa ni bila. Obramba se z branjem pričanja iz pravdnega postopka neposrednemu zaslišanju te priče v kazenskem postopku ni odpovedala in s tem, ko je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku glavne obravnave zavrnilo njen ustrezno obrazložen predlog za neposredno zaslišanje, je kršilo pravico obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, upoštevaje, da gre za očividca, eno od ključnih prič, s tem pa je sodišče prve stopnje kršilo tudi 29. člen Ustave, in sicer tretjo alinejo, ki obdolžencu zagotavlja možnost izvajanja dokazov v njegovo korist, kakor tudi 22. člen Ustave, ki zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem.

12. Zaradi ugotovljene bistvene procesne kršitve, ki ima lahko za posledico tudi nepopolno ali nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo sodišče moralo izvesti vse potrebne dokaze, zlasti tudi v pritožbi izpostavljeno neposredno zaslišanje priče B. B., nato vse dokaze vsakega posebej in vse v medsebojni povezavi temeljito oceniti ter presoditi, ali je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano na ravni gotovosti ali ne, za svojo odločitev pa bo moralo navesti prepričljive razloge.

13. Zaradi gornje odločitve, pritožbeno sodišče preostalih pritožbenih navedb ni preizkušalo.

1 Mag. Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 710. 2 Ibidem, stran 711. 3 Sodba VS RS I Ips 15103/2010-263 z dne 28. 5. 2015.