Jedro

Z zatrjevanim prisilnim vračanjem tožnika v BiH ter z dokazi, ki naj bi tako vračanje dokazovali, tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ki bi preprečevale njegovo vrnitev na Hrvaško. Ob takih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter iz tožnikovih tudi sicer neprepričljivih izjav ni razvidno, da bi obstajale kakšne druge okoliščine (npr. njegovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 22. 11. 2022 odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca vnesla Republika Hrvaška 4. 11. 2022. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dne 25. 11. 2022 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 9. 12. 2023 (pravilno 2022, popravek sodišča) prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za francoski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka in zgornjimi ugotovitvami, nato pa povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru.

4. V zvezi s tožnikovimi izjavami glede neprimernega vedenja policistov tožena stranka ob sklicevanju na 81. člen hrvaškega Zakona o policijskim poslovima i ovlastima pojasnjuje, da je hrvaška policija pooblaščena za uporabo službenih psov ter strelnega orožja in streljanja v zrak, zato navedeno samo po sebi ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Poudarja, da morajo policisti nadzorovati osebe v večji skupini, saj je to del njihovega dela, kar glede na 211. člen hrvaškega Zakona o strancima velja tudi za 48 urno zadržanje oseb, ki so nelegalno vstopile na ozemlje države in se, kot je razvidno iz tožnikovih navedb, namenoma izogibale obveznosti podreditve mejni kontroli. Trajanje policijskih postopkov (pred in po prihodu na policijsko postajo) je po mnenju tožene stranke odvisno od števila obravnavanih oseb in kompleksnosti te obravnave. S tem v zvezi ob sklicevanju na tožnikove izjave poudarja, da je bil tožnik ob aretaciji del številčnejše skupine z mladoletniki, katerih prisotnost praviloma zahteva kompleksnejšo obravnavo in vključitev večjega števila resorjev. Tudi neprijetna obravnava pri odvzemu prstnih odtisov, kar so države članice dolžne storiti skladno z 9. in 14. členom Uredbe (EU) št. 603/20132, ne glede na to, ali prosilec ali tujec to hoče, ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Tožena stranka ni verjela tožnikovim navedbam glede poškodbe mezinca zaradi grobega odvzema prstnih odtisov, saj je iz njih razvidno, da v nastanitvenih kapacitetah Republike Hrvaške ob spremstvu tolmača ni poiskal zdravstvene oskrbe zaradi poškodbe prsta, ampak bolečin v hrbtu. Poškodba, ki naj bi ostala vidna do osebnega razgovora v Republiki Sloveniji dober mesec pozneje in katere obstoj je tožnik dokazoval tudi s fotografijami, bi po prepričanju tožene stranke najverjetneje zahtevala zdravstveno obravnavo ter uporabo protibolečinskih sredstev, ki so mu bila nudena, vendar jih je zavrgel. 5. Za utemeljen zaključek, da bodo s tožnikom v Republiki Hrvaški ravnali nečloveško ali poniževalno, po presoji tožene stranke ne zadoščajo tožnikove navedbe, da se tam ne počuti varnega zaradi slabega ravnanja policistov, ker naj bi ga stradali, mu omejili gibanje na neprimerne prostore, ga udarili in s pištolo streljali v zrak, saj bo predan v azilnem in ne policijskem postopku. Tožena stranka ob sklicevanju na tožnikove izjave poudarja, da v azilnem postopku ni bil izpostavljen negativnim izkušnjam. V sprejemnih kapacitetah je bil primerno nastanjen, z dostopom do hrane in zdravstvene oskrbe. Prav tako po tem ni imel težav s policijo ter uradnimi ali drugimi osebami. Zato nasprotovanje predaji temelji na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za utemeljeno sklepanje, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene njegove človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Po mnenju tožene stranke je treba pri ugotavljanju obstoja morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu odgovorne države članice presojati azilni postopek in ne policijskega. Sistemske pomanjkljivosti tako nastopijo takrat, ko gre za ponavljajoče se različne pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede prošenj za mednarodno zaščito in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba in tako dalje). S tega vidika pa je bilo za tožnika v Republiki Hrvaški primerno poskrbljeno. Zato njegove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se azilni postopek zanj praktično še ni začel. 6. Tožena stranka je proučila tudi Informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 19. 12. 2022. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se poročilo Amnesty International za Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila, kar ne velja za tožnikov primer.

7. Stališč Upravnega oddelka Državnega sveta (Raad van State, Afdeling Bestuursrechtspraak. št. 202102939/1 /V3 in 202104072/1/V3) v sodbah, ki sta bili izdani dne 13. 4. 2022, po oceni tožene stranke ni mogoče posploševati na vse primere, še posebej ko gre za prosilce, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se tja prosilcev ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek in ali imajo zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tožena stranka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu ob predaji odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

8. Tožena stranka je presojala tudi odložilni sklep Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 2 B 27/22 z dne 25. 2. 2022, ki se nanaša na primer iranske državljanke z močno ranljivim sinom. Povzela je ugotovitve sodišča, da naj bi imel hrvaški azilni postopek sistemske pomanjkljivosti, ki predstavljajo tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Na tovrstne pomanjkljivosti naj bi kazalo dokumentirano ravnanje "push back" iz Hrvaške v Srbijo ter Bosno in Hercegovino (BiH). Po presoji sodišča brez posameznih zagotovil hrvaških oblasti ni jamstva, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško v dublinskem postopku, ne bodo postali žrtve nasilnih verižnih deportacij v BiH in da bo onemogočena njihova pravica do prošnje za azil. Iz razpoložljivih dokazov naj bi bilo razvidno, da Hrvaška migrantom sistematično krši človekove pravice. Prav tako ni na voljo zanesljivih dokazov, da so povratniki v dublinskem postopku iz Nemčije deležni prednostne obravnave pred drugimi prosilci za azil. Zato sodišče meni, da tudi vrnitev na Hrvaško po redni poti prosilcem ne nudi zagotovila, da ne bodo vrnjeni v BiH, ne da bi bili predhodno zaslišani ali da bo odločitev sprejeta brez učinkovitega pravnega varstva. Tožena stranka ugotavlja, da sodišče ob vseh domnevah, ki jih je upoštevalo, v 45. odstavku obrazložitve sámo priznava, da odločitev ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča. 9. Podobno stališče je po oceni tožene stranke razvidno iz sodbe št. F - 5675/2022 iz januarja 2022, s katero je švicarsko Zvezno upravno sodišče odpravilo sklep državnega sekretariata za migracije (SEM) o vrnitvi in zadevo vrnilo v ponovno reševanje pristojnemu organu. Ob tem je sodišče izpostavilo dva ključna elementa, do katerih se mora pristojni organ natančneje opredeliti. Prvi se nanaša na vprašanje morebitnega avtomatskega prenosa pristojnosti za reševanje prošnje za mednarodno zaščito na Švico, ker naj bi roki dublinske zakonodaje začeli teči že med prvim nezakonitim in nedokumentiranim prehodom meje med BiH ter Hrvaško in izgonom s strani hrvaških oblasti, ne pa šele z uspešnim, po navedbah prosilca kar sedemnajstim poskusom. Drugi element pa se nanaša na vprašanje ravnanja "push back", v zvezi s katerim je sodišče SEM očitalo sumarno in površno obravnavo. Priznava sicer, da iz predložene dokumentacije izhaja, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, vendar meni, da se to ne sklada s številnimi drugimi poročili in da pritožnikove navedbe niso bile raziskane v zadostni meri. Zato je zahtevalo, da se SEM do tega vprašanja opredeli na podlagi aktualnejših virov.

10. Po presoji tožene stranke gre tudi v navedeni zadevi za odločitev v individualnem primeru, česar pa ni mogoče posplošiti na vse predaje v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas. Opozarja, da sodišče v navedeni zadevi ni v celoti zavrnilo možnosti vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško, kar je razvidno tudi iz kasnejših sodb. V sodbi št. F - 4998/2022 iz dne 9. 11. 2022 je Zvezno sodišče namreč ocenilo, da ne glede na kritična stališča številnih organizacij (zlasti Sveta Evrope) o zadevi, hrvaški azilni sistem nima sistemskih pomanjkljivosti ali dokazanih tveganj povratkov na meji z BiH, ko gre za prosilce, ki so že vložili prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jih ta država izrecno prevzame v okviru dublinskega postopka. Po presoji sodišča v okoliščinah, ko na Hrvaškem ni dokazane trenutne prakse sistematičnega kršenja standardov Evropske unije na tem področju, ni ovržena domneva, da ta država spoštuje svoje obveznosti glede pravic prosilcev za azil, sprejetih po dublinskem postopku. Sodišče je sprejelo stališče, da izjave pritožnikov ne dajejo podlage za drugačno oceno, saj niso podprte z nobenim konkretnim dokazom.

11. Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov za stališče, da ne bi bil predan. V zvezi s pritožbama pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) št. 43115/18 (M. H. and others v. Croatia) iz marca 2020 in 18810/19 (S. B. and others v Croatia) iz maja 2020, tožena stranka poudarja, da se nanašata na delo hrvaške policije in ne pristojnih organov za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega se ne nanašata na razmere, v katerih se v Republiki Hrvaški znajdejo osebe, vrnjene v dublinskem postopku, pa tudi sicer obravnavata dogajanje pred dobrimi štirimi leti, torej leta 2018. 12. Navedeno stališče tožene stranke temelji tudi na poročilu Asylum Information Database - AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka, zaradi česar je bil njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen, morajo ob vrnitvi vanjo ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, po potrebi je prisoten tudi psiholog. Prosilci so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

13. V nadaljevanju je tožena stranka presojala letno poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) za leto 2022 z dne 28. 6. 2022, iz katerega je razvidno, da je nizozemski Državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka ali da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski svet za begunce je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški, in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zaradi česar je bilo treba pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. V zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe je ocenilo, da ni znakov, ki bi nakazovali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

14. Glede na navedeni poročili AIDA in EUAA je po presoji tožene stranke jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Menila je, da se posamezne sodbe, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi iz različnih razlogov, česar pa ni mogoče posploševati na vse dublinske predaje. Zato je tožena stranka štela, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zaradi česar načeloma ni ovir za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka. Tožena stranka je ob sklicevanju na bazo podatkov AIDA še ugotovila, da je tako stališče julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

15. Tožena stranka se strinja, da članek „rainews.it” z dne 18. 1. 2021 obravnava vračanje v Slovenijo in možnost vrnitve potencialnih prosilcev na Hrvaško, od tam pa v BiH. Vendar izpostavlja, da se Odlok št. N. R. G. 56420/2020 z dne 18. 1. 2021 ne nanaša na prosilce v dublinskem postopku, ampak, kot je razvidno iz presoje rimskega sodišča, na neformalno obliko vračanja, ki poteka skladno z dogovorom med Vlado Republike Italije in Vlado Republike Slovenije o readmisiji oseb ob meji z dne 3. 9. 1996, ki pa ga Italijanski parlament ni ratificiral. Zato po stališču sodišča ta dogovor ni del veljavne zakonodaje Italije ali Evropske unije ali mednarodnega prava.

16. Iz nadaljnjih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je tožnikov pooblaščenec posredoval tudi povezave do študij in člankov, ki pa ravnanje "push back" obravnavajo izključno z vidika preprečevanja vstopa na ozemlje Evropske unije ter prisilnega vračanja na področje BiH v letu 2021 ali prej. Zato po mnenju tožene stranke ne kažejo trenutnega stanja glede obravnave oseb, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene v dublinskih postopkih.

17. Tožena stranka je proučila tudi dodatne informacije, ki jih je tožnik poslal 1. 3. 2023. Ugotovila je, da se sodba Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 2 A 26/22 z dne 24. 5. 2022, ki se nanaša na isti primer iranske državljanke z močno ranljivim sinom, kot je razvidno iz navedenega odložilnega sklepa 2 B 27/22 z dne 25. 2. 2022. V obeh zadevah sodišče priznava, da odločitev ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča. Navedena sta tudi odložilna sklepa, s katerima sta Upravni sodišči v Hannovru in Stuttgartu ugodili tožbama prosilcev ter odložili vrnitev na Hrvaško. Sklep Upravnega sodišča v Hannovru št. 15 B 3250/22 v obrazložitvi skoraj v celoti povzema navedeno sodbo št. 2 A 46/2022 z dne 24. 5. 2022 (pravilno 2 A 26/22 z dne 24. 5. 2022 - popravek sodišča). Sodišče v Stuttgartu v sklepu št. A 16 K 3603/22 z dne 2. 9. 2022 sicer ugotavlja, da obstajajo znaki sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku zaradi nakopičenih indicev o kršitvah človekovih pravic v zvezi z ravnanjem "push back" v Srbijo ali BiH, vendar pa se do teh ugotovitev ni dokončno opredelilo. Iz sklepa je po presoji tožene stranke razvidno, da je bilo tožbi ugodeno zaradi nevarnosti kršitve načela nevračanja, do česar pa bi lahko prišlo glede na specifične okoliščine konkretnega primera. Sodišče je še presodilo, da je prošnja, ki jo je prosilec izrecno umaknil pred zapustitvijo Hrvaške ali je prejel odločitev o njeni zavrnitvi, po nekaterih poročilih v hrvaškem azilnem postopku obravnavana kot ponovna prošnja, čeprav je to v nasprotju z zahtevami Uredbe Dublin III.

18. Tožena stranka še poudarja, da je od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. Po tožnikovem mnenju je navedeno zagotovilo brez dokazne vrednosti, saj nobena država zase ne bi trdila, da ne ravna skladno z zakonodajo in mednarodnimi akti. Trdi, da so navedbe Republike Hrvaške neresnične, da predložene informacije dokazujejo obstoj nevarnosti kršitve 4. člena Listine in 3. člena EKČP ter da hrvaški policisti ignorirajo ljudi, ki želijo prositi za azil in jih naženejo nazaj v BiH ali Srbijo.

19. Po ugotovitvah tožene stranke tožnik ne omenja primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v BiH oziroma v Srbijo, tak primer pa ni razviden niti iz sodne prakse ostalih držav članic Evropske unije. Tožena stranka poudarja, da se sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, nanašajo na konkretne primere in ne na predaje na splošno. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Po mnenju tožene stranke je treba upoštevati, da se "push back" v omenjenih sodbah nanaša na tujce in ne na osebe v dublinskem postopku, za kar gre v obravnavani zadevi. Ponovno izpostavlja, da iz najnovejšega poročila AIDA in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Takšna poročila imajo po mnenju pristojnega organa veliko težo in so zaupanja vreden vir, ki utemeljuje odločitev o predaji tej državi, njeno pravilnost pa potrjuje tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in kasnejše sodno varstvo.

_Tožnikove tožbene trditve_

20. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njegovo odpravo.

21. Po tožnikovem mnenju iz podatkov spisa ni razvidno, da bi na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob sklicevanju na predložene informacije trdi, da morajo osebe po vrnitvi na Hrvaško ponovno vložiti prošnjo, zaradi česar bo tja vrnjen kot tujec brez dokumentov. Iz sodbe ESČP v zadevi M. H. and others v. Croatia z dne 18. 11. 2021 naj bi bile uporabljene informacije o stanju na Hrvaškem, ki se nanašajo tako na nezakonite migrante kot tudi na prosilce za mednarodno zaščito. Tožnik opozarja na svoje slabe izkušnje z osebami iz hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve in trdi, da zato ni možen preizkus varnosti njegove predaje.

22. Tožnik se sklicuje tudi na omenjeno poročilo EUAA glede razlik v praksi sodišč in meni, da bi morala tožena stranka "razmere v zvezi s tožnikom preveriti v vsakem primeru posebej".

23. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik ponavlja izjave iz upravnega postopka, da so mu uslužbenci hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve poškodovali in odvzeli predmete, ki mu jih niso nikoli vrnili ter da so njega in ostalo skupino (skupaj z otroki) za dva dni brez hrane zaprli v prostor brez sanitarij. Navedeno naj bi bilo v nasprotju s 3. členom EKČP. 24. Tožnik trdi, da bi morala tožena stranka vložiti v spis informacije o stanju na Hrvaškem, na katere se sklicuje. Navaja, da zaradi tridnevnega roka za pridobitev pooblastila, pregled spisa in pripravo vloge, ni razumen rok za vložitev ustrezne tožbe.

25. Po tožnikovem mnenju se tožena stranka ni opredelila do članka z dne 7. 10. 2021 naslovom "Po razkritju pretepanja prebežnikov: kako je s tem povezana Slovenija", iz katerega je razvidno, da hrvaška policija izvaja nasilje nad prebežniki. Trdi, da Slovenija ne upošteva navedenih razmer, zaradi česar so na Hrvaško vrnjeni tujci lahko izpostavljeni mučenju in nečloveškemu ravnanju. Že zato naj bi morala tožena stranka pridobiti individualno zagotovilo te države, kar naj bi bilo razvidno tudi iz sodbe nemškega upravnega sodišča z dne 25. 2. 2022 in švicarskega sodišča z dne 6. 1. 2022. 26. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta pred izdajo sodne odločbe nastala težko popravljiva škoda. Meni namreč, da mu bo v primeru, ko ne bo več na slovenskem ozemlju, odvzeta pravica do sodnega varstva, saj ne bo izkazoval pravnega interesa za tožbo.

_Trditve tožene stranke_

27. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da je treba ločiti med policijskim postopkom obravnave tujca, ki je nezakonito prestopil zunanjo mejo, in azilnim postopkom, ki se začne z izraženo namero, da tujec želi zaprositi za mednarodno zaščito. Ponavlja, da se tožnikove slabe izkušnje nanašajo na policijski in ne azilni postopek. Meni, da je iz njegovih izjav razvidno, da z azilnim postopkom ni imel slabih izkušenj, saj je bil v sprejemnih kapacitetah primerno nastanjen, z dostopom do hrane in zdravstvene oskrbe. Poleg tega ni imel težav s policijo ter uradnimi in drugimi osebami.

28. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da se bo predaja tožnika v skladu z drugim pododstavkom prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III opravila s spremstvom. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje na navedeno poročilo AIDA.

29. Iz navedb tožene stranke je še razvidno, da je večino člankov, ki so v izpodbijanem sklepu navedeni pod četrto opombo, posredoval tožnikov pooblaščenec. Zato tožena stranka teh informacij ni ločeno vložila v upravni spis in jih posredovala tožniku. Pojasnjuje, da je tožniku poslala vse relevantne informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško, ki so podlaga izpodbijanega sklepa. Trdi, da je tožnikov pooblaščenec dne 19. 12. 2022 predložil tožbi priložena članka, v zvezi s katerima je tožena stranka sprejela stališče, da se nanašata na preprečevanje vstopa na ozemlje Evropske unije ter prisilno vračanje v BiH in ne na aktualno stanje glede obravnave oseb, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v okviru dublinskega postopka. Tožena stranka nasprotuje tudi izdaji začasne odredbe.

_Tožnikova pripravljalna vloga_

30. Tožnik meni, da je policijski postopek sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema in da ga ni možno obravnavati ločeno od azilnega postopka. Trdi, da iz poročil AIDA in EUAA ni razvidno, da na Hrvaškem ni nepravilnosti glede dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem. Ponovno izpostavlja svoje izjave v upravnem postopku, da so ga policisti na Hrvaškem poškodovali; da si je poškodoval gleženj, ko je bežal; da so hrvaški policisti zaprli celo skupino 12 ljudi, med katerimi so bili tudi otroci, in jih pustili brez hrane v neogrevanem prostoru z neurejeno toaleto; da je desetkrat poskusil vstopiti na Hrvaško, vendar so ga policisti poslali v BiH; da ni imel tolmača; da so ga tepli po rokah in mu poškodovali prst ter da so mu vzeli stvari brez potrdila in mu jih niso vrnili.

_Trditve strank na glavni obravnavi_

31. Iz tožnikovih trditev na glavni obravnavi je razvidno, da tožena stranka njegovi pooblaščenki ni poslala informacij o izvorni državi, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku. Poleg tega navaja, da se tožena stranka ni opredelila do informacij o stanju na Hrvaškem z dne 5. 12. 2022 in 1. 3. 2023, ki jih je v upravnem postopku predložil PIC.

32. Tožena stranka je na glavni obravnavi navedla, da bi lahko tožnik listine, ki jih je predložil v upravnem postopku, pridobil od takratnih pooblaščencev. Poudarja, da se je na šesti in deveti strani izpodbijanega sklepa opredelila do navedenih informacij.

_Presoja tožbe_

33. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listini v prilogah A3 in A4 sodnega spisa in spise, ki se nanašajo na zadevo, ki jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

34. Tožba ni utemeljena.

35. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

36. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

37. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

38. S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe v bistvu zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan.3

39. Tožnik se s tožbenim ugovorom, da na Hrvaškem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, smiselno ne strinja z navedeno pravno podlago.

40. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Ko gre za ugotavljanje obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20034). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

41. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Zato z navedenim posplošenim ugovorom po presoji sodišča ni izpodbil ugotovitve tožene stranke, da ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Poleg tega ni določno prerekal presoje tožene stranke, da v azilnem postopku ni bil izpostavljen negativnim izkušnjam, da je bil v sprejemnih kapacitetah primerno nastanjen, da je imel z dostop do hrane in zdravstvene oskrbe ter da ni imel težav s policijo ter uradnimi ali drugimi osebami.5 Navedeno pa prav tako nakazuje na ugotovitev, da je imel tožnik že na Hrvaškem status prosilca, pri čemer podlage za drugačno odločitev ne daje niti njegova izpovedba na glavni obravnavi. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III6, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena7 dolžna tudi obravnavati.8 Zato ni utemeljen niti posplošen tožbeni ugovor, "da bo tožnik na Hrvaško vrnjen kot tujec brez dokumentov".

42. Tožnik prav tako izpodbija pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine9, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

43. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,10 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil11 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,12 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje13. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.14

44. Ustavno sodišče je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pojasnilo, da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna. Iz tega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.15

45. S tem v zvezi je iz tožnikove izpovedbe v upravnem postopku je res razvidno, da si je na Hrvaškem poškodoval gleženj, ko je bežal; da so hrvaški policisti zaprli celo skupino 12 ljudi, med katerimi so bili tudi otroci, in jih pustili brez hrane v neogrevanem prostoru z neurejeno toaleto; da je desetkrat poskusil vstopiti na Hrvaško, vendar so ga policisti poslali v BiH; da ni imel tolmača; da so ga tepli po rokah in mu poškodovali prst ter da so mu vzeli stvari brez potrdila in mu jih niso vrnili. Navedene izjave je tožnik ponovil tudi na glavni obravnavi.

46. Z navedenimi izjavami o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, in nezakonitem vračanju v BiH je tožnik zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti, do česar pa se je tožena stranka po presoji sodišča opredelila in sprejela pravilno stališče, da niso podane.16 Ob upoštevanju podatkov AIDA in EUAA je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je pravilno presodila, da sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz informacij, ki jih je predložil tožnik 19. 12. 2022 ("Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 5. 12. 2022") in 1. 3. 2023, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci za mednarodno zaščito), kot velja tudi za tožnikov primer.17 Zato ni utemeljen posplošen in nekonkretiziran tožnikov ugovor na glavni obravnavi, da se tožena stranka ni opredelila do omenjenih informacij, pri čemer s tem v zvezi že po naravi stvari ni bilo treba zaslišati predlagane priče (A. A.), ki naj bi potrdil, da so bile navedene informacije res predložene toženi stranki. Navedena presoja tožene stranke pa vključuje tudi v tožbi priložena članka (prilogi A3 in A4 spisa), do katerih se je tožena stranka opredelila že v okviru presoje omenjenih "Informacij o stanju na Hrvaškem".18 Ker bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, so tako tudi po presoji sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijski postopek. Zato je tožena stranka pravilno presodila, da z zatrjevanim prisilnim vračanjem tožnika v BiH ter z dokazi, ki naj bi tako vračanje dokazovali, tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ki bi preprečevale njegovo vrnitev na Hrvaško.

47. Iz sodb SEU in ESČP je sicer razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v Dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice. Kot rečeno pa tožnikove izjave ne dajejo podlage za izpodbojnost domnevne baze. Članki, na katere se je skliceval v okviru dokumenta z naslovom „Informacije o stanju na Hrvaškem“, namreč ne opisujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, ampak domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, poročilo Amnesty International za Hrvaško pa se nanaša na onemogočen dostop do azila, kar za obravnavano zadevo očitno ne velja, saj je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Iz 2. točke informacij, ki so jih tožnikovi pooblaščenci (PIC) predložili toženi stranki 19. 12. 2022, je sicer razvidno, da so nemška, nizozemska in švicarska sodišča (in nizozemski državni svet) v odločitvah iz februarja do maja 2022 v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo ter da sta bili s tem v zvezi pred ESČP leta 2020 vloženi dve pritožbi, o katerih pa, kot je razvidno iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, še ni bilo odločeno. Vendar pa ob upoštevanju navedenega poročila AIDA z dne 22. 4. 2022 in odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)19, 20, 21, po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala v konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tako stališče ni razvidno niti iz poročila EUAA z dne 28. 6. 2022, ki zgolj opisuje navedeno različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve. Za obravnavano zadevo prav tako niso upoštevni članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci", ki se nanašajo na domnevno različno obravnavanje beguncev na hrvaški meji glede na njihovo narodnost, čemur tožnik ne bo izpostavljen, saj bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku, in članki v zvezi z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo", ki se nanašajo na dostop do psihološke pomoči, saj tožnik ni zatrjeval, da bi v Republiki Hrvaški potreboval takšno pomoč.

48. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev22. Poleg tega je sodišče podvomilo v resničnost tega opisa, saj je bil tožnik neprepričljiv že glede pojasnila o razlogih za neskladje med izpovedbo v upravnem postopku in izpovedbo na glavni obravnavi glede zaužitih tablet zaradi bolečin v hrbtu. Zgolj izjava, da je bil o začuden nad vsebino zapisnika z dne 15. 12. 2022, iz katere je v nasprotju z izpovedbo na glavni obravnavi razvidno, da prejetih tablet ni zaužil in s katero se je ob prisotnosti pooblaščenke s podpisom brez pripomb strinjal, namreč ne zadostuje za sklep o tožnikovi verodostojnosti. Ocena o tožnikovi neprepričljivosti pa velja tudi glede njegovih pojasnil glede odvzema in lastništva telefona; s tem v zvezi bi se iz tožnikove izpovedbe v upravnem postopku namreč dalo sklepati, da so mu na Hrvaškem odvzeli njegov telefon, na glavni obravnavi pa je najprej trdil, da so mu odvzeli telefon, ki mu ga je dal prijatelj, nato pa je neprepričljivo spremenil svojo izpovedbo, da so mu odvzeli njegov telefon. Na neprepričljivosti tožnikove izpovedbe pa kaže tudi njegov odgovor na vprašanje, kdaj je odšel iz Burundija. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 22. 11. 2022 je namreč izjavil, da se je to zgodilo točno 17. 10. 2022, le pet mesecev kasneje pa se na glavni obravnavi ni spomnil natančnega datuma in neprepričljivo izjavil, da se je to zgodilo julija, avgusta ali septembra 2022. Poleg tega je glede na tožnikovo izpovedbo v upravnem postopku, da so bili vstopi na Hrvaško zelo naporni, malo verjetna tudi njegova izpovedba, da je to v desetih dneh poskušal štirinajstkrat. Glede na zgornje ugotovitve sodišče pri tožniku ni zaznalo resnicoljubnosti.

49. Ob takih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter iz tožnikovih tudi sicer neprepričljivih izjav ni razvidno, da bi obstajale kakšne druge okoliščine (npr. njegovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine23, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

50. Tožnik je še trdil, da zaradi zgolj tridnevnega roka za vložitev tožbe, ki jo je sodišče prejelo 18. 4. 2023, ni mogel pripraviti ustrezne vloge. Vendar pa iz njegovega trditvenega gradiva ni razvidno, zakaj bi bilo oblikovanje obravnavane tožbe posebej zapleteno, zaradi česar bi bil potreben daljši rok. Poleg tega so bile njegove procesne pravice zagotovljene s tem, ko je sodišče obravnavalo dejstva, ki jih je navedel v (kasnejši) pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2023, imel pa je tudi možnost navajanja dejstev na naroku za glavno obravnavo dne 25. 4. 2023 (286. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zato tožnikov ugovor ni utemeljen.

51. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

52. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, _Ghezelbash_, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

53. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

54. V zvezi s standardom težko popravljive škode pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).24 Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, torej ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.25 Po stališču Vrhovnega sodišča je treba navedene konkretne okoliščine v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico Evropske unije ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.26

55. Glede na navedeno tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode zgolj z navedbami, da mu bo v primeru, ko ne bo več na slovenskem ozemlju, odvzeta pravica do sodnega varstva, saj ne bo izkazoval pravnega interesa za tožbo, ni izkazal. Zato jo je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, _Mengesteab_, z dne 26. 7. 2017 (93. točka obrazložitve). 4 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 5 Povzetek s tem povezanih ugotovitev tožene stranke je razviden iz 4. in 5. točke obrazložitve sodbe. 6 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 7 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 8 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, _X_, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 9 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 10 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi _N.S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 11 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 12 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 13 C-411/10 (88. točka). 14 Prav tam, 94. točka. 15 Celoten odstavek je prepis 10. odstavka sodbe Vrhovnega sodišča I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022. 16 Povzetek presoje tožnikovih izjav v upravnem postopku je razviden iz 4. in 5. točke obrazložitve sodbe. 17 Omenjene informacije je tožena stranka presojala na straneh od 5 do 9 izpodbijanega sklepa. 18 Tožbi priložena članka sta navedena v 4. opombi izpodbijane odločbe in se nanašata na "Informacije o stanju na Hrvaškem". 19 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 20 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 21 Kot je razvidno iz novejše sodne prakse, tovrstni dokumenti niso poznani niti Vrhovnemu sodišču (I Up 193/2022, 12. točka obrazložitve). 22 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 23 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji._ 24 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). 25 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018 (19. točka obrazložitve). 26 Prav tam.