Jedro

Računanje materialnega roka ureja 77. člen ZOR. Po določilu 3. odstavka navedenega člena se za zadnji dan roka šteje naslednji delovnik, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. Ker je v tem primeru padel zadnji dan 15 dnevnega roka zapadlosti na dan sobote 25.4.1992, je ta rok potekel (zaradi praznika 27.4.1992) šele 28.4.1992. Od tega dne dalje pa se računa 30 dnevni rok iz 3. odstavka 913. člena ZOR. Ta namreč določa, da zavarovalna pogodba preneha po samem zakonu po 30-ih dneh od dneva, ko je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer pa ta rok ne more izteči prej, preden ne preteče 30 dni od zapadlosti premije.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi: "Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki iz naslova kasko zavarovanja 1.247.917,30 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka 163.601,00 tolarjev prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in potrdi sodba sodišča prve stopnje. V reviziji izvaja, da tožeča stranka pošiljke z računom tožene stranke ni prejela 10.4.1992 ampak pozneje. Pa tudi sicer je sodišče druge stopnje spregledalo določilo 3. odstavka 77. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ki ureja računanje materialnih rokov. Če se sprejme, da je tožnik prejel pošiljko 10.4.1992, bi se 15-dnevni rok lahko iztekel na soboto 25.4.1992, ki pa se zaradi praznika 27.4. podaljša na 28.4.1992. Šteto od tega roka 30 dni pomeni, da zavarovanje po določilu 3. odstavka 913. člena ZOR ni moglo prenehati pred dnevom škodnega dogodka, do katerega je prišlo 26.5.1992. Sodišče druge stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, kljub temu, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je v reviziji le navržena in z ničemer obrazložena, ni podana, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo obstoj po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi česar ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan.

Je pa utemeljena revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Predmet revizije je materialno-pravna presoja spora, o katerem so bila ugotovljena naslednja odločilna dejstva: da je bilo dogovorjeno zavarovanje avtomobilskega kaska 24.3.1992 za dobo enega leta, da se je zavarovanje začelo 24.3.1992, da je bilo dogovorjeno plačilo premije v štirih obrokih po pogojih računa, ki ga je tožena stranka dostavila tožniku 10.4.1992 in po katerem je prvi obrok zapadel v plačilo v 15-h dneh po prejemu računa, da je to plačilo zapadlo v soboto 25.4.1992 in da je do škodnega dogodka na zavarovanem primeru prišlo 26.5.1992 ter da znaša obveznost tožene stranke, če je podano zavarovalno kritje 1.247.917,30 SIT.

Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen do višine 1.247.917,30 SIT, ker do dneva škodnega dogodka še ni prišlo do prenehanja kasko zavarovanja po določilih 3. odstavka 913. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), medtem ko je sodišče druge stopnje menilo, da je zavarovanje prenehalo 25.5., zaradi česar je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, ker da na dan škodnega dogodka 26.5.1992 ni bilo več zavarovalnega kritja.

Zgoraj povzete odločilne okolnosti primera dajejo po presoji revizijskega sodišča podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku tožnika v obsegu, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Namreč sodišče druge stopnje, ki je sicer prevzelo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, je zmotno uporabilo določila o računanju materialnih rokov. To računanje ureja 77. člen ZOR. Po določilu 3. odstavka navedenega člena se za zadnji dan roka šteje naslednji delovnik, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. Ker je v tem primeru padel zadnji dan 15 dnevnega roka zapadlosti na dan sobote 25.4.1992, je ta rok potekel (zaradi praznika 27.4.1992) šele 28.4.1992. Od tega dne dalje pa se računa 30 dnevni rok iz 3. odstavka 913. člena ZOR. Ta namreč določa, da zavarovalna pogodba preneha po samem zakonu po 30-ih dneh od dneva, ko je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer pa ta rok ne more izteči prej, preden ne preteče 30 dni od zapadlosti premije. Ker je v danem primeru zapadla premija 28.4.1992, glede na navedeno vsebino 3. odstavka 913. člena ZOR, zavarovalna pogodba ni prenehala veljati do 26.5.1992 (ko je nastal škodni primer).

Zmotna pravna presoja sodišča druge stopnje je tako posledica zgolj zmotnega tolmačenja teka materialnega roka po 77. členu ZOR, zaradi katere je napačno štelo, da je pogodba o kasko zavarovanju prenehala veljati pred 26.5.1992, torej na dan, ko je še veljala. Revizijsko sodišče je zato iz obrazloženih razlogov na podlagi določb 1. odstavka 395. člena ZOR sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, (saj v pritožbi tožene stranke uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni bil podan) ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke do višine 1.247.917,30 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.1992 dalje in stroškovnemu zahtevku 163.601 tolarjev prav tako z zamudnimi obrestmi od 23.4.1993 dalje).

Odločba o stroških pritožbenega in revizijskega postopka je odpadla, ker teh stroškov tožeča stranka ni zahtevala (1., 2. in 3. odstavek 164. člena ZPP).