Jedro

PO stališču pritožbenega sodišča ustavno skladna razlaga narekuje takšno razlago določbe šestega odstavka 108. člena ZPP, da se priloga, ki tudi po pozivu sodišča ni priložena v zadostnem številu izvodov, šteje za umaknjeno, medtem ko sodišče vloge, h kateri je ta priloga priložena, zgolj zaradi pomanjkljivosti (tj. nezadostnega števila izvodov priloge) ne zavrže.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) je v imenu predlagatelja – preživninskega upravičenca na Okrožno sodišče v Kopru vložilo predlog za priznanje veljavnosti in razglasitve izvršljivosti tuje sodne odločbe, sodbe Temeljnega sodišča v Vranju P.2 št. 60/10 z dne 14. 1. 2011, Republika Srbija, na območju Republike Slovenije. S to sodbo je bilo med drugim nasprotnemu udeležencu kot preživninskemu zavezancu naloženo, da svojemu sinu, predlagatelju, plačuje preživnino v mesečnem znesku 300 EUR. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom R 610/2015 z dne 27. 10. 2015 v Republiki Sloveniji priznalo pravno veljavnost in potrdilo izvršljivost 2. točke izreka omenjene sodbe, v preostalem je predlog zavrglo. Zoper ta sklep je nasprotni udeleženec vložil ugovor, h kateremu je priložil le en izvod prilog. Okrožno sodišče v Kopru je nasprotnega udeleženca s sklepom z dne 8. 12. 2015 pozvalo, da v roku 8 dni ugovor dopolni tako, da priloži dodaten izvod prilog k ugovoru. Opozorilo ga je, da bo ugovor, če ga v dodeljenem roku ne bo dopolnil, zavrglo. Nasprotni udeleženec je na ta sklep pravočasno odgovoril in navedel, da zato, ker ni pravnik, ni vedel, da je potrebno obvezno poslati po dva izvoda, za vsak slučaj pa pošilja še dva dodatna izvoda. K tej vlogi je priložil še dodatne priloge. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom ugovor na podlagi šestega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrglo, ker je ugotovilo, da nasprotni udeleženec navodila iz sklepa z dne 8. 12. 2015 ni izpolnil, saj ni priložil dodatnega izvoda vseh prilog, ki jih je prvotno priložil k ugovoru, temveč le dela od prilog (od desetih prilog je priložil dodatni izvod za šest prilog).

2. Zoper sklep o zavrženju je nasprotni udeleženec vložil pritožbo. Po njegovem mnenju bi bilo treba na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) za pravno sredstvo ugovora smiselno upoštevati pravila, ki veljajo za pritožbo po določilih ZPP, kolikor glede ugovora v ZNP ni določeno drugače. Pravi, da je bilo v pravnem pouku sklepa z dne 27. 10. 2015 navedeno, da je treba v dveh izvodih vložiti (le) ugovor, iz česar po njegovem mnenju ne izhaja, da bi bilo treba v dveh izvodih vložiti tudi priloge. Navedeno pomeni, da bi nasprotni udeleženec lahko sodišču posredoval le ugovor brez prilog in bi ga sodišče moralo obravnavati. V konkretnem primeru je tudi nesporno, da je ugovor vseboval vse obvezne sestavine, določene v 335. členu ZPP. Glede na pravilo iz 336. člena ZPP zato sodišče ne bi smelo postopati po 108. členu ZPP in ugovora ne bi smelo zavreči, saj je vseboval vse bistvene sestavine, da bi ga sodišče lahko obravnavalo. Prav tako je bilo sodišče seznanjeno z dokazi, čeprav jih je posredoval zgolj v enem izvodu. Ker je sodišče prekoračilo svoje pristojnosti, je storilo bistveno kršitev po 339. členu ZPP. Katero, pritožnik ne pojasni. Iz previdnosti, če bi sodišče ugotovilo, da je sodišče pravilno postopalo po 108. členu ZPP, pritožnik uveljavlja, da je bil ugovor popoln, saj je vseboval vse obvezne sestavine in bi ga lahko sodišče obravnavalo z dokazi, ki so bili priloženi v dveh izvodih, ostalih dokazil, ki niso bila priložena v dveh izvodih, pa pač sodišče ne bi upoštevalo (štelo za „nedokaz“). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila dne 4. 4. 2016 vročena v odgovor MDDSZ. MDDSZ je dne 18. 4. 2016 sodišče zaprosilo za podaljšanje roka za odgovor na pritožbo za 30 dni, s pojasnilom, da morajo za odgovor na pritožbo zaprositi predlagatelja preko srbskega osrednjega organa. Sodišče je z dopisom z dne 26. 4. 2016 MDDSZ obvestilo, da je rok za odgovor na pritožbo zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. MDDSZ je dne 16. 6. 2016 Okrožnemu sodišču v Kopru posredovalo odgovor na pritožbo predlagatelja z dne 11. 5. 2016. Vrhovno sodišče je ta odgovor prejelo dne 28. 6. 2016. Očitno je, da je bil odgovor na pritožbo vložen po preteku zakonskega roka. Sodišče prve stopnje se v dopisu z dne 26. 4. 2016 (list. št. 22), s katerim je MDDSZ na podlagi njihove prošnje za podaljšanje roka za odgovor na pritožbo obvestilo, da je rok za pritožbo zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv, sklicuje na 334. člen ZPP, 111. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in 37. člen ZNP. Člen 334. člen ZPP ne določa roka za pritožbo, zato pritožbeno sodišče sklepa, da je imelo sodišče prve stopnje v mislih 344. člen ZPP, ki določa 15 dnevni rok za odgovor na pritožbo zoper sodbo. ZNP v četrtem odstavku 31. člena vsebuje posebno določbo glede odgovora na pritožbo in določa 8 dnevni rok. Glede na določbo 37. člena ZNP, ki določa subsidiarno uporabo določb ZPP, pride torej v poštev 8-dnevni rok iz četrtega odstavka 31. člena ZNP. V vsakem primeru, ne glede na 8-dnevni ali 15-dnevni rok, je odgovor na pritožbo v obravnavanem primeru vložen prepozno. ZNP je glede zamude roka manj strog od ZPP in v tretjem odstavku 33. člena dopušča, da sodišče druge stopnje lahko iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku roka, določenega v tretjem odstavku 31. člena tega zakona, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo. Ta določba se lahko po stališču pritožbenega sodišča uporabi tudi za odgovor na pritožbo. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 258/1998 z dne 10. 9. 1998 zavzelo stališče, da kadar v nepravdnem postopku nastopajo udeleženci z nasprotujočimi si interesi, ni mogoče upoštevati pritožbe, vložene po poteku zakonskega roka. Ker gre v obravnavanem primeru za udeleženca z nasprotujočimi si interesi, po stališču pritožbenega sodišča odgovora na pritožbo, ki ga je predlagatelj vložil po poteku roka za odgovor na pritožbo, ni mogoče upoštevati.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi nasprotni udeleženec vlaga pritožbo zoper sklep, s katerim je sodnica posameznica Okrožnega sodišča v Kopru zavrgla njegov ugovor zoper sklep o priznanju pravne veljavnosti in razglasitvi izvršljivosti tuje sodne odločbe, ker je ugotovila, da nasprotni udeleženec navodila iz sklepa z dne 8. 12. 2015 ni izpolnil, saj ni priložil dodatnega izvoda za vse priloge, ki jih je prvotno priložil k ugovoru, temveč le za del od njih. ZMZPP ureja ugovor kot pravno sredstvo zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe. Razen roka za njegovo vložitev in organa, ki o njem odloča, ZMZPP drugih procesnih določb o ugovoru ne vsebuje (tretji in četrti odstavek 109. člena ZMZPP). 111. člen ZMZPP določa, da če v tem poglavju ni posebnih določb, se v postopku priznanja tujih sodnih odločb smiselno uporabljajo določbe zakona o nepravdnem postopku. ZNP v določbah od 30. do 34. člena ureja pravna sredstva v nepravdnem postopku. Ugotoviti gre, da ugovora kot posebnega pravnega sredstva ne omenja, izrecno pa ureja pritožbo kot pravno sredstvo zoper sklep, izdan na prvi stopnji. ZNP posebnih določb glede obveznih sestavin pravnega sredstva ter o ravnanju z nerazumljivimi in nepopolnimi vlogami ne vsebuje. 37. člen ZNP določa, da se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno. Sodna praksa je že zavzela stališče, da se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka, ki urejajo postopanje z nerazumljivimi vlogami, kot to ureja 108. člen ZPP,(1) in določbe ZPP o nepopolnosti pritožbe(2). Glede na to, da ne ZPP in ne ZNP ugovora kot pravnega sredstva posebej ne urejata, je potrebno za ugovor iz tretjega odstavka 109. člena ZMZPP smiselno uporabiti določbe ZPP, kolikor v ZNP ali drugem zakonu ni določeno drugače. 6. Ugovor je pravno sredstvo, ki je zaradi številnih posebnosti drugačno od drugih pravnih sredstev (o njem odloča sodišče, ki je izdalo izpodbijano odločbo, vlagatelj ugovora pa praviloma pred tem sploh ni imel možnosti, da se vključi v postopek pred sodiščem prve stopnje). Posebnost ugovora kot pravnega sredstva je torej v tem, da gre sicer za postopek s pravnim sredstvom, vendar še vedno pred sodiščem prve stopnje.(3) Ne glede na to se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da je treba v konkretnem primeru pri vprašanju popolnosti njegovega ugovora smiselno izhajati iz določbe 335. člena ZPP, ki jasno predvideva, katere sestavine mora obsegati pritožba. Kdaj je pritožba nepopolna, določa tretji odstavek 343. člena ZPP, ki pravi, da je pritožba nepopolna, če ne vsebuje vsebin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP (1. točka določa, da mora biti v pritožbi navedena sodba (sklep), zoper katero se vlaga, točka 4 pa zahteva podpis pritožnika). Pritožnik mora torej, da bi dosegel vsebinsko obravnavo svoje pritožbe, zadostiti vsaj kriterijem za t. i. "golo pritožbo", ki je podpisana in v kateri je navedena sodna odločba, ki se izpodbija. Ker ima ugovor nasprotnega udeleženca, vložen dne 25. 11. 2015, obe omenjeni sestavini, pritožnik utemeljeno opozarja, da njegov ugovor ni bil nepopoln. Vendar pri tem spregleda, da sodišče njegovega ugovora ni zavrglo zato, ker bi bil nepopoln, temveč zato, ker (vse) priloge, ki jih je priložil k ugovoru, niso bile vložene v zadostnem številu izvodov.

7. V okviru pravice do kontradiktornega postopka, ki je eden od najpomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), mora biti udeležencem v postopku omogočeno, da se izjavijo o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Sodišče mora zato dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka, kar brez izjeme velja tudi za postopek priznanja in razglasitve izvršljivosti tuje sodne odločbe (4. člen ZNP v zvezi z 111. členom ZMZPP)(4). Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno zvedela za procesna dejanja in procesno gradivo, glede katerih se ima pravico izjaviti. Pravica do kontradiktornega postopka se zato med drugim izraža tudi v pravilnem vročanju vlog udeležencem, ki lahko nanje odgovorijo. In ravno zaradi zagotavljanja uresničevanja pravice do izjave v postopku morajo stranke izročiti sodišču vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. ZPP izrecno določa, da to velja tudi za priloge (prvi odstavek 106. člena ZPP). Izvirnik je namenjen sodišču, dodati pa je treba še toliko prepisov, kolikor je nasprotnih strank. Le v primeru, da je na nasprotni strani več oseb, ki imajo skupnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se lahko izročijo vloge (in priloge) za vse skupaj v enem izvodu (drugi odstavek 106. člena ZPP). ZPP v 342. členu določa, da mora biti pritožba zoper odločitev sodišča na prvi stopnji vložena v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko (v konkretnem primeru za predlagatelja). V primeru, da vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določenem roku to stori in šele v primeru, da ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže (šesti odstavek 108. člena ZPP). V 336. členu ZPP sicer določa, da se določila 108. člena v postopku s pritožbo ne uporabljajo, a to velja le za vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev. Dejstvo, da priloge k ugovoru niso bile vložene v zadostnem številu izvodov, pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bila vloga nepopolna. Sodišče prve stopnje je zato nasprotnega udeleženca v sklepu z dne 8. 12. 2015 pravilno pozvalo, naj v roku 8 dni priloži dodaten izvod prilog k ugovoru. Se pa v pritožbi utemeljeno zastavlja vprašanje, ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaradi tega, ker pritožnik ni ravnal po nalogu sodišča in v danem roku ni predložil zadostnega števila izvodov vseh prilog, ugovor zavrglo.

8. Šesti odstavek 108. člena ZPP določa, da sodišče vlogo zavrže, če vložnik v roku, ki mu ga naloži sodišče, ne predloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog. Ob uporabi izključno jezikovne razlage je mogoče citirano določbo razlagati (tudi) tako, kot jo razlaga sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, vendar je treba po presoji pritožbenega sodišča jezikovno razlago te določbe dopolniti in preveriti še z drugimi metodami razlage. Le jezikovna razlaga zakona namreč ne privede vedno do pravilnega zaključka, zato je zakon potrebno razlagati tudi v okviru drugih poznanih razlagalnih metod, zaradi ugotovitve prave vsebine zakonskega besedila. Stroga jezikovna razlaga lahko privede celo do napačnega sklepa o pomenu določene zakonske določbe. Ostale razlage zakona, razlage vsebine in smisla zakonske norme, jezikovno metodo razlage dopolnjujejo in preverjajo pomen, ki smo ga s to razlago dobili. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno v obravnavanem primeru pri razlagi citirane določbe izhajati zlasti iz njenega namena(5), ki je, kot že rečeno, v tem, da se s predložitvijo zadostnega števila vlog in prilog udeležencem v postopku zagotovi, da se o njih izjavijo. Če vloge in priloge niso predložene v zadostnem številu izvodov, udeležencem pravica do izjave ni omogočena. Sankcija, ki jo je zakonodajalec sprejel za procesno neaktivnost stranke, ki tudi po pozivu sodišča ne predloži zadostnega števila vlog in prilog, je zavrženje vloge. Njegov namen je torej bil, da se vloga ali priloga, o kateri se nasprotna stranka (in sodišče) ni mogla izjaviti, ne upošteva in se šteje, kot da ni bila vložena.

9. Sodniki so vezani na Ustavo in zakon (125. člen Ustave); po Ustavi jim je naložena pristojnost (in odgovornost), da v procesu razlage zakonskega prava vrednotenje vselej opravijo skozi prizmo z Ustavo zajamčenih človekovih pravic. V položaju, ko bi ravnanje po najbolj očitni ali celo ustaljeni razlagi zakona lahko ogrozilo človekove pravice stranke ali drugega udeleženca v postopku, mora sodišče naprej z vseh plati preveriti, ali je zakon vendarle mogoče razlagati ustavnoskladno. Zakon sicer lahko določi posamezne procesne predpostavke, s katerimi pogojuje obveznost sodišča, da v sporu meritorno odloči, vendar lahko določitev procesnih predpostavk za meritorno odločanje pomeni omejitev pravice do sodnega varstva. Vsaka omejitev pravice do sodnega varstva, ki jo določa zakon, ni nujno nedopustna. Takšna je, če ne ustreza načelu sorazmernosti.(6)

10. Razlaga določbe šestega odstavka 108. člena ZPP, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da se zaradi nepredložitve zadostnega števila prilog zavrže celotna vloga z vsemi prilogami vred, je po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave), in sicer tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege(7). Po presoji pritožbenega sodišča bi bilo namreč mogoče zasledovani cilj doseči tudi z blažjim posegom, in sicer tako, da se priloge, ki niso priložene v zadostnem številu izvodov, ne upoštevajo (se ne vročajo nasprotni stranki in se sodišče do njih ne opredeljuje, jih npr. ne upošteva kot dokaz) in se štejejo za umaknjene, medtem ko se sama vloga, če izpolnjuje druge zahtevane pogoje(8) in je zmožna za obravnavo, zgolj zaradi tega ne zavrže. S takšno razlago določbe šestega odstavka 108. člena ZPP je mogoče povsem učinkovito zavarovati pravico nasprotne stranke do izjave, na drugi strani pa se z njo v manjši meri posega v pravice stranke, ki jo je sankcija doletela: v pravico do izjavljanja, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, in pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V zvezi s tem je treba še posebej poudariti, da je zaradi svoje splošnosti (velja za vse vloge) šesti odstavek 108. člena ZPP podlaga za veliko število različno intenzivnih posegov v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V nekaterih primerih zavrženja vlog sicer nimajo trajnih in neodvrnljivih učinkov, vendar v drugih situacijah (ki niso tako redke, da bi jih bilo moč zanemariti) izpodbijana določba na imetnike materialnih pravic deluje bistveno trše. Če je formalno pomanjkljiva vloga zavržena, lahko pride do tega, da imetniki materialnih in procesnih pravic svoje pravice ne bodo mogli nikoli več uveljaviti. Takšna je tudi situacija v obravnavanem primeru, ko je pritožnik zaradi zavrženja ugovora po preteku prekluzivnega roka dejansko izgubil možnost za njegovo ponovno vložitev. Ravno tako je mogoče na ta način doseči cilj ekonomičnosti in smotrnosti postopka v zvezi s krepitvijo načela skrbnega in odgovornega ravnanja strank, ki ga tudi zasleduje določba šestega odstavka 108. člena ZPP. Sodišče namreč ni dolžno kopirati vlog in prilog stranke zaradi vročanja nasprotni stranki in s takšno razlago se sodišču tudi ne nalaga kakšno dodatno breme. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da ustavno skladna razlaga narekuje takšno razlago določbe šestega odstavka 108. člena ZPP, da se priloga, ki tudi po pozivu sodišča ni priložena v zadostnem številu izvodov, šteje za umaknjeno, medtem ko sodišče vloge, h kateri je ta priloga priložena, zgolj zaradi te pomanjkljivosti (tj. nezadostnega števila izvodov priloge) ne zavrže. Neupoštevanje prilog je tudi primerna sankcija za neaktivnost stranke pri odpravi formalnih pomanjkljivosti vloge.

11. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi v konkretni zadevi zmotno uporabilo določbo šestega odstavka 108. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP). Glede na navedeno in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj sprejetim stališčem ponovno odločiti o ugovoru.

(1) Sklep VS RS II Ips 264/1996 z dne 21. 11. 1996. (2) Sklep VSL II Cp 2787/2011 z dne 25. 1. 2012. (3) Posebnost ugovora kot pravnega sredstva je tudi v tem, da ima dvojni namen. Po eni strani služi presoji pravilnosti izdane sodne odločbe. Po drugi strani pa ima tudi funkcijo uresničitve strankine pravice do izjavljanja, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

(4) Prim. sklep VS RS Cp 10/2007 z dne 21. 6. 2007. (5) Pri teleološki razlagi (razlagi po namenu) gre za to, da je iz pravnih določb mogoče razbrati več pravnih pravil, odločitev, katero bomo uporabili, pa opremo na namen (cilj) pravnega akta.

(6) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010. (7) V okviru preizkusa nujnosti posega Ustavno sodišče presoja, ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma, da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji.

(8) Situacija bo seveda drugačna, kadar zakon določa, da je treba k določeni vlogi obligatorno priložiti določeno listino. Takrat bo šlo za formalno pomanjkljivost vloge - nepopolno vlogo (primerjaj N. Betetto, ZPP s komentarjem, prva knjiga, str. 438).