Jedro

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik na ustni obravnavi podal izjavo na zapisnik, da projektanta pooblašča za zastopanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Zato je bila odločba tožniku pravilno vročena po pooblaščencu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota (UE) Ptuj pritožbo tožnika zoper odločbo UE Ptuj št. 351-399/2010-7 (04061) z dne 7. 6. 2010 zavrgla. V svoji obrazložitvi navaja, da je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo skladišča na zemljišču s parc. št. 20, k.o. …. Tožnika je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zastopal A.A., s.p., ki mu je bila navedena odločba vročena dne 13. 6. 2011. Tožnik je dne 3. 8. 2011 podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper navedeno odločbo. Organ je s sklepom z dne 2. 12. 2011 tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil. Tožnik je sprožil tudi upravni spor, v katerem je Upravno sodišče RS tožbo zavrglo. Zoper to odločitev je tožnik vložil še pritožbo na Vrhovno sodišče RS, ki je s sklepom št. I Up 419/2012 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep ter navedlo, da upravni organ še ni odločil o pritožbi (zamujeni vlogi po 104. členu ZUP), ki jo je k predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priložil tožnik. Ker pritožba ni pravočasna, jo je bilo treba zavreči. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper sklep o zavrženju pritožbe zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnika v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo skladišča na navedenem zemljišču zastopal A.A. Ker je bilo pooblastilo dano brez omejitev, to pomeni, da je bilo dano za vsa procesna dejanja v postopku, tudi za vročanje. Pooblaščenec tožnika je izpodbijano odločbo z dne 7. 6. 2010 (oziroma z dne 7. 6. 2011, sklep o popravi pomote z dne 20. 7. 2011) prejel 13. 6. 2011, tako da se je rok za pritožbo iztekel dne 21. 6. 2011. Tožnik je pritožbo zoper odločbo vložil dne 19. 8. 2011, kar je prepozno, zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko jo je z izpodbijanim sklepom zavrgel. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dne 2. 8. 2010 podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati vložil pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 19. 7. 2011. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil s sklepom UE Ptuj z dne 2. 12. 2011 zavrnjen. Zoper ta sklep je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor z odločbo z dne 16. 4. 2012 zavrnilo. V nadaljevanju je vložil tožbo, ki je bila s sklepom Upravnega sodišča RS zavržena. Proti navedenemu sklepu je vložil pritožbo, ki je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS zavrnjena. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi svoje odločitve opozorilo, da prvostopenjski organ še ni odločil o pritožbi, ki jo je tožnik priložil k predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Ob tem je pojasnilo, da bo tožnik imel zoper dokončno odločitev o pritožbi, ki v obravnavanem primeru predstavlja odločitev o glavni stvari, možnost vložitve tožbe v upravnem sporu, kjer bo lahko uveljavljal tudi ugovore v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po pozivu UE, da naj svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje dopolni tako, da predlogu predloži tudi vlogo, ki jo je zamudil vložiti, tako pritožbo tudi vložil. V pritožbi pa je pojasnil, da zamujenega dejanja ne more opraviti, ker mu akt, ki bi ga sicer imel možnost izpodbijati, ni bil vročen in mu tako vsebina akta ni znana. Pojasnil je, da je bil prepričan, da postopek izdaje gradbenega dovoljenja ni končan in da je zadnje dejanje upravnega organa v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja predstavljala ustna obravnava z dne 30. 6. 2010. Z izpodbijanim sklepom pa je bila njegova pritožba zavržena kot prepozna. Meni, da je vložena pritožba pravočasna. Pritožbo je vložil takoj, ko je izvedel, da je bila v postopku izdana odločba z dne 7. 6. 2010 (oziroma skladno s sklepom pravilnega datuma 7. 6. 2011), za izdajo te odločbe pa je izvedel ob prejemu sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 19. 7. 2011, s katerim mu je bila naložena odstranitev skladišča, zgrajenega na navedenem zemljišču. Tako je šele s prejemom citiranega sklepa (o dovolitvi izvršbe) izvedel, da je bila njegova zahteva po izdaji gradbenega dovoljenja zavrnjena, saj mu odločba z dne 7. 6. 2011 nikoli ni bila vročena. Vročena je bila zgolj samostojnemu podjetniku A.A., ki ga je tožnik pooblastil zgolj za zastopanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne pa tudi za opravljanje procesnih dejanj in za vročanje. Tako je bil tožnik očitno napačno razumljen in je posledično prišlo do pomote na strani upravnega organa glede vročanja. Glede na to, da je VS RS v svojem sklepu z dne 30. 1. 2013 v obrazložitvi pojasnilo, da bo imel tožnik zoper dokončno odločitev o „zamujeni“ pritožbi možnost vložitve tožbe v upravnem sporu, kjer bo lahko uveljavljal tudi ugovore v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo sklepa o zavrnitvi predloga za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, tožnik navaja, da je prepričan, da je bil njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje neupravičeno zavrnjen. Tožnik je namreč rok za podajo pritožbe zoper odločbo z dne 7. 6. 2011 zamudil iz upravičenih razlogov, ki se v postopku odločitve o vrnitvi v prejšnje stanje nikoli niso presojali. Kot že navedeno, je bila odločba z dne 7. 6. 2011 vročena zgolj samostojnemu podjetniku A.A., ki ga je tožnik na ustni obravnavi dne 30. 6. 2010 pooblastil zgolj za zastopanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ne za zastopanje tožnika pri vseh procesnih dejanjih. Razen tega ne gre prezreti dejstva, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe z dne 19. 7. 2011, kljub temu, da naj bi upravni organ A.A. štel za tožnikovega pooblaščenca tudi za vročanje, vročen tožniku osebo. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep z dne 9. 5. 2013, potrjen z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 11. 7. 2013, odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo, UE Ptuj. Glede na določbo petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po kateri je toženec država oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, je sodišče smiselno štelo, da je tožena stranka v konkretnem primeru RS, ki jo zastopa Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, saj je le-to izdalo dokončni upravni akt. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je bila odločba prvostopenjskega organa z dne 7. 6. 2011 pravilno vročena tožniku s tem, da je bila vročena njegovemu pooblaščencu, A.A. s.p. in posledično, ali je pritožba tožnika, vročena priporočeno po pošti dne 19. 8. 2011, pravočasna.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik na ustni obravnavi dne 30. 6. 2010 podal izjavo na zapisnik, da projektanta A.A. pooblašča za zastopanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Kadar pa ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu in se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (prvi in četrti odstavek 88. člena ZUP). Zato je bila odločba UE Ptuj z dne 7. 6. 2011 pravilno vročena tožniku s tem, da je bila dne 13. 6. 2011 vročena njegovemu pooblaščencu. Glede na zgoraj opredeljeno vsebino danega pooblastila na ustni obravnavi, se sodišče strinja s toženo stranko, da je bilo pooblastilo, ki je brez omejitev, dano za opravo vseh dejanj v postopku, tudi za vročanje. Po četrtem odstavku 59. člena ZUP lahko namreč pooblaščenec, ki ni odvetnik in v pooblastilu ni omejitev, opravlja vsa procesna dejanja, vendar pa mora imeti izrecno pooblastilo za umik zahteve, za sklenitev poravnave, za prenos pooblastila na drugega ter za vložitev izrednih pravnih sredstev. V skladu s citirano zakonsko določbo je bil tako tožnikov pooblaščenec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pooblaščen tudi za vročanje odločb. Po določbi prvega odstavka 229. člena ZUP je treba pritožbo vložiti v roku, ki je določen za stranko. Rok za pritožbo po drugem odstavku 235. člena ZUP začne teči z vročitvijo odločbe stranki. Ker je bila odločba prvostopenjskega organa z dne 7. 6. 2011 pravilno vročena tožnikovemu pooblaščencu dne 13. 6. 2011, tožnik pa je pritožbo zoper to odločbo vložil dne 19. 8. 2011, kar je po izteku 8-dnevnega roka, določenega v odločbi, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo zavrgel kot prepozno.

Glede na navedeno je neutemeljen tožbeni ugovor o neupravičeno zavrnjenem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je bila vročitev odločbe z dne 7. 6. 2011 pravilno opravljena z vročitvijo tožnikovemu pooblaščencu, ni podan upravičen razlog za zamudo vložene pritožbe. Tožbena navedba, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe vročen tožniku osebno, v predmetni zadevi, v kateri je predmet presoje sklep o zavrženju pritožbe, ne more biti relevantna.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.