Jedro

V tožnikovi trditvi, da je bil preganjan zato, ker je Rom, manjka ključni element preganjanja, ki je relevantno za priznanje azila, saj je policija vsakokrat (štirikrat), ko naj bi tožnika pretepli, reagirala in prišla na kraj dogodka ter napravila zapisnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.1.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in tožniku določilo rok 24-ih ur od pravnomočno končanega postopka, da zapusti Republiko Slovenijo. Čeprav je tožnik navajal, da so ga začeli neznani Albanci po letu 2002, ko je nasilne smrti umrl njegov oče (pretepli naj bi ga neznani Albanci), nadlegovati in ga od očetove smrti do odhoda s Kosova menda štirikrat pretepli zato, ker je Rom, je tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje odločila, da iz te prošnje očitno izhaja, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi meni, da tožnik utemeljeno v tožbi graja izpodbijano odločbo tožene stranke, ker jo je ta izdala v skrajšanem oziroma pospešenem azilnem postopku. Presodilo je, da bi morala tožena stranka v tožnikovem primeru v rednem ugotovitvenem postopku (ne pa v skrajšanem oziroma pospešenem postopku) ugotavljati pogoje za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil in odločiti na podlagi 1. odstavka 34. člena in 1. odstavka 35. člena ZAzil, saj iz tožnikove vloge izhaja, da je bil v izvorni državi preganjan. Sklicuje se na upravno-sodno in ustavno-sodno prakso ter navaja odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-986/05 z dne 24.11.2005. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Meni, da razlogi za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik podal v izjavi v skladu s 63. b členom ZAzil ne morejo predstavljati preganjanja, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi. Povzema tožnikove navedbe v njegovi prošnji za azil z dne 29.11.2005, ko je navedel, da je bil od leta 2002, ko naj bi Albanci ubili njegovega očeta, tarča nadlegovanj s strani Albancev. Dejanja preganjanja je opisal kot večkratne grožnje in štirikratni pretep. V prošnji je navedel, da v pretepih ni bil močno poškodovan, saj je dobil le nekaj modric. Na podlagi navedb v prošnji meni, da pretepanja v obravnavanem primeru ne morejo pomeniti trpinčenja oziroma mučenja, ki je uveljavljeno kot preganjanje po upravno-sodni praksi. Opozarja tudi, da ne gre spregledati dejstva, da sta na Kosovu ostali še njegova sestra in mama, čeprav naj bi tudi bili izpostavljeni maltretiranju s strani Albancev. Maltretiranja in pretepe je vsakokrat prijavil policiji, ki je vedno prišla na kraj dogodka, sam pa v bolnišnici zaradi pretepov ni bil. Ker se je policija vedno odzvala na njegove prijave in skušala pomagati, pomeni, da so bile državne oblasti seznanjene s pretepi in so jih tudi želele preprečiti. Na koncu pritožbe meni, da je obrazložila, zakaj navedbe tožnika glede preganjanja ne dosegajo standarda preganjanja, saj pretepi brez zdravstvenih posledic, čeprav se dogajajo večkrat, v konkretnem primeru zgolj štirikrat, ne povzročajo resne škode v smislu trpinčenja in mučenja, še posebej, če država nudi zaščito.

Tožnik v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje trditve iz tožbe. Po njegovem mnenju pritožba povsem nekritično ponavlja stališča iz odločbe. Opozarja še na dve bistveni navedbi v prošnji, ki jih je tožena stranka izpustila, in sicer, da so mu ukradli edini kravi in so mu grozili ter da je zato prodal nekaj kmetijskih strojev in s tistim denarjem šel na pot, saj ni več mogel prenašati maltretiranja s strani Albancev. Druga spregledana navedba pa je bila, da nikoli niso dobili odgovora na to, kdo je fizično napadel očeta in zakaj. Ponavlja tudi tožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava v odločbi, izpodbijani v tem upravnem sporu.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

V obravnavanem primeru je sporno, ali iz tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 29.11.2005 izhaja kot očitno, da tožniku A.A., rojenem 8.4.1985 v kraju Peć, v njegovi izvorni državi Srbiji (Kosovo) ne grozi preganjanje, in da je zato tožena stranka o njegovi prošnji lahko odločila v skrajšanem oziroma pospešenem azilnem postopku po določbi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil že na podlagi podatkov v njegovi prošnji.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom tožene stranke, ki jih je navedla v odločbi, izpodbijani v tem upravnem sporu, da že iz tožnikove prošnje izhaja kot očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. V prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 29.11.2005 je tožnik navedel, da so ga po letu 2002 preganjali Albanci, ga žalili in ga tudi pretepali. Pretepli naj bi ga štirikrat, zadnjikrat deset dni pred odhodom s Kosova. S Kosova naj bi odšel 25.11.2005. V letu 2002 so neznani Albanci ubili njegovega očeta, ker je kot taksist prevažal tako Albance kot tudi Srbe in so ga zato obtožili sodelovanja s Srbi. Njega so preganjali zato, ker je romske narodnosti, zahtevali so od njega denar ter mu grozili, da ga bodo ubili, če se ne izseli s Kosova. Vsakokrat, ko so ga pretepli, je dogodek prijavil policiji, zdravniške pomoči pa ni iskal, saj je dobil le nekaj modric. Policija je vsakokrat prišla na kraj dogodka, popisala dogodek, kaj pa se je potem zgodilo, pa ne ve. V Slovenijo, kjer ima strica in pri katerem je sedaj tudi nastanjen, je prišel ilegalno in takoj po prihodu zaprosil za azil. Na Kosovu ima še mamo in sestro, za kateri se boji, ker Albanci tudi njiju žalijo, pa čeprav nekoliko manj. Kdo so bili Albanci, ki so ga preganjali, ni vedel povedati.

Na podlagi navedenih podatkov je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločila, da že iz same prošnje izhaja kot očitno, da tožnik ni bil preganjan v svoji izvorni državi, svojo odločitev pa je oprla na upravno-sodno prakso, ki se je izoblikovala ob uporabi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ob tem je tožena stranka še pravilno opozorila, da je policija ob vsakokratni prijavi zatrjevanega nasilja nad tožnikom tudi reagirala, kar po stališču pritožbenega sodišča kaže na to, da oblasti na Kosovu delujejo proti prijavljenim maltretiranjem Romov. Tako je že iz tožnikove izjave razvidno, da zatrjevano preganjanje ne vsebuje bistvenega elementa relevantnega preganjanja, namreč, da oblasti ne bi reagirale na prijavljena taka preganjanja oziroma da bi ga celo dopuščale.

V nasprotju s stališčem tožene stranke pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča napačno presodilo, da iz tožnikove prošnje ne izhaja kot očitno, da bi bil tožnik v izvorni državi preganjan. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, in da je treba zato izvesti redni ugotovitveni postopek, v katerem naj bi se šele ugotovilo z zaslišanjem tožnika in po potrebi z izvedbo še drugih dokazov, ali obstojijo razlogi po določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje napačna zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pri tem je ključnega pomena razlaga pojma preganjanje, ki ga je tožena stranka v skladu z ustaljeno sodno prakso opredelila kot vztrajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Šele nato je tožena stranka napravila sklep, da zatrjevano preganjanje tožnika s strani neznanih Albancev ne dosega standarda preganjanja in da zato že iz tožnikove prošnje za azil izhaja kot očitno, da v izvorni državi ni bil preganjan. Žaljivke in domnevni štirikratni fizični obračuni v zadnjih treh letih samo zato, ker naj bi bil Rom, ob dejstvu, da sta tožnikova mati in sestra ostali na Kosovu in dejstvu, da tožnik nikoli ni iskal zdravniške pomoči ter da je vsakokrat policija tudi reagirala, po presoji pritožbenega sodišča kažejo na pravilnost odločitve tožene stranke. Ob tem pa je tudi nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka izvesti redni ugotovitveni postopek za ugotovitev, ali so bili zatrjevani (štirje) napadi brez posledic na tožnika res tako hude narave, da bi se jih lahko štelo kot trajno preganjanje, na podlagi katerega bi bil tožnik lahko deležen mednarodne zaščite v obliki azila.

Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, torej materialnega prava, ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS tožnikovo tožbo zavrnilo, saj je odločba tožene stranke po presoji pritožbenega sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, postopek pred njeno izdajo pa tudi pravilen.