Jedro

Ker tožnik ni sam in s svojim izvajalcem odstranil nedovoljenega posega v prostor, je prisilno izvršbo opravilo pooblaščeno izvajalsko podjetje na njegove stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 190/98-6 z dne 18.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.8.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Izpostava Ž., z dne 12.12.1997, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo stroškov v znesku 498.374,80 SIT za dne 17.10.1997 opravljeno izvršbo odločbe inšpekcijskega upravnega organa z dne 9.10.1996. S to odločbo je urbanistični inšpektor odredil, da mora tožnik do dne 16.12.1996 odstraniti nasutje zemljišča z gramozom v tlorisnem obsegu 8,00 m x 9,50 m, ki se nahaja ob cesti V.P. - A.v. na zemljišču s parc.št. 748/3 k.o. V.P. Tožnik je bil opozorjen na posledice neizpolnitve izdane odločbe. Tožena stranka je ugotovila, da temelji račun pooblaščenega izvajalca na opravljenem delu, razvidnem iz dnevnika o izvajanju del z dne 17.10.1997. O opravljenem delu je bil sestavljen zapisnik, ki obsega podatke o poteku dela, delovni čas, številu delavcev in mehanizaciji, priložen je tudi račun, specificiran po posameznih postavkah. Dejstvo, da izpodbijani sklep ne vsebuje specifikacije naloženih stroškov na odločitev ne vpliva.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Sklicujoč se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, zato v obrazložitvi sodbe ne ponavlja razlogov. Navaja, da je glede na določbo 1. odstavka 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Tožnik v pritožbi navaja, da nikoli ni bil lastnik zemljišča, na katerem je bilo sporno nasutje gramoza. On sam tudi ni navozil gramoza na zemljišče. Navedeno lahko dokaže z listinami in pričami. Zato meni, da ni dolžan plačati stroškov prisilne izvršbe. Ugovarja zastaranje postopka. Navaja še, da je star 73 let, odvisen od tuje pomoči in ima le kmečko pokojnino. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v izpodbijani sodbi.

V obravnavani zadevi gre za izvršbo in z njo povezanimi stroški zaradi nedovoljenega posega v prostor. Kot izhaja iz predloženih spisov je bil, na podlagi 73. člena Zakona o urejanju prostora in drugih posegov v prostor (ZUN) izdane inšpekcijske odločbe z dne 9.10.1996, določen rok (16.12.1996) za prostovoljno odstranitev nasutja zemljišča z gramozom. Tožnik je imel tako možnost, da sam in s svojim izvajalcem odstrani nedovoljen poseg v prostor, česar pa ni storil. Prisilno izvršbo je zato opravilo izvajalsko podjetje V. d.d. iz V., ki je pooblaščeno za opravljanje prisilnih izvršb na območju Republike Slovenije in ki zaračunava svoje storitve na podlagi potrjenega cenika.

Ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost odločbe, ki se izvršuje, v tem postopku ni mogoče uveljavljati. Zato pritožbeni ugovori, da tožnik ni lastnik spornega zemljišča, in da je dejanje storil nekdo drug, na odločitev v tem postopku ne vplivajo. Prav tako na odločitev v tem postopku ne more vplivati ugovor zastaranja. Predmet presoje je zakonitost odločbe tožene stranke o naložitvi stroškov prisilne izvršbe, ki so nastali v izvrševanju odločbe inšpekcijskega upravnega organa. Pri sami naložitvi stroškov pa ugovora zastaranja ni mogoče uveljavljati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.