Jedro

Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremična ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ker je ocenilo, da upravičencu, ki mu je bilo podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestnih nepremičnin, ne gre odškodnina po navedeni določbi ZDen. Sklicuje se zlasti na drugi odstavek 2. člena in prvi odstavek 42. člena ZDen, iz katerih izhaja, da zakonodajalec vrnitev v obliki nadomestne nepremičnine opredeljuje kot odškodnino za podržavljeno premoženje.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in poudarja, da upravičenci pravico iz drugega odstavka 72. člena ZDen pridobijo šele tedaj, ko so jim podržavljene nepremičnine vrnjene v naravi. Če je nepremičnina vrnjena v obliki odškodnine, ni mogoče govoriti o nezmožnosti uporabe, saj jih upravičenec pred pridobitvijo ni imel v lasti. Vračilo v obliki nadomestne nepremičnine je mogoče le na podlagi sporazuma. Upravičenec ni dolžan sprejeti nadomestne nepremičnine, saj lahko izbira med nadomestno nepremičnino ali drugo obliko odškodnine. Za odločitev ni pomembno trajanje postopka, saj ne gre za odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 305/2015 z dne 26. 11. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so denacionalizacijski upravičenci, ki prejmejo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje v obliki nadomestnih zemljišč, upravičeni do odškodnine po 72. členu ZDen.

4. V dopuščeni reviziji tožnica navaja, da izpodbijana sodba odstopa od stališč Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Cp 2951/2011 in II Cp 2075/2014 in da se sodba Vrhovnega sodišča II Ips 200/2013, na katero se izpodbijana sodba sklicuje, ne ukvarja z vprašanjem, ki je pomembno v tej zadevi. Toženec je zavezanec za vrnitev nadomestnih zemljišč, ne glede na to, ali so podržavljena zemljišča v njegovih sredstvih. Drugi odstavek 72. člena ZDen zajema korist, ki bi jo upravičenec lahko ustvaril, če bi lahko uporabljal ali upravljal premoženje, ki mu je bilo z denacionalizacijsko odločbo vrnjeno. Zato je pomembno, da od uveljavitve ZDen tožnica ni mogla upravljati oziroma uporabljati denacionaliziranega niti nadomestnega premoženja. Z odločbo o denacionalizaciji se popravi samo krivica zaradi odvzetega premoženja, ne pa tudi oškodovanje, ker s tem premoženjem od uveljavitve ZDen upravičenec ni mogel upravljati. Pri odškodnini v obliki obveznic glavnica nadomešča odvzeto premoženje, obresti, ki tečejo od izdaje obveznic, pa pomenijo nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe glavnice. Izpodbijano stališče pomeni, da so upravičenci, ki so premoženje prejeli v obliki nadomestnega zemljišča neupravičeno prikrajšani v primerjavi s tistimi, ki jim je bilo premoženje vrnjeno v naravi, in tistimi, ki so ga dobili v obliki odškodnine. S sprejemom nadomestne odškodnine se tožnica ni odpovedala pravici do nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe. Uveljavlja povračilo stroškov.

5. Toženec na vročeno revizijo ni odgovoril. 6. Revizija je utemeljena.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Če vrnitev v naravi ni možna, pride v poštev vračanje v obliki odškodnine, ki se skladno z drugim odstavkom 2. člena ZDen lahko odrazi tudi v obliki nadomestne nepremičnine, ob tem da je za razliko od drugih ta oblika vračanja mogoča le, če sta z njo soglasni obe prizadeti stranki: upravičenec in zavezanec. Navedena opredelitev vračanja v obliki nadomestne nepremičnine je posledica temeljnega izhodišča ZDen, da je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi. Vse ostale oblike vračanja so subsidiarne in v razmerju do vračila v naravi pomenijo nadomestno obliko vračanja. Opredelitev vračanja v obliki nadomestne nepremičnine kot odškodnine pa ne daje odgovora na pravno vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija. Tožnica ima prav, da se Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 200/2013 z dne 20. 11. 2014 ni ukvarjalo s sedaj obravnavano razsežnostjo drugega odstavka 72. člena ZDen, zato v 11. točki obrazložitve navedenega judikata uporabljen pojem odškodnine ni mogoče enačiti z vsemi oblikami odškodnine po drugem odstavku 2. člena ZDen. Odgovor na dopuščeno pravno vprašanje je treba iskati v vsebini pravice iz drugega odstavka 72. člena ZDen ter namenu in obsegu varstva denacionalizacijskega upravičenca po določbah ZDen.

8. Stališče, da določba drugega odstavka 72. člena ZDen v razmerju do obligacijskih in stvarnopravnih predpisov predstavlja samostojno podlago za odškodninski zahtevek zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja za čas od začetka veljavnosti ZDen do vrnitve premoženja v naravi, je Vrhovno sodišče prvič sprejelo v sodbi II Ips 587/94 z dne 9. 12. 1994. Stališče je bilo nato potrjeno s sklepom II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998 in nadaljnjo obsežno prakso. Terjatev iz navedene določbe ZDen po svoji vsebini predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Ob opisani pravni naravi takšnih zahtevkov je potrebno izhajati izključno iz položaja upravičencev in je zato nepomembno, ali so denacionalizacijski zavezanci z uporabo vrnjenih nepremičnin pridobili določeno korist ali ne.

9. Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji praksi(1) poudarilo, da je ureditev iz drugega odstavka 72. člena ZDen skladna s samim namenom zakona, da se popravijo krivice, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Zakonodajalec je tako upošteval, da bodo denacionalizacijski postopki iz razlogov, ki niso na strani upravičencev, lahko trajali dalj časa, zato je upravičencem in zavezancem v drugem odstavku priznal določena upravičenja za čas, ko premoženje še ni bilo vrnjeno.(2) Ustavno sodišče je v odločbi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 poudarilo, da ZDen ne vzpostavlja stanja ob podržavljenju in ne posega v razmerja pred svojo uveljavitvijo. Od uveljavitve ZDen dalje pa pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev uživa pravno varstvo, čeprav se njihova lastninska pravica na vrnjenem premoženju vzpostavi šele s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Predlog za vračanje premoženja ex lege je bil v zakonodajnem postopku zavrnjen zaradi drugih razlogov, ki z obravnavano problematiko niso vsebinsko povezani. Vračanje premoženja ex lege, ki bi za obe udeleženi strani učinkovalo s samo uveljavitvijo zakona, bi bilo namreč zaradi nekonkretizirane vsebine oziroma ob nedoločenem zahtevku in obveznosti neizvedljivo.(3)

10. V primeru denacionalizacije v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) se smiselno primerljivo varstvo položaja denacionalizacijskega upravičenca od uveljavitve ZDen dalje odraža v pravici do obresti po enotnem anuitetnem načrtu ne glede na trenutek pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Temeljne značilnosti obveznic je ZDen določil v 45. in 46. členu: nominirane so v nemških markah, izplačljive so v enakih polletnih obrokih v 20 letih, obrestna mera je šest odstotna in se glasijo na prinosnika. Ker se v času sprejema ZDen proces lastninjenja, ki naj bi pretežno zagotavljal sredstva za izdajo obveznic, še sploh ni začel, ZDen ni mogel določiti, kdaj se bodo lahko začele izplačevati odškodnine na podlagi obveznic. To je bilo urejeno v Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu (ZSOS) in na njegovi podlagi izdani Uredbi o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uredba).(4) Na podlagi te ureditve se je glavnica začela obrestovati 1. 7. 1996, izplačevati pa 1. 12. 2004. Prvi obrok je v plačilo zapadel 15. 1. 1997, zadnji pa 1. 6. 2016. Slovenski državni holding (prej SOD) je dolžan upravičencu izročiti obveznice vključno z vsemi že zapadlimi obroki po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Tistim, katerih odločbe so postale pravnomočne pred pričetkom obrestovanja obveznic, so za čas do začetka obrestovanja pripadale obresti za vloge na vpogled, glavnica pa se je valorizirala (sedmi odstavek 44. člena ZDen).Vsem pa (ne glede na čas pravnomočnosti odločbe) poleg glavnice (ki ustreza odškodnini, priznani z odločbo) pripadajo še omenjene šest odstotne obresti za dobo 20 let. Skratka, vsak poleg glavnice, ki ustreza vrednosti odškodnine, dobi še 6 % obresti za dobo 20 let. Vsebina teh obresti je tako nekakšna odmena za donos denarne vrednosti podržavljenega premoženja za čas do njegove vrnitve.(5)

11. Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremičnina ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Ob drugačni razlagi je upravičenec, ki mu je premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, v slabšem položaju od ostalih upravičencev. Utemeljitev drugačnega stališča namreč ne more biti le v tem, da upravičencu ni vrnjeno prav tisto premoženje, ki mu je bilo odvzeto, in zato ne pomeni vrnitve v naravi, ampak odškodnino. To potrjuje tudi odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 729/2009 z dne 12. 7. 2012. Upravičencu je priznalo odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen tudi v situaciji, ko je upravičenec v zvezi s pravdo po 88. členu ZDen (v kateri si je prizadeval za odpravo ovir za vrnitev v naravi) sklenil poravnavo in namesto v naravi od zavezanca za vračilo v naravi dobil denarno odškodnino.

12. Na drugačno odločitev v tem primeru ne vpliva niti specifičen položaj toženca kot zavezanca za vračilo nadomestnih kmetijskih zemljišč. Položaj sklada kmetijskih zemljišč ureja (noveliran) prvi odstavek 27. člena ZDen, ki ga izrecno opredeljuje kot zavezanca za vračilo nadomestnih zemljišč. V zvezi s to določbo je zakonodajalec sprejel tudi obvezno razlago.(6) Praksa je vsebino te določbe in obvezne razlage tolmačila tako, da je sklad štela za zavezanca ne glede na to, ali so podržavljena kmetijska zemljišča v njegovih sredstvih ali ne, niti glede na razlog, ki onemogoča vrnitev v naravi.(7) Namen te ureditve je bil povečanje možnosti za vračanje „v naravi“, s čimer naj bi se popolneje popravile krivice po ZDen in razbremenil SOD oziroma posredno Republika Slovenija.(8) Gre torej za popolnejšo popravo krivic v breme stvarnega premoženja države. V tem smislu je položaj toženca glede nadomestnega vračanja kmetijskih zemljišč po določbi prvega odstavka 27. člena ZDen enak položaju SOD, saj mu vlogo zavezanca določa sam zakon.

13. Po povedanem gre tudi upravičencu, ki mu je bilo podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, odškodnina iz drugega ostavka 72. člena ZDen. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče tožničini reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Npr. sodba II Ips 200/2013 z dne 20. 11. 2014. (2) A. Frantar v Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, l. 2000, str. 484. (3) Poročevalec DZ RS, št. 21/91, str. 26. (4) Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-144/97 z dne 21. 1. 1999. (5) Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 520/2003 z dne 22. 4. 2004. (6) Prvi stavek prvega odstavka 27. člena ZDen, ki se glasi: "Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč", pomeni, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki gospodari (upravlja in razpolaga) z zemljišči, ki so v lasti Republike Slovenije na podlagi 2. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list, št. 10/93, 1/96 in 23/96 - popr.) zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v smislu tretjega odstavka 42. člena ZDen, v primeru, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov iz razlogov določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi.

(7) Sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 464/2000 z dne 24. 1. 2001, I Up 127/2000 z dne 24. 10. 2001 in I Up 836/2000 z dne 24. 10. 2001. (8) Sklep Vrhovnega sodišča I Up 127/2000 z dne 24. 10. 2001.